V februarski številki revije sem na kratko predstavil pravni okvir, ki podrobno določa pacientove pravice v sistemu zdravstvenega varstva Republike Slovenije. Tokrat bom predstavil prvo izmed pravic, ki jih določa Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP): vsak posameznik ima pravico do zdravstvenega varstva.
Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev ima naravo absolutne pravice, saj je ni mogoče pogojevati, še zlasti ne s plačilom ali napotnico. Vsak pacient ima pravico do dostopa do zdravstvene oskrbe in ustreznih preventivnih zdravstvenih storitev v okviru sodobne medicinske doktrine, strokovnih standardov in normativov ter razvitosti zdravstvenega sistema v Sloveniji. Ali povedano drugače: »Ob prihodu v bolnišnico, zdravstveni dom ali h koncesionarju ima vsak pravico do nujne medicinske pomoči, četudi nima pri sebi napotnice ali denarja za plačilo zdravstvene storitve. «
Ob prihodu v bolnišnico, zdravstveni dom ali h koncesionarju ima vsak pravico do nujne medicinske pomoči, četudi nima pri sebi napotnice ali denarja za plačilo zdravstvene storitve.
Nujna medicinska pomoč
Nujno medicinsko pomoč pojmujemo kot izvajanje nujnih ukrepov zdravnika in njegove ekipe pri osebi, ki je zaradi bolezni ali poškodbe neposredno življenjsko ogrožena oziroma pri kateri bi glede na bolezenske znake v kratkem času lahko prišlo do takšne ogroženosti. Nujne storitve niso plačljive, če se izkaže, da storitve niso nujne, pa so kot take po Pravilih zdravstvenega zavarovanja samoplačniške. V delo službe nujne medicinske pomoči se poleg redno zaposlenih zdravnikov vključujejo tudi drugi zdravniki splošne medicine, pediatri in koncesionarji. V službi nujne medicinske pomoči pacient ne more dobiti napotnic za naročene preglede in receptov za zdravila, ki jih redno jemlje.
Nujna medicinska pomoč je organizirana 24 ur dnevno in se glede na zdravstveno stanje bolnika izvaja ali na terenu kot nujni obisk ekipe prehospitalne enote ali pa v ambulanti nujne medicinske pomoči.
Nujna medicinska pomoč je namenjena pacientom oziroma poškodovancem, ki zdravniško pomoč potrebujejo takoj, v nujnih stanjih, da so lahko hitro in kvalitetno oskrbljeni. Nujna medicinska pomoč je organizirana 24 ur dnevno in se glede na zdravstveno stanje bolnika izvaja ali na terenu kot nujni obisk ekipe prehospitalne enote ali pa v ambulanti nujne medicinske pomoči. Ni namenjena za zdravljenje stanj, ki niso nujna, za predpisovanje zdravil, ki jih pacienti redno jemljejo, ter za izdajo napotnic za naročene preglede. Za takšna nenujna stanja je pristojen osebni zdravnik ali zdravnik, ki ga nadomešča.
Nujni primeri imajo prednost pri obravnavi
V praksi pogosto prihaja do konfliktnih situacij, vezanih na »čakalno vrsto« v primeru nujne medicinske pomoči. Vrstni red obravnave pacientov oziroma poškodovancev v ambulanti nujne medicinske pomoči ni vedno enak vrstnemu redu prihoda v čakalnico ambulante, temveč sledi načelu nujnosti. O tem odloči zdravnik oziroma medicinska sestra glede na posamični primer ob upoštevanju nujnosti obravnave. Zdravnik ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči ne glede na to, ali je »aktiven« ali ne, in ne glede na to, ali je za to izrecno naprošen s strani pacienta.
Med nujna stanja medicinska stroka prišteva: poškodbe, ki morajo biti šivane ali imobilizirane, temperaturo nad 38 ºC, sistemske alergijske reakcije, hude bolečine, ki trajajo manj kot 24 ur, dušenje, hudi zapleti kroničnih bolezni in bolezni, ki hudo prizadenejo pacienta.
Posebno vezanost na to pravico predstavlja starostna kategorija otrok in mladostnikov do dopolnjenega 19. leta starosti. Nujno medicinsko pomoč za to skupino izvaja osebni pediater v rednem delovnem času oziroma nadomestni zdravnik v njegovi odsotnosti, služba nujne medicinske pomoči izven rednega delovnega časa osebnega pediatra ali pa dežurna pediatrična ambulanta (otroška ambulanta).
Vsakdo je dolžan nuditi prvo pomoč
Posebno kategorijo pa predstavlja prva pomoč, ki jo nudi posameznik (laik). Kot tako razumemo neposredno zdravstveno oskrbo, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka in čim prej po dogodku, ki je opravljena s preprostimi pripomočki ter z improvizacijo, z improviziranim transportom, in ki traja toliko časa, dokler ne prispe strokovna pomoč ali dokler s pacientom oziroma poškodovanim ne dosežemo ustrezne strokovne pomoči. Že leta 1965 je zakonodajalec prvič opozoril, da je prva pomoč dolžnost vsakega občana, to zakonsko premiso zasleduje tudi veljavni Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki pravi: »Vsakdo je dolžan poškodovanemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.«
