Vedno znova si govorim, da je bilo dovolj pisanja o zasvojenosti, saj sem v zadnjih šestnajstih letih kar veliko pisal o tem. Pa vendar, ko pomislim, kaj vse sem prestal v objemu peklenskega opoja, mi ne da miru, da ne bi s svojimi izkušnjami pomagal, pa čeprav le enemu od tisočih.
Današnji ritem življenja je tako hiter, da starši nekako ne zmoremo popolnoma nadzorovati svojih otrok. Dobre ocene so dovolj, da se strah, da bi njihovi otroci zašli v slabo družbo, razblini. Nagrada je velikokrat denar. Kaj z njim počnejo, pa nas ne skrbi več. Skratka, vsi starši, tudi sam, živimo v nenehnem strahu pred kakršno koli zasvojenostjo naših otrok.
Statistike kažejo, da je že skoraj vsak otrok poskusil drogo, starostna meja pa se iz leta v leto niža. Vsakemu staršu, ki me vpraša, kako naj se približa svojemu otroku, svetujem, naj postane otrokov prijatelj, vendar le do določene meje. Še dobro se spomnim, kako sem v času drogiranja in pijančevanja uspešno manipuliral z učitelji, starši, zdravniki.
Pot zasvojenosti se navadno začne z alkoholom. Na začetku imajo droge res prijeten učinek in so lahko zabavne. Ko pa se zabava sprevrže v potrebo, postanejo pravi pekel. Doza postaja vedno večja, kar vodi v slabšanje zdravja, spremenjeno vedenje in navsezadnje finančno krizo. Vsak odvisnik reče, da lahko neha, kadar hoče. Vsi pa vemo, da to nikakor ne drži.
Odvisnike, ki se želijo ozdraviti ali pa so že ozdravljeni, družba največkrat stigmatizira. Vse odvisnosti imajo namreč hude posledice. In kaj se dogaja s tistimi, ki se odločijo za zdravljenje? V komuni obstajajo določena pravila, kot so pogovori o težavah, pomoč sebi in drugim, delo … Družina in okolica spremenjenega zdravljenega odvisnika nista navajeni, saj med zdravljenjem niso sodelovali. Človek, ki je prej kradel, zdaj pomaga. Nekateri ga celo izzivajo in se mu rogajo. Tudi sam sem doživel podobno. Iz komune sem se vrnil spremenjen, vsakemu, ki sem lahko, sem pomagal ter se trudil, da znova zaživim in čim prej vidim svojo hčer. Zelo težko je vztrajati v abstinenci, saj imaš venomer občutek, da ti nekaj manjka in da nisi sposoben ničesar narediti prav.
V Sloveniji imamo veliko društev, ki zdravljenim odvisnikom pomagajo k prvim samostojnim korakom po odvisnosti. Nikoli nisem verjel, da lahko vzdržim najhujše trenutke. Na srečo se je ob meni vedno znašla oseba, ki mi je brisala potno čelo in bistrila nejasne misli. Res je težko, vendar ti s pravo pomočjo lahko uspe. Počasi sem ugotavljal, da so bili fantje, ki so mi pomagali in mi lajšali pot trpljenja in bolečine, tudi sami nekoč odvisniki. Govorili so, da je vredno in smiselno vztrajati … In imeli so prav. Tudi ko v hudih trenutkih pomisliš na najslabše, celo na smrt, ti lahko nekdo vlije upanje in ti pokaže pravo pot.
Čeprav sem zaradi zasvojenosti izgubil mnogo prijateljev, sem tudi marsikoga spoznal. Ena izmed njih je tudi prijateljica Tatjana, s katero imava še vedno stike. Moja svetla točka je bila zmeraj hči Sanja. Kot oče nisem bil vzoren, nisem ji dajal tistega, kar je potrebovala. Sčasoma sem si to očital in bilo me je sram. Samo zaradi naju sem se odločil za zdravljenje. Če bi rekel, da ni bilo hudo in boleče, bi lagal. Najbolj sem se bal, da me hči ne bo sprejela. Zdaj sem zelo srečen, saj so se odnosi po zdravljenju obnovili in izboljšali. Zelo se trudim, da bi bil dober oče.
Na zdravljenju sem bil v Ormožu, na Pohorskem dvoru in v skupnosti Don Pierina. Če ne bi bilo Pierinove komune, me danes ne bi bilo več med vami. Tukaj sem spoznal svoje napake, jih načrtno odpravljal, se učil delati stvari, o katerih nisem niti sanjal. Pekli smo kruh, kuhali za šestnajst ljudi, delali z živino in v gozdu, čistili … To je prava šola življenja. Sam sicer vedno poudarjam, da sem zdravljen in ne ozdravljen. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo to potem nadaljeval ali popolnoma prekinil.
Pot zasvojenosti se navadno začne z alkoholom. Na začetku imajo droge res prijeten učinek in so lahko zabavne. Ko pa se zabava sprevrže v potrebo, postanejo pravi pekel.
Najtežje je dobiti službo. Stigma zasvojenosti te spremlja povsod, tudi če si šolan, dober in predan delavec. Po vrnitvi sem se vključil v klub zdravljenih alkoholikov, ker drugega društva ni bilo. Obiskoval sem psihiatra, hodil k raznim svetovalcem, se preizkušal na različnih področjih, a službe nisem in nisem dobil. Edina opora v tem brezupu je bil g. Zvone Horvat Žnidaršič, ki mi je ogromno svetoval in mi tako pomagal. Ko se je v Gornji Radgoni ustanovilo Društvo za preprečevanje odvisnosti, sem se takoj včlanil in postal zelo aktiven. Na srečo se zadnja leta tudi na področju službe premika na boljše. Vedno bolj zavedam, da je moje divje življenje terjalo svoj davek. Motorika, hrbtenica, glavoboli, spomin … Ne morem reči, da mi je bilo lepo. Dokler sem gledal skozi tuje oči, nisem vedel, kdo sem. Letos sem znova dobil priložnost na Zavodu za rehabilitacijo in se odločil, da bom nadaljeval trimesečno usposabljanje. Obeta se mi še usposabljanje v eni izmed tovarn, kjer naj bi me čakala služba s polovičnim delovnim časom. Za tiste, ki želijo delati, le obstaja upanje.
Vse več je društev, ki se ukvarjajo tovrstno problematiko. Zame sta posebno pomembni društvi Pelikan in Up. Tudi sam skušam pomagati, kjer se le da. Kdor koli me lahko tudi pokliče ali mi piše. Kot član Društva za preprečevanje odvisnosti Gornja Radgona pa sem še toliko bolj vesel, če lahko pomagam še komu. Društvene dejavnosti so zelo pestre. V osnovnih šolah pripravljamo delavnice, v katerih se pogovarjamo o škodljivosti kajenja, pitja in prepovedanih drog. Letno imamo tudi razna predavanja, ki se jih zelo veselimo, predvsem ko pride v goste g. Zvone Horvat Žnidaršič. Od ljudi se lahko veliko naučiš. Če pa dobre nasvete spremeniš v dejanja, sta zadovoljstvo in uspeh še toliko večja.
Za konec bi želel posebej poudariti, da je reševanje zasvojenosti problem celotne družbe, ne samo odvisnika in njegove družine. Če se odvisnik odloči, da gre na zdravljenje, mu moramo stati ob strani prav vsi, še posebno pa družina, saj drugače težko upamo na uspeh. Odvisnika ne moremo samo prepustiti ustanovi, kajti nekoč so bo vrnil v primarno okolje in tam skušal najti podlago za zdravo življenje brez drog. Najhujše je, če v tem okolju ne najde zavetja in podpore. Verjemite, ta vsestranska pomoč je lahko dober začetek za vso družino, da lahko znova srečno zaživijo. In še nasvet vsem, ki so se znašli v objemu drog. Ne iščite izgovorov, zaradi koga ali česa se morate ozdraviti in rešiti – to morate storiti zaradi SEBE. Staršem in sorodnikom, prijateljem in znancem pa naj bo vedno v opomin, da se je treba s problemom spopasti takoj, čim prej in brez oklevanja ter opravičevanja.
Če potrebujete nasvet, pomoč ali pogovor, me lahko pokličete na telefonsko številko 031 841 805.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 27, november 2008.
