Ščitnica, ki leži na sprednjem spodnjem delu vratu, je zelo majhna, vendar izredno pomembna žleza, ki skrbi za normalno presnovo in vpliva na skoraj vse organe v telesu. Ščitnične bolezni je včasih težko prepoznati in če posumimo nanje, povejmo to osebnemu zdravniku. Pri značilni klinični sliki ali pri sumu na golšo nas bo brez predhodnih preiskav napotil k tirologu – specialistu za bolezni ščitnice. Pri sumu na moteno delovanje ščitnice nas bo najprej poslal v laboratorij. Če se bodo njegovi sumi izkazali za utemeljene, nas bo napotil k tirologu, ta pa nas bo ustrezno zdravil. Slovenski ščitnični bolniki se povezujejo v društvo Metuljčica, ki sodeluje tudi s strokovnjaki – tirologi.
Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, ki leži na sprednjem spodnjem delu vratu pred sapnikom. Sestavljena je iz dveh režnjev, ki sta velika približno kot jagodica palca na roki. Izloča predvsem hormon tiroksin – T4, v manjši meri tudi trijodtironin – T3fh. Slednji je učinkovit v tkivih, saj imamo zanj posebne receptorje v jedrih različnih celic. Poenostavljeno lahko rečemo, da ščitnični hormoni pospešujejo številne presnovne procese, pomembni pa so tudi za rast in razvoj ploda. Sestavni del ščitničnih hormonov je jod, ki ga moramo v telo vnesti v primernih količinah. Če je vnos manjši od kritične meje, ga lahko zmanjka celo za tvorbo hormonov. Večina razvitih držav, tudi Slovenija, rešuje problematiko ustreznega vnosa joda z jodiranjem kuhinjske soli.
Najpogostejše ščitnične bolezni
Simptomi hipotiroze:
utrujenost, zaspanost, porast telesne teže, otekanje, glavoboli, vrtoglavice, suha in hladna koža, hripavost, upočasnjena prebava, lahko tudi zvišan holesterol, slaba koncentracija, povečana občutljivost na mraz …
Golša je izraz za normalno delujočo, a povečano ščitnico. Žleza je lahko povečana enakomerno – govorimo o difuzni golši, ali pa vsebuje enega ali več nodusov – nodozna golša. Povečano ščitnico lahko opazi bolnik sam, njegov zdravnik ali svojci, redko pa povzroča težave, kot so tiščanje v vratu, oteženo dihanje ali, še redkeje, oteženo požiranje. V Sloveniji letno odkrijemo 60 do 70 novih bolnikov z golšo na 100.000 prebivalcev. Tirolog (specialist za bolezni ščitnice) pri bolniku opravi klinični pregled, laboratorijske preiskave, ultrazvok ščitnice, po potrebi pa tudi scintigrafijo, ki prikaže noduse, ki so lahko hladni ali topli oziroma vroči. Prvi so bolj sumljivi za raka ščitnice, zato jih, če so dovolj veliki, punktira s pomočjo tanke igle in ultrazvoka. Vzorček pregleda citolog in ugotovi, ali je sumljiv. Če je, bolnika napotimo h kirurgu na operacijo ščitnice. Običajno šele pregled tkiva, dobljenega z operacijo, omogoči dokončno diagnozo. Večina ščitničnih rakov ima dobro prognozo. Čeprav je nodusov v ščitnici veliko, pa je rak ščitnice redka bolezen. Bolnike z golšo, ki ni sumljiva, a povzroča težave ali bolnika moti, prav tako napotimo na operacijo, večine pa ni treba zdraviti. Če golša raste, je potreben ponovni pregled pri tirologu.
Med nosečnostjo so potrebe organizma po ščitničnih hormonih večje, zato je treba raven TSH pogosteje kontrolirati.
Hashimotov tiroiditis je pogosta avtoimunska bolezen ščitnice, ki jo ima okrog 20 % žensk in približno petkrat manj moških. V serumu teh bolnikov ugotavljamo zvišane ravni protiteles proti encimu ščitnična peroksidaza – antitpo in/ali proti tiroglobulinu – antitg. Protitelesa so samo označevalec bolezni, njihova višina pa ni povezana s težavami ali s potekom bolezni, prav tako ne vpliva na zdravljenje. Pri Hashimotovem tiroiditisu se delovanje ščitnice postopno zmanjšuje in se običajno razvije v premajhno delovanje ščitnice oziroma hipotirozo.
Ta je najprej blaga in je bolniki ne zaznajo, z napredovanjem bolezni pa simptomi postajajo bolj očitni. Pri sumu na hipotirozo osebni zdravnik izmeri serumsko raven hormona tirotropina – TSH, ki ga izloča hipofiza in ki uravnava delovanje ščitnice. Če žleza deluje z zmanjšano intenziteto, se raven TSH zviša, bolnika pa osebni zdravnik napoti k tirologu, ki ugotovi vzrok in stopnjo hipotiroze. Zdravi jo z dodatkom ščitničnega hormona T4, ki se v telesu, glede na potrebe organizma, spremeni v aktivni T3, večina pa se ga veže na prenosne beljakovine v serumu, ki predstavljajo veliko zunajščitnično zalogo hormonov. Ob ustreznem zdravljenju se raven TSH normalizira, bolniki lahko živijo normalno, vendar pa morajo zdravilo večinoma jemati celo življenje. Osebni zdravnik občasno kontrolira TSH in se v primeru odklonov posvetuje s tirologom. Med nosečnostjo so potrebe organizma po ščitničnih hormonih večje, zato je treba raven TSH pogosteje kontrolirati.
Simptomi hipertiroze pri bazedovki:
Bolniki so utrujeni, nemirni, razbija jim srce, hujšajo, imajo pospešeno prebavo, se potijo, tresejo, slabo prenašajo vročino. Nekateri imajo tudi različno izražene spremembe na očeh (izbuljene oči, otekle veke, solzenje, bolečine), ki jih imenujemo ščitnična orbitopatija.
Bazedovka je avtoimunska bolezen ščitnice, za katero so značilna protitelesa, ki se vežejo na ščitnične celice, jih stimulirajo in običajno povzročajo prekomerno delovanje ščitnice ali hipertirozo. V Sloveniji letno odkrijemo približno 40 novih primerov bazedovke na 100.000 prebivalcev. Za hipertirozo pri bazedovki je značilna burna klinična slika, bolnik pa lahko ima tudi znake očesne prizadetosti oziroma ščitnično orbitopatijo. Če osebni zdravnik posumi na bazedovko ali izmeri znižano raven TSH, bolnika takoj napoti k tirologu. Ta ga običajno prične zdraviti s tirostatiki – zdravili, ki znižujejo raven ščitničnih hormonov, zelo pomemben pa je tudi počitek, saj je celo telo, zlasti pa srce, ob hipertirozi zelo obremenjeno. Tovrstno zdravljenje poteka do 12 mesecev, in če se bolezen umiri, ga prekinemo. Na žalost se bolezen pogosto ponovi, zaradi česar se običajno odločimo za zdravljenje z radioaktivnim jodom. Ta način zdravljenja se uporablja že več kot 60 let in je varen ter zelo učinkovit. Radioaktivni jod se aktivno nabira v ščitnici, tam ostaja precej časa in s sevanjem poškoduje ščitnične celice. Po tej terapiji se ščitnica precej zmanjša, posledično pa se pogosto razvije hipotiroza, ki jo zdravimo s T4. Druga možnost trajnega zdravljenja bazedovke je operacija ščitnice, za katero pa se odločamo redkeje, ker je povezana z večjim tveganjem. Blage oblike ščitnične orbitopatije zdravi tirolog, bolj zapletene pa okulist v sodelovanju s tirologom. Težje oblike ščitnične orbitopatije so pogostejše pri kadilcih, zato je prekinitev kajenja eden od prvih ukrepov pri zdravljenju te bolezni.
Ščitnične bolezni je včasih težko prepoznati in če posumimo nanje, povejmo to osebnemu zdravniku. Pri značilni klinični sliki ali pri sumu na golšo nas bo brez predhodnih preiskav napotil k tirologu – specialistu za bolezni ščitnice. Pri sumu na moteno delovanje ščitnice nas bo najprej poslal v laboratorij. Če se bodo njegovi sumi izkazali za utemeljene, nas bo napotil k tirologu, ta pa nas bo ustrezno zdravil.
Avtonomno tkivo v ščitnici je drugi najpogostejši vzrok za hipertirozo. Letno odkrijemo približno 25 novih primerov te bolezni na 100.000 prebivalcev. Razvije se, če cela žleza ali njen del – vroč gomolj, deluje samostojno in ne uboga mehanizmov, ki uravnavajo delovanje žleze. Bolniki imajo pogosto povečano ščitnico, hipertiroza pa se razvija počasi in potrebuje veliko let, preden se razvije do klinično pomembne stopnje, zato jo je težje odkriti. Nekateri bolniki zaznavajo samo razbijanje srca, drugi le hujšajo ali so nemirni. Diagnozo postavi tirolog, na bolezen pa običajno pomisli osebni zdravnik pri ljudeh z motnjami srčnega ritma. Zdravi se z radioaktivnim jodom in ker se ta nabere samo v področjih, ki prekomerno delujejo, lahko ščitnica tudi po zdravljenju še vrsto let deluje normalno. Ker se lahko z leti pri vsakem bolniku, ki je prejel radioaktivni jod, razvije hipotiroza, je treba enkrat letno kontrolirati TSH.
Preberite še članek Metuljčica nudi podporo ščitničnim bolnikom.
