Narava se je prebudila, prvi pomladni dnevi so nas zvabili na sprehode in sončni travniki so že polni rumenih regratovih cvetov. Ob regratu zagotovo najprej pomislimo na okusno solato, pripravljeno iz listov, ki jih naberemo pred cvetenjem. A v tej skromni rastlini se skriva še marsikaj zanimivega.
Nadaljujmo kar izza kuhinjskega pulta. Regratove korenine lahko uživamo presne, lahko jih skuhamo kot krompir ali pa jih spražimo in dobimo kavni nadomestek, ki je podoben cikoriji. Mlade cvetne popke vlagamo kot kapre, iz cvetov pa izdelujemo regratov sirup, ki ga pogosto nepravilno imenujejo regratov med. Pravi regratov med nabirajo čebele na cvetovih regrata, regratov sirup pa pripravimo s kuhanjem poparka regratovih cvetov s sladkorjem. Za zaključek regratove kulinarične ponudbe moramo omeniti tudi regratovo vino, ki je ponekod še danes zelo priljubljen aperitiv.
Kakšen pa je pomen regrata kot zdravilne rastline?
V ljudski medicini se regratove korenine uporabljajo za čiščenje krvi. Izraz je precej neposrečen, če ne celo zavajajoč, saj krvi ne moremo dobesedno prečistiti. Ta namen ljudske uporabe najverjetneje izvira v učinkih listov regrata, ki imajo diuretično delovanje (povečajo izločanje urina), in v učinkih korenin regrata, ki imajo holagogno delovanje (povečajo izločanje žolča). Diuretični učinki temeljijo na vsebnosti kalijevih soli, holagogni učinki pa na vsebnosti grenčin.
V botaniki regrat imenujemo Taraxacum officinale ali navadni regrat; rodovno ime Taraxacum najverjetneje izhaja iz arabske besede »tarakshaqum«, v prevodu grenka rastlina, kar je povezano s prisotnostjo grenčin v koreninah.
Grenčine delujejo tudi tako, da povečajo izločanje prebavnih sokov. Omenjene učinke regrata so potrdili z znanstvenimi farmakološkimi raziskavami in tudi z nekaj manjšimi kliničnimi raziskavami. Pripravke iz regrata tako v sodobni fitoterapiji uporabljamo pri blagem zastajanju vode v telesu, pri pomanjkanju teka ter premajhnem izločanju žolča in prebavnih sokov. Zanimivi so tudi rezultati raziskav, v katerih so ugotovili hipoglikemične učinke korenin oziroma ugoden vpliv na uravnavanje ravni krvnega sladkorja. Ne vemo še natančno, kakšen je mehanizem tega delovanja, raziskovalci domnevajo, da gre za vpliv inulina, polisaharida, ki ga vsebujejo korenine. V botaniki regrat imenujemo Taraxacum officinale ali navadni regrat; rodovno ime Taraxacum najverjetneje izhaja iz arabske besede »tarakshaqum«, v prevodu grenka rastlina, kar je povezano s prisotnostjo grenčin v koreninah.
Regratovi listi so bogat vir mineralov in vitaminov. 100 gramov svežih listov vsebuje: 440 mg kalija, 156 mg kalcija, 70 mg fosforja, 58 mg mangana, 36 mg magnezija, 3 mg železa, 30 mg vitamina C, 8 mg karotenoidov.
Še manj prijetna plat uporabe
Regrat uvrščamo v družino nebinovk, za katere je značilno, da lahko pri občutljivih posameznikih povzročijo preobčutljivostne reakcije, zlasti na koži. Pri teh bolnikih se že v stiku s cvetočim regratom razvije kontaktni dermatitis. Zanesljivih podatkov o pogostosti teh neželenih reakcij nimamo, v eni od raziskav poročajo, da se preobčutljivost pojavi pri 5 odstotkih posameznikov z zelo občutljivo kožo.
Kako pripravimo regratovo vino?
Liter regratovih cvetov prelijemo s 3 litri vrele vode in maceriramo 3 dni. Nato dodamo liter vode, v kateri smo raztopili 0,6 kg sladkorja, 2 limoni, narezani na rezine, nekaj vejic mete, melise ali citronke ter 50 g kvasa. To zmes 2 tedna pustimo na toplem mestu. Tekočino nato precedimo v steklenice za peneče vino in dobro zapremo, najbolje s plutovinastim zamaškom, ki ga, enako kot pri penečem vinu, dodatno pričvrstimo z žico. Vino naj zori vsaj 6 mesecev.
