Recimo odvečnim kilogramom adijo

V novem letu naredimo nekaj za svoje zdravje

Veliko ljudi je pred novim letom sprejelo novoletne zaobljube. Zelo pogosta zaobljuba je tudi, da bomo – letos pa res! – izgubili odvečne kilograme. Eni tiste, ki se nabirajo že kar nekaj let, drugi pa tiste, ki so jih pridobili med decembrskim uživanjem. Za vsak izgubljen kilogram je potrebno veliko močne volje. Pogovarjali smo se s strokovnjakom, doc. dr. Andrejem Janežem, dr. med., specialistom diabetologom iz Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki se v svoji praksi vsakodnevno srečuje z ljudmi s čezmerno telesno težo.

V današnjem času so merila glede telesne teže zelo stroga. Najvidneje je to v modni industriji, veliko ljudi pa lepoto in  uspešnost povezuje z vitkostjo. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali mislite, da so vitki ljudje lahko tudi uspešnejši?

Mislim, da je primerna telesna teža zagotovo povezana z večjo vitalnostjo. Primerna teža ne pomeni samo vitkosti, ampak to, da sta človekova višina in teža sorazmerni, ter tudi, da je nekdo normalno hranjen in ni čezmerno težek. Prav gotovo je tak človek bistveno bolj zdrav, vitalnejši in ima več energije. Meja med pretirano vitkostjo in zdravo telesno težo pa je včasih zelo tanka. Posebno dekleta z indeksom telesne mase (ITM), manjšim od 18, imajo lahko težave, lahko izgubijo menstruacijo in imajo hormonske težave. Strinjam se, da je splošno boljše počutje odvisno od zdrave telesne teže.

Kako vi kot zdravnik opredelite nekoga kot malo bolj polnega, čezmerno težkega ali debelega?

Pomagamo si z indeksom telesne mase (ITM), ki pa nam pove samo en del zgodbe. Eden od dejavnikov je tudi obseg pasu, ki kaže na t. i. visceralno debelost. Visceralno maščevje je presnovno aktivno. Pri presnovnih obolenjih velik ITM ni primarni dejavnik tveganja, ampak je to obseg pasu (pri moških je nad 94 centimetrov, pri ženskah pa nad 80 centimetrov) v kombinaciji še z dvema dejavnikoma tveganja (povišan krvni tlak, povišana raven maščob in/ali glukoze v krvi). Skupek tega napoveduje večje tveganje za srčno-žilna obolenja in sladkorno bolezen. Ta definicija ne ločuje samo po spolu, ampak tudi po etnični pripadnosti. Američani, denimo, imajo višje vrednosti, 102 centimetra za moške in 88 centimetrov za žensko. Če se kot Evropejec preselim v Ameriko, zame veljajo evropske tabele. Pri dveh osebah z enakim ITM se lahko maščoba drugače prerazporeja, zato pri nekom obstaja večje tveganje za srčno-žilne zaplete in sladkorno bolezen kot pri drugem. Obseg pasu je torej ključnega pomena. Kot sem omenil, je visceralno maščevje presnovno aktivno. Izloča različne snovi, ki so dejavniki pri nastanku odpornosti proti inzulinu. Zaradi debelosti obstaja tudi večje tveganje za nekatere rakaste tvorbe, še posebno pri kadilkah.

Kako obravnavate bolnike s čezmerno telesno težo v praksi?

V svoji praksi se srečujem predvsem s čezmerno težo pri sladkornih bolnikih. Pri njih je izguba telesne teže še večji problem, saj imajo zaradi regulacije sladkorja določeno terapijo, katere neželeni učinek je tudi čezmerna teža. Mislim, da je prehrana ključnega pomena. Zelo pomembna je tudi fizična aktivnost. Je pa res, da moramo za starejšega bolnika, ki ni mobilen, izbrati realno vadbo glede na zaplete, ki jih ima, in glede na to, česa je sploh zmožen. Tukaj je potreba individualna obravnava. Velik uspeh je lahko že, da gre vsak dan na sprehod za pol ure ali uro. V nekaterih okoliščinah pa uporabimo tudi farmakološke učinkovine, ki lahko pomagajo pri znižanju telesne teže, da ljudje dobijo voljo. Vendar poudarjam, da ne moremo pričakovati, da bodo z jemanjem tablet kar shujšali. V procesu zdravljenja ga moramo voditi. Vsekakor pa je prehrana ključna.

Nekoč ste za našo revijo že povedali, da kot pomoč pri izgubi teže obstaja tudi farmakološko zdravljenje. Ali v zadnjem času opažate, da so ljudje bolj ozaveščeni? Vas večkrat prosijo za nasvet tudi v tej smeri?

Veliko revij piše o zdravem načinu življenja, zdravi prehrani, o nevarnostih čezmerne teže, a so ljudje še vedno pretežki. Zdrava hrana je danes draga hrana, zanjo porabimo tudi več časa za pripravo. Ključno je, da dan začnemo z zajtrkom. Američani so naredili zelo zanimivo raziskavo, v kateri so ugotovili, da so ljudje, ki ne zajtrkujejo, v povprečju težji kot ljudje, ki zjutraj pojedo zajtrk.

Ali ljudje pridejo na posvet k vam, ko se odločijo za hujšanje ali najprej poskusijo sami?

V procesu zdravljenja sladkorne bolezni ves čas spodbujamo bolnike k nefarmakološkim ukrepom za znižanje telesne teže (prehrana, fizična aktivnost). Za veliko podporo pri tem so se pokazale tudi terapevtske skupine. Zaradi pomanjkanja denarja smo program v specialističnih ambulantah ukinili in to se je vrnilo na primarno zdravstveno raven, v zdravstvene domove. V specialističnih ambulantah imamo toliko resnih bolezenskih stanj in bolj specifičnih obravnav, da ne moremo obravnavati ljudi samo s čezmerno težo in preddiabetičnim stanjem. Svoje bolnike spodbujamo predvsem k zmanjšanju telesne mase in tukaj smo bolj ali manj neuspešni. Včasih svetujemo tudi farmakološke učinkovine, če seveda ni kontraindikacij. Ne glede na farmakološko terapijo pri izgubi teže je pravilna prehrana še vedno 80 odstotkov uspeha. Pomembna je tudi fizična dejavnost, ampak vnos hrane mora biti reguliran in bistveno manjši.

Torej je prevelika količina hrana glavni vzrok za debelost?

Tako je. Majhen odstotek pomenijo hormonske motnje. Največkrat pa je problem prevelik energijski vnos, veliko maščob in ogromno preveč ogljikovih hidratov.

Katere skupine ljudi so najbolj ogrožene, ko se pogovarjamo o debelosti?

Na splošno so ogroženi čezmerno težki bolniki s kroničnimi boleznimi (bolniki s srčno-žilnimi boleznimi in sladkorni bolniki). Danes je tudi že zelo veliko čezmerno težkih otrok, ki dobivajo starostno obliko sladkorne bolezni. Predstavljajte si, da v otroštvu dobijo starostno obliko bolezni zaradi teže. To je tudi pri nas že pogosto.

Ali bolniki s čezmerno telesno težo sploh poiščejo zdravniško pomoč? Ali vedo, da se lahko obrnejo na svojega zdravnika?

V okviru programa Cindi potekajo posvetovalnice za hujšanje. V centrih Cindi ali v zdravstvenih domovih medicinske sestre poučujejo ljudi o dejavnikih tveganja, zdravi prehrani, zdravem hujšanju … Žal je tega premalo, je pa dostopno. Vsi ti programi so skupinski in temeljijo na rednih obiskih, psihoterapiji, fizični aktivnosti, izdelavi jedilnika in pogostih obiskih. Opažamo, da je skupinska obravnava zelo uspešna, saj so ljudje bolj motivirani.

Kaj pa brezplačne telefonske številke, kamor lahko ljudje pokličejo za nasvet o zdravem hujšanju? Če se ne motim, tudi vi odgovarjate na modri številki?

Tukaj dajemo predvsem nasvete glede farmakološkega zdravljenja pa tudi splošne nasvete.

Kaj bi na koncu sporočili našim bralcem sporočili? Še posebno zdaj po novem letu, ko nas je večina dobro in veliko jedla?

Rekel bi, naj sprejmejo novoletno zaobljubo, da bodo v tem letu kaj naredili za svoje zdravje. Pri vseh čezmerno težkih bi bilo za začetek pomembno spremeniti način prehrane in pogledati, kaj dajejo v nakupovalne vozičke. Zaobljuba naj vsebuje tudi vsaj trikrat tedensko po pol ure fizične aktivnost. Priporočam, da poskusijo nekaj mesecev, in videli bodo, da je vitalnost večja in storilnost boljša, s tem pa je izboljšano tudi splošno počutje.

Razlaga nekaterih izrazov

Farmakološka terapija: kot pomoč pri hujšanju lahko zdravnik v določenih primerih, ko za to ni kontraindikacij, predpiše zdravilo. Pri nas sta registrirani dve zdravilni učinkovini, ki ju predpiše zdravnik na beli recept (samoplačniško). To sta sibutramin (reductil) in orlistat (xenical).

ITM (indeks telesne mase): kazalnik prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let, ne pa za otroke, mladostnike in starejše, saj je delež mišičja pri njih drugačen. ITM izračunamo tako, da delimo telesno težo v kilogramih s kvadratom telesne višine v metrih.

Koristne povezave:

www.cindi-slovenija.net, www.zdravo-hujsam.si, modra številka 080 87 99

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 29, januar 2009.