Otrok se preko igre uči, prilagaja, giblje, razvija govor in se čustveno odziva. Obenem pa je igra tudi sredstvo, preko katerega se druži z ostalimi otroki ali pa se zgolj igra v njihovi bližini. Zato nudimo otroku igro in raziskovanje prostora, kajti to je njegov gibalni, čustveni in miselni svet, in ko starši uzremo svojega otroka radovednega in zadovoljnega, vemo, da smo storili prav!
Igrača je vsak predmet, ki ga otrok v svoji igri spremeni v sebi želeno igračo. Prva otrokova igrača so deli telesa: prsti, roke, noge ter obraz in roke osebe, ki ga neguje. Pozneje so to predmeti iz njegovega okolja, kot so odeja, plenice, lončki, temu pa sledijo »prave« igrače, ki so izdelane doma ali kupljene. Otrok odloča o tem, kateri predmet bo zanj igrača, zato mu dajmo možnost, da si sam izbere igračo. Kajti ni nujno, da mu je všeč prav tista igrača, ki je všeč staršem.
Z igračami spoznamo naš svet
Vsi otroci potrebujejo igračo ali predmet, ki jim predstavlja igračo, saj igrače spodbujajo telesni in miselni razvoj. Otrok od rojstva do drugega leta starosti preko igre z igračami spoznava svoje telo in zmožnosti ter okolje, v katerem živi. Ko otrok vrže igračo na tla ali stran od sebe, na primer spoznava razdaljo, neminljivost igrače in prostor, v katerem je igrača. Razmišlja o tem, ali mu bo kdo igračo prinesel nazaj ali pa se bo sam odpravil ponjo in si v mislih naredi načrt, ki vsebuje njegovo gibanje, spretnosti in sposobnosti orientacije v prostoru ter njegove izkušnje in spomin.
Igra dojenčka in malčka
Dojenček rad nosi predmete v usta. Od prvega do četrtega meseca starosti je igra vezana na lastno telo, otrok si ogleduje svoje roke, prijema dlani in podobno.
Po četrtem mesecu starosti prijema predmete v okolici, preprosto otipava, jih obrača in meče ter to ponavlja. Otrok na primer prime ropotuljo, hoče posnemati gib in slišati ropot ropotulje, ker mu ta igra nudi veliko zadovoljstvo. Kasneje pa postavlja igrače skupaj, jih primerja, vendar še ne v pravo zvezo. Potem vzpostavlja ustrezna razmerja – odnose med igračami, jih ureja, postavlja, niza in razvršča, lahko po velikosti, obliki, mehkobi, priljubljenosti, materialu, daje manjši lonček v večjega, predmete v lonček ali zaboj in spet nazaj ven. Nato sledi prehod iz zgoraj opisane funkcijske igre v simbolno igro.
Razvoj simbolne igre
Od dvanajstega do sedemnajstega meseca starosti so vidne prve oblike simbolne igre. Okrog drugega leta nastopi prehod k simbolni igri, ko otrok posnema dogajanja doma, v vrtcu, pri starih starših in drugje v okolju. Obdobje najbolj tipične simbolne igre je med drugim in šestim letom starosti, ko se otrok pretvarja, razmišlja in skuša oziroma zmore razumeti druge.
O simbolni igri govorimo takrat, ko na primer hrani punčko, kuha, sesa, se igra zdravnike in teh iger po navadi ne izvede do običajnega konca. Predmet, ki si ga izbere za igračo, kuhalnica na primer, lahko za otroka pomeni predmet v kuhinji, lahko pa meč ali metlo. Ob teh igrah je spremenjeno čustveno vedenje.
Izdelovalec igrač LEGO je največji proizvajalec avtomobilskih gum na svetu. Letno proizvedejo 306 milijonov miniaturnih gum za svoje igrače.
Simbolna igra pomeni, da se otrok lahko igra s samim seboj ali z igračo (na primer medvedkom), s prisotnimi ljudmi ali predmeti. Pogosta je tudi igra vlog, v kateri otrok posnema odrasle in na primer igra mamo, očeta, mehanika ali koga drugega.
Pri treh letih pa se začne razvoj sposobnosti pripovedovanja. Otrok ponovi tisto, kar je slišal od znane zgodbe, ali pa si zgodbo izmisli. Zato otroka spodbujajmo k pripovedovanju pravljic.
Domišljijska igra
Domišljijska igra zahteva sposobnost idejnega koncepta igre, logično stopnjevanje igralne aktivnosti, povezavo z vrstniki, domišljijo o predmetih, prenos lastnosti predmetov v akcijo, igranje vlog in reševanje problemov s pripovedovanjem. Ko se otrok na primer igra viteza, pomeni, da ima v mislih celo sceno, se vživi in domišlja o okolju mečevanja. Iz predmetov, ki jih ima doma, si naredi meč ali izbere predmet, ki mu predstavlja meč in ga uporablja v igri z vrstniki, ki so njegovi nasprotniki. Seveda se tudi obnaša kot najmočnejši in zmagovalni vitez.
Dojemalna igra
O dojemalni igri govorimo takrat, ko otrok poimenuje tisto, kar vidi. Poimenuje predmete, glasno opisuje, kar vidi, sledi navodilom, izvaja neko dejavnost na pobudo drugega, odgovarja na vprašanja, daje navodila, pobude, ali zahteve in postavlja vprašanja. Ko na primer otrok želi peči palačinke, pozna sestavine, jih tudi našteje, pove, kako jih je treba pripraviti, sprašuje o sestavinah, posodi in razpravlja med peko.
Ustvarjalna igra
Ustvarjalna igra se razvije pri sedmem letu otrokove starosti. Takrat je otrok sposoben pisati, risati, oblikovati, pripovedovati in graditi.
Otroška risba
Potreba po risanju je pri otroku prav tako razvita kot potreba po igri, gibanju in govoru. V prvih dveh letih otrok spoznava prijetne barve in oblike. To je že prvi stik z likovnimi prvinami. Za razvoj likovnega izražanja je pomemben tudi razvoj gibalnih sposobnosti. Osnova so že prijemanje, metanje, udarjanje, gnetenje igrač in podobno.
Od drugega do tretjega leta starosti sledi obdobje čečkanja. Čečkanje po papirju predstavlja gibalne sledi ali gibalno igro, ko otrok vleče s prstki po papirju, pesku, blatu razne čačke, cikcak linije ali kroži. To je čas, ko se seznani s papirjem in pisali. Oblike, ki jih rišejo otroci, niso naključne. Krogi, klobčiči in spirale izražajo otrokov občutek za razsežnost lastnega telesa. Narisan križ izhaja iz ravnotežja telesa, saj dojema navpičnico kot navpično in vodoravnico kot vodoravno le po svojem občutku za ravnotežje. Cikcak črte in ponavljajoče se lise, pike, črtice izvirajo iz dojemanja ponavljajočega se delovanja telesa, kot so hoja, dihanje, srčni utrip.
Med tretjim in šestim letom otrokove starosti se razvija simbolna risba. Otrok odkrije podobnost med čečkanjem in predmetom ter da narisanemu ime. To risbo ustvari po naključju. Pri treh letih že poimenuje narisano, vendar iz njegove risbice tega odrasli včasih ne moremo razbrati. Pri petih letih je razvidno, kaj je otrok nameraval narisati, in tudi vnaprej pove, kaj bo narisal. Ko je otrok star šest let, se risanje oblikuje, prepoznajo se deli celote, črte so bolj razgibane. Pri sedmih letih je že točno razvidno, kaj je narisal, čeprav se podrobnosti in sorazmerja še vedno podrejajo čustvenemu razmerju do stvari in temu, kar se jim zdi na predmetih pomembno. Na primer, če jim je v določenem obdobju pomembno narisati prste na človeku, jih bolj poudari ali nariše večje, lahko tudi nariše zelo dolge in poudarjene štrleče lase ali pa dolge noge.
Poznamo dve vrsti igrač:
Strukturirane igrače, ki spodbujajo simbolno igro mlajših otrok. To so punčke, vozički, posodice, metlice, sesalci in podobno.
Nestrukturirane igrače, ki s starostjo otroka dobivajo vedno večji pomen. To so na primer storži, vrvica, lepenka, kosi blaga, zaboj in podobno. Otrok si te predmete lahko predstavlja kot nekaj drugega ali pa jih naredi podobne dejanskim predmetom iz okolja.
Vse igrače so lahko poučne glede na otrokovo starost in miselni razvoj. Mlajši otrok potrebuje bolj strukturirano igračo, na primer punčko ali avtomobil. Starejši pa lahko obvlada tudi nestrukturirano igračo, ker vključuje več domišljije in fantazije.
