Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2007 imenovala tretjo nedeljo v novembru za svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč. Tragedija, ki letno vzame kar 50.000 življenj prebivalcev Evropske unije, lahko še prehitro obišče koga od nas ali naših dragih.
Leta 2007 so slovenske ceste terjale kar 293 življenj, kar je v povprečju 24 življenj na mesec oziroma več kot eno življenje vsak delovni dan! Letos je bilo smrtnih žrtev nekoliko manj. Mesečno povprečje je 17 smrtnih žrtev, kar je sicer 30 % manj kot lani, a številke so še vedno zastrašujoče. V statistiko smrtnih žrtev so zajeti tisti, ki so umrli na kraju prometne nesreče ali v 30 dneh po prometni nesreči. Tisti, ki umrejo pozneje, statistično spadajo med ponesrečene.
Ko govorimo o prometnih nesrečah, ne moremo mimo tistih, ki so jih preživeli. Leta 2007 je bilo teh kar 58.700. Nekateri so bili huje, drugi lažje ranjeni, tretji k sreči nepoškodovani, toda vsi psihično in materialno oškodovani. Po neuradnih statističnih podatkih pride na vsakega mrtvega okoli pet hudo poškodovanih oseb.
O tem, kateri so pogosti vzroki nesreč, kako se jim lahko izognemo in kako hude so lahko posledice, smo povprašali Roberta Štabo, predsednika Zavoda Varna pot, Klemena Grabljevca, zdravnika z Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo, ter Sabino Gombač iz Zavoda Zarja.
G. Robert Štaba, zakaj se po vašem mnenju danes tako veliko govori o cestnoprometni varnosti? Kako varne so v resnici naše ceste?
Posledice prometnih nesreč obsegajo približno dva odstotka BDP evropskega proračuna in zagotovo vsaj toliko tudi posameznih držav. Poleg neprecenljivih posledic na duševni, duhovni ali zdravstveni ravni žrtev in njihovih bližnjih je dovolj velik tudi ekonomski razlog za odločen in celovit poseg v odpravljanje vzrokov njihovega nastanka. Tako Evropa sledi lastno zastavljenemu cilju, ki izhaja iz Evropskega akcijskega načrta prometne varnosti do leta 2010, in sicer prepoloviti število umrlih na cestah. Slovenija je na podlagi metodologije in statističnih kazalnikov s 146 mrtvimi na milijon prebivalcev (v letu 2007) žal na repu evropskih držav. Res pa je, da se je po uvedbi novele zakona o varnosti cestnega prometa letos ta negativni trend zaustavil. Zadnji podatki kažejo, da so slovenske ceste v primerjavi z enakim obdobjem lani »prihranile« skoraj 70 človeških življenj. Dovolj velik izziv, da se ta trend ne ustavi in se mu poleg represivne note doda tudi vsa potrebna podpora v vzgoji, izobraževanju, preventivnih vsebinah itd.
Ko govorimo o cestnoprometno najvarnejših evropskih državah, se povprečje giblje okoli 60 mrtvih na milijon prebivalcev, evropsko povprečje pa se giblje okoli 80 smrtnih žrtev na milijon. Če se torej naslonimo na statistiko, opazimo, da se uvrščamo na rep evropske lestvice prometno »varnih« držav. V Sloveniji na milijon prebivalcev v prometnih nesrečah umre kar 146 ljudi, kar je skoraj enkrat več kot evropsko povprečje.
Ceste pri nas tako še zdaleč niso tako varne, kot bi si želeli, in preteči bo moralo še kar nekaj časa, preden bodo to postale.
Kateri so najpogostejši vzroki prometnih nesreč?
Podatki, ki nam jih posreduje policija, kažejo, da je večina najhujših prometnih nesreč povezana z agresivnim ravnanjem v prometu, neupoštevanjem temeljnih določil prometnih predpisov, ki se odraža v vsakodnevnem življenju s prekoračeno hitrostjo v naseljih in zunaj njih, vožnjo pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc, izsiljevanjem prednosti, vožnjo v rdečo luč itd.
Kako deluje sodstvo pri nesreči, ki se konča s poškodbami ali smrtjo?
Glede na primere, ki jih poznam, lahko potrdim, da se z obdobjem po nesreči zagotovo začne eden najtežjih in praviloma zelo dolgih odškodninskopravnih postopkov. Če pomislimo, da je od osamosvojitve na slovenskih cestah umrlo več kot 5800 ljudi, poškodovanih pa jih je bilo več kot 180.000, si lahko predstavljamo, da imajo sodniki s temi primeri polne roke dela. Za polno življenje so prikrajšani tudi poškodovani v nesrečah in njihovi ljubljeni, ki morajo zaradi dolgoletnih postopkov obnavljati travmatični dogodek. Vse to pa ne opravičuje nikogar, da se sodni postopki vlečejo enormno dolgo, včasih celo več kot deset let. Kaj to pomeni za bližnje, ki so tragično izgubili najdražje ali pa je njihovo življenje za vedno zaznamovano z invalidnostjo, si lahko le predstavljamo. V trenutku, ko postanemo del tega kolesja, se to spremeni v moro. Tu je in bo treba zagotovo marsikaj spremeniti na bolje.
Prevečkrat se ne zavedamo, kako hude so lahko posledice prometnih nesreč. Zelo pogoste poškodbe pri prometnih nesrečah so možganske poškodbe. Klemen Grabljevec, dr. med., z Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo nam je razložil, kako poteka rehabilitacija po možganskih poškodbah.
Katere bolnike zdravite na vašem oddelku inštituta in koliko ponesrečencev prometnih nesreč letno sprejmete? Ali obstajajo kakšna merila, po katerih sprejemate bolnike?
Na naš oddelek sprejemamo bolnike, ki so utrpeli možgansko okvaro zaradi delovanja zunanje sile oziroma udarca. Približno dve tretjini bolnikov, ki pridejo k nam, so bili poškodovani v prometnih nesrečah. V to skupino spadajo pešci, kolesarji, vozniki in sopotniki motornih vozil, torej vsi udeleženci prometa. Bolniki, ki jih sprejmemo na naš oddelek, ne smejo biti v življenjski nevarnosti, ne smejo biti v stanju, ki je primernejše za zdravljenje na psihiatričnem oddelku (posledice možganskih poškodb so lahko tudi take, da zahtevajo zdravljenje na psihiatriji) in morajo biti toliko stabilni, da lahko med zdravnikom in bolnikom poteka vsaj minimalno sporazumevanje.
Katere so najpogostejše okvare možganov, ki so posledice poškodb v prometnih nesrečah?
Posledice možganskih poškodb delimo na tri skupine.
V prvi so poškodbe gibalnega aparata, kar je vidno navzven. Sem spadajo tako ortopedsko-travmatološke poškodbe (zlomi skeleta, poškodbe mehkih tkiv …) kot tudi nevrološke okvare (povišan napon v mišicah, ohlapnost udov, motnje ravnotežja, govora, sporazumevanja …).
Naslednja skupina zajema spremembe na vedenjsko-kognitivnem ali na psihološkem področju. V prometnih nesrečah so najpogostejši udarci v čelni reženj. Zato so najbolj ogroženi možganski centri za vedenje, čustvovanje, sporazumevanje, vidno-prostorsko orientacijo, lahko pa pride tudi do udarca v katerikoli drug del možganov.
Zadnja skupina je vedenjsko-socialna. Zaradi upada sposobnosti sporazumevanja, čustvovanja, vedenja ali samonadzora pride do velikih sprememb v bolnikovem vedenju do okolice in bližnjih. To lahko vodi k socialni izključenosti, razpadu medosebnih stikov, izgube službe, kariere, tako rekoč h kakršni koli vrsti izoliranosti.
Zavedati se moramo, da so možganske poškodbe med seboj zelo različne, saj imajo obsežen spekter posledic. Pri bolnikih, ki so morda utrpeli zelo podobne možganske poškodbe, se odstopanja kažejo šele pri okrevanju. Nekateri lahko hodijo in ne govorijo, drugi obratno, medtem ko tretji ne morejo početi nič od tega.
Kako vedno nova znanja v medicini vplivajo na oskrbo poškodovanca po nesreči?
Res je, da je v zadnjem letu na cestah umrlo manj ljudi. Pri tem gre zasluga tudi izboljšani urgentni medicini, znanju, ki ga imajo zdravniki za reševanje življenj, znanju intenzivne medicine, boljši opremljenosti enot ... Zato lahko bolniki, ki so včasih zaradi poškodb umirali, danes preživijo. Ker pa so možganske poškodbe nepopravljive, ti poškodovanci ostanejo močno prizadeti. Medicina po eni strani življenja rešuje, po drugi strani pa rešena življenja niso več tako kakovostna, kot so bila pred poškodbo. Pri tem je pomembno poudariti, da se kakovost medicinsko-socialne oskrbe države meri tudi po tem, kako kakovostno je življenje po poškodbi, in ne samo preživetje nesreče. V Sloveniji imamo dobro razvito urgentno pomoč in bolnik bo dobro oskrbljen. Nihče pa se ne vpraša, kakšno bo življenje po poškodbi. Mreže oskrbe, ki bi zagotavljala kakovostno življenje poškodovanih, ni. Zato je to dvorezen meč.
Kako dobra prva pomoč vpliva na poznejše okvare možganov?
Možgani so izredno občutljivi za pomanjkanje kisika, zato je treba zagotoviti dobro prvo pomoč. S sprostitvijo dihalnih poti, masažo srca, pravilnim nameščanjem poškodovanega se verjetnost za smrt ali hudo poškodbo možganov močno zmanjša. Prva pomoč je zato izredno pomembna.
Okrevanje po hudi možganski poškodbi
Po hudi poškodbi možganov popolno okrevanje ni mogoče. Hudo poškodbo so utrpeli tisti, ki so bili dalj časa nezavestni in ki imajo poškodovano možganovino. Vsak kubičen centimeter možganov ima svojo vlogo in funkcijo in nič ni odveč. Kjer koli v možganih je oteklina ali odrgnina, nastane neka izguba. Problem pri udarcu v glavo je tudi ta, da se sile, ki delujejo na možgane, zelo razpršijo, zato se kapilare in živci trgajo na več mestih in poškodbe tako nastanejo na različnih mestih možganov.
Kakšen vpliv imajo poškodbe možganov pri ponesrečencu na njegove svojce? Kako jim to spremeni življenje?
To je zelo veliko breme za družino. Več kot 50 % poškodb možganov nastane pri ljudeh, ki so stari med 20 in 40 let. To so ljudje, ki so si začeli ustvarjati ali že imajo ustvarjeno kariero, družino in so se že odcepili od svojega prvotnega doma. Huda poškodba pa pripelje do nesamostojnosti bolnika. Za družino to pomeni, da se domov vrne ista, pa vendar spremenjena oseba, ki jo morajo negovati kot otroka ali dojenčka. Ta oseba je prikovana na posteljo, ima plenico, ker ne more odvajati vode ali blata, hraniti jo morajo po žlički ali cevki, treba jo je skopati, ponoči obračati, da ne dobi preležanin itd. To je za družino gotovo čustveno, fizično in finančno breme. Za tako osebo je treba skrbeti 24 ur na dan do konca njenega življenja.
Ali država zagotavlja kakšno obliko finančne pomoči?
Vsakemu poškodovancu pripadajo po zakonu pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tisti, ki pred nesrečo niso bili zaposleni, torej otroci in študentje, te pravice nimajo in pokojnine ne prejemajo. Vsakemu je dodeljena le določena vsota invalidnine ali dodatka za telesno okvaro, ki pa ne dosega niti minimalnega dohodka. V takih primerih je dobro imeti sklenjeno nezgodno zavarovanje, ki lahko pokrije vsaj začetne stroške. Zavedati se moramo, da so stroški dosmrtni, tega pa žal ne krije nobeno zavarovanje. Največji problem teh bolnikov je, da potrebujejo stalno rehabilitacijo, vendar ta v Sloveniji ni zagotovljena.
, Možganske poškodbe so torej dosmrtno breme, ne samo za poškodovanega, ampak tudi za svojce. Redki dobijo možnost, da se vključijo v program Zavoda Zarja. O delovanju zavoda smo povprašali univerzitetno diplomirano socialno pedagoginjo Sabino Gombač.
Kdo je vključen v program Zavoda Zarja? Koliko je med njimi ponesrečencev prometnih nesreč?
Zavod Zarja je namenjen osebam, ki so doživeli travmatsko možgansko poškodbo. Večina naših uporabnikov je doživela hudo prometno nesrečo. Žal vam ne morem povedati, koliko uporabnikov sprejmemo letno, saj smo vezani na koncesijo, ki nam jo podeljujeta ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter za zdravje. K nam pridejo poškodovanci, ki so končali primarno rehabilitacijo in potrebujejo nadaljnjo rehabilitacijo. Vključitev v program je prostovoljna. Pri sprejemu Zavod Zarja in uporabnik podpišeta dogovor, kjer so pravice in dolžnosti vsakega izmed podpisnikov.
Naše poslanstvo je vzpostaviti čim večjo samostojnost posameznika, ohranjati optimalno stanje uporabnika in vzdrževati kakovost posameznikovega življenja ter preventivno delovati v širšem okolju.
Kako deluje Zavod Zarja in kako poteka rehabilitacija na vašem zavodu?
V Zavodu Zarja imamo štiri enote. To so Rehabilitacijska enota, Delovna enota, Zeleni program in Institucionalno varstvo odraslih. Uporabnik je vključen v program glede na sposobnosti in potrebe. Rehabilitacijska enota je namenjena tistim, ki so težje poškodovani in potrebujejo intenziven terapevtski program. Delovna enota je usmerjena v usvajanje delovnega procesa in vključevanje v integrirano zaposlitev. Uporabniki Zelenega programa gojijo in prodajajo gobe ter s tem zaslužijo mesečno nagrado. V Institucionalno varstvo odraslih so vključeni stanovalci, ki živijo v stanovanjski skupnosti in v dveh stanovanjih.
Na vaši spletni strani sem zasledila, da vam pri delu pomagajo tudi prostovoljci. Kakšna je njihova vloga v zavodu?
Prostovoljci so zelo pomemben del našega zavoda, saj so neobremenjeni s posledicami poškodb in z življenjem v zavodu. Prinesejo novo energijo, nova znanja, zato smo jih tako uporabniki kot zaposleni zelo veseli. Namen prostovoljca je, da pomaga uporabniku skozi dan pri različnih aktivnostih. Imamo tudi prostovoljce, ki pripravljajo različne tematske krožke. Tako obogatijo program.
Kakšno vlogo imajo pri rehabilitaciji svojci?
Svojci so ključna opora poškodovancu pri sprejemanju poškodbe in stanja, v katerem je. Opazili smo, da se uporabnikom močno poveča motivacija in da je rehabilitacija lažja, kadar imajo ob sebi svoje najbližje. Dvakrat letno organiziramo sestanek za svojce, kjer podrobneje pogledamo določeno temo. Mesečno potekata samopomočni skupini za svojce v delovni in rehabilitacijski enoti. Redno potekajo timski sestanki, na katerih se vsi skupaj pogovarjamo o nadaljevanju rehabilitacije. Povabimo jih tudi k sodelovanju v programu, tako da denimo spremljajo samo rehabilitacijo in z nami delijo svoja opažanja ali da pripomorejo k programu z različnimi organiziranimi zabavnimi dejavnostmi.
Ker imamo vsi radi svoje življenje, na cesti pazite nase in na druge, upoštevajte predpise in bodite strpni. To bo zagotovo pripomoglo k boljšim razmeram in varnejšim cestam v Sloveniji.
Zgodba ponesrečenca
Svojo zgodbo nam je povedal Goran M., 40-letni uporabnik Zavoda Zarja. Ko je imel 14 let, je pogosto štopal proti mestu, na dan nesreče pa se je odločil, da gre peš. Hodil je ob cesti, ko je za njim pripeljal pijan voznik. Povzročil je nesrečo, v kateri je Goran utrpel hude poškodbe glave. Po nesreči so ga odpeljali v bolnišnico in tam so ugotovili, da ima poškodovano glavo. V komi je bil tri mesece. Prestal je dolgo, trnovo pot primarne rehabilitacije. Počasi je napredoval in se v Zavod Zarja prijavil kot uporabnik. V Zavodu Zarja je tako že od začetka njenega delovanja. Od poškodbe naprej težko hodi in ima težave z govorom. Kot mlad fant je rad igral košarko; tega zdaj zaradi poškodbe ne more več. Želi si, da bi imel življenje, kakršnega imajo tisti, ki niso doživeli takšne nesreče. Bralcem bi rad sporočil, naj pazijo na svoje življenje in naj bodo pozorni na neodgovorne voznike, saj te presenetijo, ko najmanj pričakuješ.
Zavod Varna pot
Zavod Varna pot je civilna, neprofitna, humanitarna in nepolitična organizacija. 22. junija 2008 je praznoval svoj prvi rojstni dan. Ustanovljen je zato, da pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem ter opozarja na sistemske nepravilnosti, ki pripeljejo do nesreč. Želijo si, da bi bili ljudje na cestah varni, ne ogroženi. Zato opozarjajo na nepravilnosti v cestnoprometnem sistemu in na pomembnost vzgoje ljudi v prometu tako doma in v šoli kot tudi v medijih.
Člani Zavoda so žrtve prometnih nesreč in njihovi sorodniki, strokovnjaki, člani in podporniki, ki si prizadevajo za boljši cestnoprometni sistem. V okviru zavoda delujejo tudi različne psihosocialne delavnice, ki pod budnim očesom strokovnjakov pomagajo žrtvam prometnih nesreč do okrevanja.
Kot drugi podobni zavodi na svetu si tudi v Zavodu Varna pot želijo čim manj nesreč na cestah. Program, ki deluje v tej smeri, se imenuje Vizija Nič. To je program, ki je nastal v Skandinaviji in je uveljavljen po vsej Evropi. Njegov cilj je preurediti in oblikovati cestnoprometni sistem, tako da ceste ne bodo terjale nobenega življenja ali poškodbe več. Torej nič mrtvih in nič poškodovanih na cestah.
Ker je zavod neprofiten, denar zbirajo s pomočjo sponzorjev, projektnih del, razpisov in donacij. Zavod skrbi za življenja nas vseh, zato vas vabimo k donaciji.
Podatki o zavodu
Zavod Varna pot
p.p. 20, 1315 Velike Lašče
tel: 05/995 50 22
TRR za donacije: UniCreditBank d.d. Ljubljana, št: SI56 2900 0005 5388 312
Psihosocialne delavnice »Skupaj v stiski«
V Zavodu Varna pot organizirajo tudi psihosocialne delavnice za žrtve in njihove bližnje, ki jih travmatična izkušnja prometne nesreče tako ali drugače zaznamuje.
Delavnice vodijo priznani strokovnjaki, prijava pa je mogoča po e-mailu info(at)varna-pot.si ali na telefonski številki zavoda: 05/995 50 22. Termin, vsebina in lokacija delavnice so odvisni od števila in dogovora z udeleženci in vodjo.
Tudi v Sloveniji se bomo na pobudo Zavoda Varna pot pridružili svetovnemu gibanju in s prižiganjem svečk po slovenskih domovih in krajih zaznamovali ta dan. Pridružite se nam v soboto, 15. novembra 2008.
Več o tem www.varna-pot.si.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 27, november 2008.
