Skoraj ni več človeka, ki ne bi vsaj bežno poznal nekoga, ki je zbolel za rakom, zato je strah pred to boleznijo zelo upravičen. V Sloveniji in svetu se število rakavih bolnikov vsako leto povečuje, tako je rak kot vzrok smrti na drugem mestu, takoj za boleznimi srca in ožilja. Čeprav je rak postal zelo pogost, pa vseeno pogosto niti ne vemo, kaj rak pravzaprav je, zakaj in kako nastane ter predvsem, kako se ga lahko ubranimo.
Čeprav se o raku običajno pogovarjamo kot o eni sami bolezni, je ta pravzaprav zelo raznolika. Različnih vrst raka je ogromno, skupno pa jim je to, da rak lahko vznikne v vseh tkivih in organih človeškega organizma.
Različne vrste raka se razlikujejo po pogostosti, zdravljenju in izidu, vsak rak pa ima tudi različne, bolj ali manj znane nevarnostne dejavnike. Med temi so najpomembnejše življenjske navade, na katere pa lahko na srečo sami vplivamo. Vendar pa ima rak v sodobni družbi še en pomemben nevarnostni dejavnik, to je starost. Rak je, z nekaterimi izjemami, predvsem bolezen starejših ljudi, tako da na povečanje števila bolnikov z rakom najbolj vpliva staranje prebivalstva. Življenjska doba sodobnega človeka se daljša, poleg tega je številčna povojna generacija že v letih, ko je pojav rakavih bolezni pogostejši, zato lahko pričakujemo, da bo breme te bolezni pri nas vse večje.
Kaj je pravzaprav rak?
Rak je obolenje celic telesa. V telesu obstaja in nastaja milijone različnih celic, ki se med tkivi in organi razlikujejo. Znotraj celičnih jeder pa je na tisoče genov, ki nadzorujejo celične procese, kar pomeni, da pravzaprav vplivajo na vse procese v telesu. Zato ni presenečenje, da se prav v genih začne rakava zgodba. Po poškodbi ali spremembi enega ali več genov se celica namreč začne nenadzorovano deliti, kar povzroči nastanek nenormalnih celic, ki ne opravljajo več svoje funkcije, pač pa se le bolj ali manj hitro delijo in tako tvorijo skupek nenormalnih celic, ki ga imenujemo tumor.
Spremenjene gene lahko podedujemo, dednih rakov je sicer le okoli 5 odstotkov, ali pa se sprememba zgodi v času življenja, zaradi razlike v presnovi celic, ki jih človek prav tako podeduje in pomagajo popravljati okvare genov, ki jih v celicah neprestano povzročajo škodljivi dejavniki iz okolja. Škodljivi dejavniki so lahko fizikalni (na primer sevanje UV), kemični (na primer tobačni dim ali hrana) ali biološki (na primer virus HPV) in lahko povzročajo mutacije neposredno ali pa poškodujejo procese, ki v celicah popravljajo napake, ki nastajajo v genih.
Bolezen sodobnega časa
Politične in ekonomske spremembe, ki so se zgodile v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, so močno vplivale na naš življenjski slog in tudi na organizacijo zdravstvenega varstva. Ker je latenčna doba pri raku večinoma daljša od 20 let, lahko pričakujemo, da se bo mnogo posledic teh sprememb pokazalo šele v prihodnosti. Rak torej postaja pomemben javnozdravstveni, socialni in ekonomski problem sodobne družbe, zato bo treba obvladovanju te bolezni posvetiti vedno več pozornosti.
Te spremembe so nepovratne, nenadzorovana delitev celic pa povzroči, da se te začno vraščati v sosednja tkiva, potujejo po mezgovnicah v bezgavke, kasneje jih lahko kri zanese v oddaljene organe. Zato raka ne opazimo takoj, ko se zgodijo celične spremembe, temveč bolezen kot bulo ali spremembo v delovanju organov lahko zaznamo šele po nekaj letih, celo desetletjih.
V rakavo se lahko spremeni katerakoli celica v telesu
Glede na vrsto tkiva delimo rakave bolezni v štiri velike skupine:
- Karcinomi nastanejo iz epitelnih celic (celic vrhnjice), ki gradijo večino telesnih organov; mednje sodi okrog 80 odstotkov vseh rakov.
- Sarkomi nastanejo iz celic opornih tkiv in se pojavljajo zlasti v vezivu, maščevju, kosteh in hrustancu.
- Levkemije so rakaste bolezni krvi in krvotvornih organov. V nasprotju z večino drugih rakov se navadno ne pojavljajo v obliki bul ali zatrdlin.
- Limfomi so rakaste bolezni limfatičnega sistema, ki ga v telesu tvori omrežje mezgovnic in bezgavk. Limfatični sistem deluje kot nekakšen filter, ki preprečuje, da bi telesu nevarne snovi (na primer mikroorganizmi) vdrle v krvni obtok.
Dokler je karcinom omejen le na epitelij in še ne vrašča v spodaj ležeče tkivo, ga imenujemo intraepitelijski oziroma »in situ« rak in ga ne uvrščamo v klasično skupino rakov, saj je z manjšo operacijo večina teh bolezni popolnoma ozdravljiva. V to skupino na primer spadata rak materničnega vratu in dojk, za katere se je pokazala uspešnost presejanja. V Sloveniji imamo za ti dve vrsti raka organizirane presejalne programe ZORA in DORA.
Tkivo v osnovnih skupinah rakov ima številne posebnosti
Te spremembe so vidne pod mikroskopom, tudi z različnimi dodatnimi barvanji ali drugimi tehnikami, zdravniki patomorfologi pa jih zato še dodatno opredelijo po teh značilnostih in razvrstijo v posebne klasifikacije. Od teh posebnosti sta mnogokrat odvisna potek bolezni in izid zdravljenja.
Ob diagnozi je bolezen lahko vidna zgolj kot majhna, komaj vidna sprememba ali pa rak že vrašča v sosednja tkiva, se širi v bezgavke ali pa v oddaljene organe. Glede na razširjenost kliniki razvrščajo rakave bolezni v več stadijev po različnih sistemih, največkrat po klasifikaciji TNM (T za tumor, N za nodus, kar pomeni bezgavka, M za metastaza, kar pomeni zasevek). V registrih za opredelitev stadija bolezni večinoma uporabljamo poenostavljeno razvrščanje v eno od treh skupin: omejena bolezen, regionalno razširjena bolezen in oddaljeno razširjena bolezen.
Razlog za bolezen je običajno kombinacija dejavnikov Na pojav raka vplivajo z medsebojnimi učinki številni dejavniki iz okolja in načina življenja, dedna nagnjenost in seveda tudi naključje. Zato nastanka rakave bolezni ni mogoče povezati z enim samim dejavnikom, saj je bolezen vedno končni rezultat delovanja vseh škodljivih, pa tudi zaščitnih dejavnikov.
Od rojenih leta 2010 bosta do svojega 75. leta starosti predvidoma za rakom zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Veliko lahko pri preventivi storimo sami s svojimi zdravimi ali nezdravimi življenjskimi navadami in razvadami, s kemikalijami, fizikalnimi ali biološkimi dejavniki, onesnaženim delovnim ali bivalnim okoljem. Več o preventivi lahko preberete na naslednjih dveh straneh. Dedna nagnjenost k raku pa se kaže na različne načine, med drugim tudi kot večja ali manjša sposobnost popravljanja napak, ki jih v celičnem jedru povzročajo zunanji dejavniki.
Zato izpostavljenost škodljivim dejavnikom ni vedno razlog za pojav bolezni. In prav zato pri raku ne govorimo o povzročiteljih, pač pa o nevarnostnih dejavnikih, ker izpostavljenost kakemu od njih še ne pomeni, da bo izpostavljeni zagotovo zbolel, ampak le, da je verjetnost oziroma nevarnost, da bo zbolel, večja kot pri tistem, ki temu dejavniku ni izpostavljen. Za pljučnim rakom, na primer, ne zbolijo vsi kadilci. Vendar pa raziskave kažejo, da so kadilci približno 20- krat bolj ogroženi kot nekadilci.
