Šolski zvonec, ki je pozvonil pred nekaj dnevi, naznanja, da se poletje počasi, vendar nezadržno poslavlja. Zjutraj in zvečer je že mogoče začutiti vonj jesenskih barv, ki počasi preplavljajo našo lepo deželo. Med rjavimi in rdečimi listi razkošnih dreves nemalokrat zagledamo tudi pike vseh mogočih odtenkov in velikosti. Hitro se premikajo, nekaterim komaj sledimo. To so tekači. To so ljudje, ki so v življenju odkrili razkošje spoznavanja sebe, predvsem pa svojega telesa. To so ljudje, ki jim je tek zasukal življenje v najrazličnejše smeri, vendar vedno v boljše od preteklih. Mnogi med njimi se prav v teh dneh že intenzivno pripravljajo na ljubljanski maraton, ki je že skoraj pred vrati.
V spodbudo vsem tekačem in drugim, ki se danes z mislijo, da bi v življenju tudi tekli, šele ukvarjajo, objavljamo zgodbo mlade uspešne ženske, ki je prav letos pretekla svoj prvi, čisto pravi maraton.
Predstavljamo vam zgodbo, pri kateri bi mnogi rekli »jaz pa tega ne zmorem« ali »nimam časa«. Karmen Erčulj, ki nam je zaupala svoje doživetje s prvega maratona, ni ženska, ki ima na voljo ves čas tega sveta, in ni ženska, ki bi se rodila s tekaškimi copati na nogah. Je ženska, ki ima poleg uspešne kariere dva nadobudna otroka in srečen zakon, za kar se je seveda treba truditi. Je ženska, ki je čar teka odkrila po tridesetem letu in je ženska, ki svoj prosti čas rada nameni tudi klepetu s prijateljicami. Tek je njen način življenja in ne njena obsedenost. Kljub temu ima v svojem dnevniku zapisano, da je pretekla čisto pravi maraton.
Preberite njeno zgodbo
Tek ni bil moja prva ljubezen. Prav počasi in neopazno se je prikradel v moje življenje. Najina srečanja so bila sprva redka, pozneje pa je postal moj pogostejši spremljevalec. Skupaj sva bila v toplih pomladnih dneh, grel me je v dolgih zimskih večerih in mi jemal dih v vročih poletjih. Do mene je bil prijazen, čeprav je veliko zahteval. Od njega sem jemala in mu tudi veliko dajala. Spoznal me je s svojimi prijatelji in nekateri od njih so postali tudi moji. Z nekaterimi sem bila letošnjo pomlad na Dunaju.
S posebnim pričakovanjem sem se odpravljala na pot. Spremljevalca sem poznala, pa vendar bo tokrat drugače. Tako dolgo nisva plesala še nikoli.
Mogočne zgradbe, ki so obkrožale tamkajšnje trge in utrip ob bregovih Donave, so dajale prestolnici naših prednikov veličasten pomen. Tam sem v prijetnem vzdušju klepetala z njegovimi prijatelji, ampak tega dne se nisva srečala.
Dan za tem je bilo na širokih mestnih ulicah vse bolj čutiti njegovo prisotnost. Umirjen utrip prejšnjega dne je zamenjal vrvež, ki ga je povzročila zgrinjajoča se množica njegovih občudovalcev. Vsak sam, pa vendar vsi skupaj, saj nas je povezovala ista ljubezen.
Noč pred najinim zmenkom sem sanjala o njem. Vedela sem, da sva drug drugemu tako blizu, da se naslednji dan ne bova pustila na cedilu.
V zgodnje jutro sem se zbudila vznemirjena. Na lepi modri Donavi bova zaplesala svoj ples. Tako dolgo sem vadila tiste korake, si zloščila plesne čeveljce in izbrala najlepšo plesno obleko. Ob prezgodnjem prihodu na prazno plesišče se mi je zazdelo, da orkester danes ne bo dobro igral. Kar naenkrat je bilo vse drugače. Rečni tok je podivjal, valovi so butali v pročelja tamkajšnjih stavb. Pripluli so njegovi prijatelji in plesna dvorana se je napolnila. Begala sem sem ter tja in se spraševala, ali morda nisem storila napake, ker sem ga hotela tako hitro spoznati. Takrat pa sem nekje v daljavi zagledala njegov obris. Poskušala sem zbrati svoje misli, si pogladiti zmečkano obleko. On pa je stal tam in me vabil, da ga spoznam. Priklonil se je, me nežno prijel in že sva plesala svoj ples.
Prvega plesa ne bom nikdar pozabila. Razposajeno sva se vrtela po plesišču in se priklanjala številnim gledalcem. Njihovo ploskanje naju je še bolj vzpodbudilo. Nežni ritmi so naju ponesli v nebeške višave. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Godci so dolgo igrali in se izčrpali, plesni korak je postajal čedalje težji. Igrali so zadnji refren. Takrat me je sunkovito potegnil za roko. Popeljal me je pred poročni oltar in obljubila sva si večno zvestobo. Zadnji takt je minil …
Ampak samo za tisti dan. Naslednje leto bova v Amsterdamu znova plesala.
