Zaradi preprostega vprašanja ženske so strokovnjaki raziskovali, katere so tiste molekule, ki se ob spočetju sprostijo v ženskem telesu in se jih z enostavno barvno reakcijo indikatorja tudi dokaže ter s tem odgovori na njeno vprašanje.
Vsi se še dobro spominjamo srednješolskih ur kemije, ko smo spoznavali indikatorje. To so snovi, ki ob prisotnosti kisline ali baze spremenijo barvo. Najbolj znan je lakmusov papir, ki v trenutku pomodri, če ga potopimo v bazo, ali pordeči v kislini. Na podoben način deluje test za ugotavljanje nosečnosti, ki ga potopimo v urin ženske.
Po ovulaciji čaka jajčece v začetnem delu jajcevoda na oploditev. Na tem delu je sluznica močno nagubana, podobna labirintu. V primeru oploditve potuje oplojeno jajčece skozi jajcevod do maternice okoli sedem dni. Ko se tako jajčece ugnezdi v sluznico (endometrium) posteljice ali placente, se začne tvoriti nosečnostni hormon HCG (humani horionski gonadotropin), ki vstopa v krvni obtok. Tako imenujemo več hormonov skupaj, ki učinkujejo na spolne žleze in se izločajo iz hipofize in posteljice v kri. Njihova količina se podvoji na dva do tri dni. Hormon HCG se iz krvi prefiltrira skozi ledvice in prehaja tudi v urin.
Največ nosečniških testov prodajo v marcu, torej mesecu, ki sledi Valentinovemu.
V urinu noseče ženske je to snov, ki jo dokazujemo z barvno reakcijo indikatorja. Na ustreznem nosilcu je absorbent, ki vsrka urin (porozen papir, tanka plast škroba ipd.). Na njem so nanesena protitelesa α- in β-HCG. Le-ta ob zadostni koncentraciji hcg v urinu postanejo modre barve in s tem potrjujejo oploditev ter nosečnost. Reakcija poteče samo s hormonom hcg in nobenim drugim. Potrebna je dovolj velika koncentracija za njegovo določitev. Urinski test za ugotavljanje nosečnosti se uporablja prvi dan po izostali menstruaciji. Test se izvede zjutraj, ko je urin najbolj koncentriran. Krvne teste pa se opravlja samo v primeru bolj zgodnje postavitve diagnoze nosečnosti.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 63, maj 2012.
