Nedavno je po medmrežju krožil posrečen skeč: na pravi grški svatbi se z očmi srečata prikupno dekle in postaven mladenič. Iskra preskoči. Mladenič od navdušenja vrže olivo visoko v zrak, in da bi se postavil pred dekletom, jo ujame kar z usti. Toda glej ga zlomka: začne se dušiti! Vstane izza mize s krožnikom v eni roki, z drugo držeč se za vrat. Ansambel zaigra prve tone sirtakija in takrat mu krožnik pade iz rok. Ob tej »spodbudi« tudi nekaj svatov ognjevito razbije krožnik. Nato s kretnjo nakaže, da se duši! V odgovor mu le vsi navdušeno nazdravljajo. Vedno bolj je v stiski, svatje pa se ob vse hitrejšem ritmu glasbe bolj in bolj zabavajo. Ko je stiska zaradi dušenja že zares huda, prizadetega nekdo krepko udari po hrbtu, češ, to pa je zabava! In zapora se razreši.
V opisani zgodbi je šlo le za posrečen oglas za olive. Če pa si zamislite podobno situacijo, npr. kako preživljate nedeljsko popoldne na pikniku v naravi, v krogu svojih bližnjih, nenadoma pa se nekomu »zaleti«, je vse takoj drugače. Za razliko od prejšnjega primera prične vaš najbližji ob tem močno in učinkovito kašljati. Ostali le ostrmijo. Kako bi ukrepali? Bi ga tudi udarili po hrbtu?
Zapora dihalne poti je lahko delna ali popolna oz. življenjsko nevarna. Prva pomoč pa se glede na stopnjo zapore razlikuje. Tujke, ki so nad glasilkami, odstranjujemo z zaščitenim prstom, vendar samo, če jih vidimo.
Pri delni zapori prizadeti še lahko govori, pospešeno diha in učinkovito kašlja. V tem primeru je ključnega pomena, da spodbujamo kašelj. Preprosto mu prigovarjamo: kar odkašljaj se! Potrebno ga je budno spremljati, saj lahko delna zapora preide v popolno.
Pri popolni oz. življenjsko nevarni zapori dihalne poti prizadeti ne more govoriti, na naše vprašanje lahko le pokima oz. nakaže (kot mladenič v uvodni zgodbi), kašelj postane neučinkovit, med vdihom se slišijo piski, prizadeti je poten, bled in modrikast v obraz. Izvedemo do 5 udarcev z dlanjo med lopatice: postavimo se na stran prizadetega in ga nagnemo nekoliko naprej. Po vsakem udarcu preverimo, ali je tujek odstranjen. Če tujka tudi po 5 udarcih ne odstranimo, sledi 5 stiskov trebuha – t. i. Heimlichov prijem: postavimo se za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in sklenemo roke okoli zgornjega dela trebuha. Dlani stisnemo v pest, s palcema proti trebušni steni, in ju položimo v predel med popkom in žličko. Izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor, ter ga, če se zapora ne razreši, do petkrat ponovimo. Udarce med lopatice in stiske trebuha ponavljamo v razmerju 5:5, vse dokler se zapora ne razreši. Če prizadeti izgubi zavest, pokličemo 112 in pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja.
Tujki v dihalih so pri odraslih v primerjavi z otroki precej redkejši. Pogostejši so pri posebnih skupinah, kot so starejši dementni ljudje, mentalno retardirani, hudo prizadeti na intenzivnih oddelkih ... 85 % otrok, ki aspirirajo tujek, je mlajših od treh let.
Pri aspiraciji tujkov gre večinoma za aspiracijo hrane, zlasti trdih delov, ki se ne morejo absorbirati (kosti, koščice), delov zobnih protez, igel, gumbov, frnikul, kovancev, majhnih baterij, delov pokvarjenih igrač, kovinskih in plastičnih delcev. V literaturi pa so opisani posamezni izjemni primeri, kot je recimo aspiracija svinčnika. Otroke najbolj ogrožajo zadušitve s hrano, zadušitve z drobnimi predmeti pa so pogostejše po prvem letu starosti, ko začne otrok intenzivneje raziskovati okolico.
Tujke pogosteje najdemo v prebavilih kot v dihalih. V dihalih jih večinoma najdemo na desni strani pljuč, kar je povezano z anatomsko zgradbo dihalnih poti, saj desni bronhij poteka bolj vertikalno kot levi. Življenjsko ogrožajoča situacija je samo v primeru aspiracije velikih delov, ki zamašijo zgornje dihalne poti in s tem preprečijo normalno dihanje. Manjši tujki povzročajo manjše težave ali pa celo ne povzročajo nobenih težav. Ustavijo se v nižjih dihalnih poteh in jih lahko odkrijejo povsem naključno ob preiskavi pljuč. Najnevarnejši so tujki, ki zastanejo na ravni grla. Ti naredijo popolno zaporo dihalne poti in ob neprimernem ukrepanju povzročijo zadušitve.
Zapora dihalne poti s tujkom je redek, vendar dramatičen zaplet, ki lahko ima brez takojšnjega ukrepanja zelo hude posledice. Zgodnje prepoznavanje zapore dihalne poti s tujkom je ključno za uspešno ukrepanje.
Rezultati raziskave, ki jo je soavtorica članka izvedla v okviru svojega diplomskega dela na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani na območju Gorenjske, je pokazala, da imajo anketirani težave s prepoznavanjem oz. razlikovanjem med delno in popolno zaporo dihalne poti s tujkom. Več kot polovica anketiranih (57 %) bi takrat, ko bi šlo za nepopolno zaporo z učinkovitim kašljanjem, ukrepala neustrezno, saj bi prizadetega udarjali med lopatici. Povsem pravilno bi ukrepalo le 14 % anketiranih (žrtev bi spodbujali h kašlju). Le-ta je dovolj učinkovit, da iz dihalnih poti lahko izloči tujek. Pri popolni zapori dihalne poti bi pravilno ukrepala polovica anketiranih. Večina z zaporo dihalne poti s tujkom še ni srečala.
Zapora dihalne poti s tujkom je redek, vendar dramatičen zaplet, ki lahko ima brez takojšnjega ukrepanja zelo hude posledice. Zgodnje prepoznavanje zapore dihalne poti s tujkom je ključno za uspešno ukrepanje. Smrtnost je nizka, dogodek pa se pogosto odvija ob prisotnosti drugih oseb. Pogostejša je pri otrocih. Nikoli ne dajajmo otrokom hrane med vožnjo: še zlasti ne bombonov, oreškov, žvečilnega gumija. Tudi med športnim udejstvovanjem ne žvečimo, ne ližimo bombonov in ne jejmo!
