Z Renato Batas, dipl. m. s., enterostomalno terapevtko iz Patronažnega varstva ZD Ljubljana – Šiška, smo se pogovarjali o celostnem pristopu pri njenem delu s stomisti ter o pomenu pravilnih propomočkov pri rehabilitaciji stomista.
»Stremimo k dobro rehabilitiranim bolnikom. To so tisti, ki zaživijo s svojo stomo, se z njo dobro počutijo in optimalno opravljajo vse osnovne življenjske aktivnosti,« svoja merila začrta Renata Batas, dipl. m. s., enterostomalna terapevtka iz Patronažnega varstva ZD Ljubljana – Šiška. Vsakodnevno s celostnim pristopom, ki vključuje tudi svojce, pripravlja nove stomiste na življenje, da bi zaživeli in se ponovno vklopili v ožje in širše življenjsko okolje. Pri svojem delu se Renata Batas zaveda, da pripomočki pri rehabilitaciji stomista igrajo pomembno vlogo. Če so ustrezni, jih bolniki lažje sprejmejo, s tem pa tudi sebe in posledično zaživijo kakovostno življenje. Obenem poudarja pomen združevanja bolnikov v procesu rehabilitacije. »Stomisti so organizirani v Zvezi Ilco, ki ima svoja poddruštva po celi Sloveniji, a vse premalo poznajo prednosti združevanja. Obstajajo tudi društva prostovoljcev stomistov, ki jim novi bolniki včasih najbolj zaupajo.«
Izbira pripomočkov za stomo je precej individualna. Prvi kriterij je zagotovo vrsta stome. Izjemno pomemben je tudi tip kože, kakšen trebuh ima bolnik, kako je sama stoma oblikovana... Enterostomalna terapevtka in stomist se skupaj odločita za izdelke, ki najbolje ustrezajo vsem kriterijem in zagotavljajo kakovostno življenje. V bolnici resda namestijo pripomočke določenega proizvajalca, kar pa še ne pomeni, da bodo stomistu tudi najbolje ustrezali v prihodnje.
Kaj se zgodi s stomistom po odpustu iz bolnišnice? Kakšne so njegove pravice glede na zdravstveno varstvo?
Na žalost se stomisti vse premalo vključujejo v društvo Ilco. Tam bi lahko dobili osnovne informacije, kaj jim kot bolniku s stomo pripada. Vsekakor jim po odpustu iz bolnišnice pripada obisk patronažne medicinske sestre. Za to je potrebno, da medicinska sestra iz bolnišnice pošlje pisno obvestilo službi zdravstvene nege s posebnim obrazcem ali telefonsko obvesti patronažno medicinsko sestro, enterostomalno terapevtko, v najbližji zdravstveni dom. Lahko pa tudi pokličejo svojci oziroma bolnik sam in obvesti patronažno službo o svojem prihodu domov ter se dogovori za obisk. V Sloveniji glede na število enterostomalnih terapevtov, ki delujemo znotraj patronažnih služb, postopek obravnave potem zelo hitro steče. Običajno še isti ali naslednji dan.
Kakšna je vloga enterostomalne terapevtke v patronažnem varstvu?
Patronažna medicinska sestra obravnava posameznika in tudi njegovo družino celostno. Ta pristop se zelo razlikuje od drugih zasebnih ponudnikov, ki se ukvarjajo samo z nego stome. Patronažna medicinska sestra, enterostomalna terapevtka, poskrbi tudi za vse medicinsko-tehnične posege, protibolečinske terapije po navodilu zdravnika, svetuje glede ustrezne prehrane, posreduje informacije o invalidnosti, o priznavanju telesne okvare, postopku nabave ustreznih ortopedskih pripomočkov in še marsikaj. Naša vloga je, da usposobimo bolnika, ki ni sposoben skrbeti zase, za optimalno samooskrbo in o negi stome poučimo tudi njegove bližnje, seveda če s tem soglaša. Želimo ga pripraviti na življenje, da bi se ponovno vklopil v življenjsko okolje, ožje in širše. Stremimo k temu, da bi bil bolnik sposoben sam skrbeti za svojo stomo in živeti z njo. Pri vsem ima zelo pomembno vlogo tudi družina. Preventiva je prav tako pomembna v našem delu, na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Včasih naš obisk rešuje življenja, saj bolnika pravočasno napotimo k zdravniku.
Kako pa poteka psihološka pomoč novim stomistom, ki imajo največkrat težave s sprejemanjem svoje stome?
Enterostomalne terapevtke v svojem delu nudimo bolnikom veliko psihološke podpore. Bolnik pa seveda lahko pomoč tudi odkloni. Včasih je sprejemanje stome res težko, gre za več psiholoških faz sprejemanja nove telesne podobe. Ko bolniki spoznajo, da jim je rešila življenje, jo sprejmejo in zaživijo dostojno življenje. Novim stomistom je zagotovo najtežje dojeti, da s stomo niso nič slabši ali drugačni. Stigma »imam vrečko« je dostikrat stereotip, ki se ga dolgo ne znebijo. Beseda stoma se med bolniki še ni dovolj prijela.
Kako pristopite k bolnikom, ki nočejo sprejeti stome in se ne želijo vključevati v življenje?
V takih situacijah je potrebno veliko obravnav. Patronažne medicinske sestre, enterostomalne terapevtke, se povežemo najprej z zdravnikom, ker smo vezane na delovni nalog osebnega zdravnika. Zdravniku poročamo s tehtnimi argumenti o psihofizičnem stanju bolnika s stomo, utemeljimo, zakaj je potrebna dodatna obravnava posameznika, in nato na podlagi timske odločitve ter zdravnikovega naloga obravnavamo bolnika toliko časa, dokler menimo, da vsi cilji še niso doseženi. Pogostost obiskov povečamo in podaljšamo vse predvidene faze.
Kako sicer poteka pot bolnikovega osamosvajanja?
Najprej jih o stomi podučimo vse teoretično, razložimo jim rokovanje s pripomočki in šele na koncu se lotimo vseh potrebnih postopkov še praktično. Pod našim vodstvom stremimo k postopnemu osamosvajanju. V povprečju bolnik za osnovno samooskrbo potrebuje mesec do dva. Če jim zdravstveno stanje dopušča, se potem počasi vklopijo tudi v ožjo okolico in v društvo stomistov. Bolnikom je dosti lažje, če se vklopijo v družbo, vzpostavijo komunikacijo in na ta način spontano ugotovijo, da niso nič drugačni. Vsem priporočam tudi veliko gibanja, seveda pa odsvetujem bolj grobe, fizične športe.
Kako poskrbite za izbiro pravih pripomočkov?
Izbira je precej individualna. Prvi kriterij je zagotovo vrsta stome. Izjemno pomemben je tudi tip kože, kakšen trebuh ima bolnik, kako je stoma oblikovana... Vedno se skupaj odločimo za izdelke, ki najbolje ustrezajo vsem kriterijem in zagotavljajo kakovostno življenje. V bolnišnici resda namestijo pripomočke določenega proizvajalca, kar pa še ne pomeni, da bodo stomistu tudi najbolje ustrezali v prihodnje.
Enterostomalne terapevtke in patronažne medicinske sestre morajo slediti vsem vrstam pripomočkov in jih dobro poznati. S pravimi pripomočki morajo zagotoviti, da ne prihaja do vnete kože in nepotrebnih bolečin, da se izloček lepo zbira, da posamezniku nudijo tako udobje, da z njimi zaživi kakovostno življenje.
Stoma se prve tedne, včasih tudi do sedem tednov, spreminja. Ljudje prav tako nihajo v teži, s čimer se sam trebuh spreminja. Tako se po odpustu iz bolnišnice pogosto v naslednjih tednih pokaže, da bolniku morda kakšen drugačen model pripomočka mnogo bolje ustreza, mu daje občutek varnosti, se namešča bolj preprosto, je bolj diskreten, se z njim bolje počuti ipd. Pomembno je, da enterostomalne terapevtke in tudi patronažne medicinske sestre sledimo vsem vrstam pripomočkov in jih dobro spoznamo. S pravimi pripomočki moramo zagotoviti, da ne prihaja do vnete kože in nepotrebnih bolečin, da se izloček lepo zbira, da posamezniku nudijo tako udobje, da z njimi zaživi kakovostno življenje.
Kaj so najpogostejše napake, ki jih stomisti delajo v procesu osamosvajanja?
Kljub natančnim navodilom za bolnike vse prehitro poteka. Stežka sprejemajo toliko novih informacij. Dogaja se, da prepozno zamenjajo pripomoček, pripomoček za stomo nepravilno nameščajo, nepravilno izrežejo odprtino in vrečko za stomo prepozno praznijo. Vse to pa povzroči neželene zaplete in s tem oteženo nameščanje pripomočkov.
Kaj pa so najpogostejši zapleti, s katerimi se srečujejo stomisti?
Najbolj pogosta je vneta koža. Največkrat je posledica nepravilne nege stome, izbire pripomočka, nepravilnega čiščenja, oskrbe okolice stome in priprave kože na aplikacijo samega pripomočka. Kasneje se zaradi nepazljivosti dostikrat pojavlja tudi parastomalna kila.
Kako ste sicer organizirani slovenski enterostomalni terapevti?
Enterostomalne terapevtke, kar 65 nas je v Sloveniji, smo združene v okviru Sekcije medicinskih sester za enterostomalno terapijo pod okriljem Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. Vključujemo se tudi v evropska in svetovna združenja enterostomalnih terapevtov z namenom, da bi sledile sodobnim smernicam. Spremljamo novosti na področju pripomočkov, saj bolniku samo tako lahko nudimo ustrezno informacijo. Pripomoček igra izjemno veliko vlogo. Če je ustrezen, ga bolnik lažje sprejme, obenem tudi sebe in zaživi s stomo kakovostno življenje.
Kaj so najnovejše smernice na področju enterostomalne terapije?
Najnovejše smernice so predvsem vezane na bolnikove pravice. Bolnik ima pravico do izbire ustreznega pripomočka, se pravi, da ima pravico do obravnave enterostomalnega terapevta, ki mu bo nudil čim več informacij ter mu predstavil in pomagal izbrati ustrezen pripomoček. Pomembno je bolnikovo sodelovanje pri odločitvah. Pripomoček mora nuditi ustrezno oskrbo, dobro počutje in kakovostno življenje. Na nedavnem sestanku Evropskega združenja enterostomalnih terapevtov v Firencah smo si bili enotni, da potrebujemo enotne evropske standarde in smernice. Pomembno je, da bodo bolniki, kjerkoli v Evropi, deležni enako visoko kakovostne oskrbe.
