Alkohol je psihoaktivna snov, ki lahko povzroča odvisnost
Alkohol spremlja človeški rod že nekaj tisočletij. Zgodba pravi, da ga je odkril arabski kemik Al Jabir ibn Haijan okoli 700 let pred našim štetjem. Bil je prepričan, da je našel življenjski napoj, ki bo prinesel tistemu, ki ga bo užival, večno mladost. Še preden je spoznal učinke njegovega dolgotrajnega uživanja, ko po začetni sreči prinese trpljenje, bolezen in bedo, ga je poimenoval »al kohol«, kar v arabskem jeziku pomeni plemenita snov.
Naš veliki pesnik je učinke alkohola na človekovo duševnost opisal z verzoma »ki utopi vse skrbi, / v potrtih prsih up budi«. Govori o prvotno pozitivnih učinkih majhnih količin alkohola, zaradi katerih pa se ljudje nanj lahko močno navežejo, saj trenutno zmanjša napetost, tesnobo in strah, okrepi pa občutek povezanosti, poguma in vsemogočnosti. Ob pitju alkohola se pozabijo neprijetni dogodki in občutki ter zmanjšajo fizične bolečine. Če človek pogosto posega po alkoholu in če alkohol postane zanj čedalje pomembnejši način za doseganje ugodja in zadovoljstva, se mu lahko zgodi, da neopazno prekorači mejo zmernega pitja in postane odvisen od alkohola. V določenih delih možganov se »zgodijo« nevrobiološke spremembe, zaradi katerih vse težje nadzira pitje alkohola. Takšna oseba pije vedno pogosteje in v čedalje večjih količinah, alkohol pa začne kazati svojo drugo, negativno plat. Telesne, duševne in socialne posledice nastanejo pri posameznikih različno hitro in čedalje bolj znižujejo kakovost življenja ter bistveno skrajšujejo življenjsko dobo. Čezmernih pivcev, pri katerih sta pogosto akutno ogroženi zdravje in življenje, pa je še več kot odvisnih od alkohola.
Danes je alkohol v večini držav sveta najbolj razširjena droga. Po letni porabi čistega alkohola na prebivalca (15 litrov) spada Slovenija med vodilne države v Evropi. Posledično smo na neslavnem vrhu tudi po pogostnosti škodljivih posledic alkohola. Te se na začetku kažejo kot nespecifične okvare delovanja jeter in drugih organov, pri nadaljevanju pitja velikih količin alkohola pa se razvijejo v nepopravljive specifične okvare, kot so ciroza jeter, kronično vnetje slinavke, popuščanje srca, rak ustne votline, grla, požiralnika itd. Raziskave potrjujejo, da je alkohol eden izmed dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni in njihove zaplete.
Alkohol postopoma spreminja tudi osebnost odvisnega, ki postaja čedalje bolj doživljajsko in čustveno otopel, sebičen, neodgovoren in zanemarjen na vseh področjih bivanja, žaljiv in agresiven do sebe in drugih. Dolgotrajno uživanje velikih količin alkohola povzroča tudi okvare spoznavnih sposobnosti (pozornost, koncentracija, spomin, dojemanje smisla, sklepanje, predvidevanje) in duševne bolezni (delirij, halucinozo, ljubosumnostno blodnjavost, paranoidno motnjo, depresijo). Osebnostne spremembe so vzrok številnim socialnim zapletom, kot so razpad družine, neuspešnost pri delu, odsotnost z dela, nezaposlenost in brezdomstvo, kar vse veča socialno ogroženost posameznika.
Alkohol postopoma spreminja tudi osebnost odvisnega, ki postaja čedalje bolj doživljajsko in čustveno otopel, sebičen, neodgovoren in zanemarjen na vseh področjih bivanja, žaljiv in agresiven do sebe in drugih.
Okoli deset odstotkov ljudi, ki redno pijejo alkohol vsaj enkrat tedensko, postane po desetih, petnajstih ali dvajsetih letih pitja odvisnih od alkohola. Odvisnost od alkohola je, dokler še ni najhujših posledic, ozdravljiva bolezen, enako kot druge kronične nenalezljive bolezni (sladkorna bolezen, visok krvni tlak). To pomeni, da odvisnosti od alkohola ni mogoče pozdraviti toliko, da bi bila oseba sposobna alkohol spet uživati zmerno, lahko pa z vzdrževanjem abstinence doseže novo kakovost življenja.
Le redkim uspe samim. Več možnosti imajo, če se vključijo v sociopsihoterapevtske programe zdravljenja. Ti programi pomagajo odvisnemu vzpostaviti abstinenco od alkohola, kar je temelj zdravljenja, psihofizično okrevati ter spoznati in sprejeti sebe in bolezen odvisnosti. Brez osebnostnih sprememb dolgoročno obvladovanje odvisnosti ni mogoče. Okrevanje je večleten proces, ki od posameznika zahteva napor in praviloma ne poteka brez težav in zapletov. Zdrs v ponovno pitje ali recidiv razumemo kot sestavni del te bolezni in ima lahko več vzrokov. Eden izmed njih je pojav težko obvladljive želje po alkoholu. Lahko se pojavlja brez zunanjega dražljaja, še verjetnejši pa je pri izpostavljanju okoliščinam, ki so povezane s pitjem alkohola (stara družba, lokali, zabave). Pomembno je, da pacienta naučimo obvladovanja takih situacij.
Poleg psihoterapevtskih tehnik je pomembna tudi uporaba zdravil, ki vplivajo na proces nastajanja hrepenenja po alkoholu v možganih. Eno izmed njih je naltrekson, ki odvisnemu zmanjšuje težko obvladljivo željo po alkoholu in mu tako daje možnost, da lažje »dela na sebi«, kar je najboljša preventiva pred ponovitvijo bolezni. Naltrekson torej ni čudežno zdravilo, ki bi rešilo probleme odvisnega namesto njega, je pa zelo pomembna podpora pri vzdrževanju treznosti. Kadar pa kljub pacientovim naporom pride do spodrsljaja v abstinenci in se pacient znova odloča med pitjem alkohola in abstinenco, nadaljevanje jemanja naltreksona v takšnih okoliščinah pomaga pri ustavitvi pitja in vrnitvi k ponovni abstinenci. Pacient, ki jemlje naltrekson in je hkrati vključen v sociopsihoterapevtsko zdravljenje odvisnosti, se bo pri recidivu verjetneje odločil za ponovno abstinenco alkohola, dolgoročno pa bo njegovo obvladovanje odvisnosti od alkohola učinkovitejše.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 30, februar 2009.
