»Starejše generacije se verjetno še spominjajo časov pred vojno, ko so babice kot pomočnice pri porodu prihajale na dom in svetovale ženskam v nosečnosti, pomagale pri porodu in pri skrbi za otroka, spremljale njegovo mamo in družino po porodu.
Babice smo prisotne tudi v današnjem zdravstvenem sistemu – bolje izobražene in bolje pripravljene, da spet prevzamemo svojo vlogo v družbi. Za tako pomembno delo, kot je skrb za nosečnice, porodnice in otročnice z njihovimi otroki ter partnerji, moraš imeti ogromno strokovnega znanja in spretnosti. Za delo z nosečnicami ni zadosti le veliko srce; pogosto rečem, da mora biti babica tudi dober psiholog.
Kaj se je pravzaprav zgodilo, da smo izgubile vlogo zaščitnice družine, ko smo bdele nad življenji slovenskih mater in otrok, da ljudje ne vedo več za nas in da se moramo za to vlogo ponovno boriti?« se sprašuje avtorica teksta Anita Prelec (na fotografiji na tej strani, foto: Jolanda Kofol, arhiv ukc Ljubljana), glavna babica v ljubljanski porodnišnici.
Babice in porodi nekoč ...
Babištvo je zdravstveni poklic z najdaljšo tradicijo v Sloveniji in celo v Evropi. V dobi pred ustanovitvijo babiških šol so ženske, ki so hotele poklicno delovati kot babice, pridobile dovoljenje na dva načina: ali so obiskovale zasebne tečaje pri všegarjih – okrožnih, deželnih in mestnih zdravnikih –, jih spremljale pri porodih ter tako pridobile nekaj teoretičnega in praktičnega znanja, da so lahko pri svojih učiteljih napravile izpit, ali pa so pri porodih spremljale babice, si pridobile nekaj praktičnega znanja o porodu, se v prostem času same izobraževale in se javile k izpitu pri že omenjenih všegarjih, ko so se čutile pripravljene. Od tod naziv izprašana babica.
Mreža 14 porodnišnic v Sloveniji nudi dostopnost do zdravstvenih storitev na vseh koncih države, obenem pa ponuja raznolikost v ponudbi lastnih (nad) standardnih storitev: porod v vodi, porod z izbrano babico, lajšanje porodne bolečine z epiduralno analgezijo, prisotnost več spremljevalcev, uporaba homeopatije. Ženske imajo pravice do informirane izbire v času nosečnosti in poroda ter pravico do izbire strokovnjaka in zdravstvene ustanove, kjer bodo rodile.
Vse izprašane babice je moral na deželi potrditi deželni urad, v glavnih mestih pa zdravstvena komisija. Od tod naziv potrjena ali aprobirana babica. Na koncu so bile potrjene babice še »v persego vzete«, s čimer so pridobile naziv zaprisežena babica.
Formalno šolanje babic se je začelo v času Avstro-Ogrske monarhije. Marija Terezija je prvo babiško šolo v Ljubljani ustanovila že leta 1753. Sama mati šestnajstih otrok se je namreč močno zavedala, da so zdravi potomci steber moči njene monarhije. Zdrave potomce pa lahko donosi in rodi ter vzgoji le zdrava ženska, za katero je med nosečnostjo, porodom in po porodu dobro poskrbljeno.
Šole, v katerih so se šolale bodoče babice, so bile stroge in zahtevne; poskrbele so za to, da je bila babica pripravljena na vse mogoče situacije na terenu.
Šola za babice je delovala nepretrgoma 228 let. Ukinjena je bila v času zakona o usmerjenem izobraževanju (1981), kar pa se je pokazalo kot napačna odločitev, zato so šolanje babic ponovno uvedli leta 1996 – tokrat na visokošolskem nivoju.
Ne morem se znebiti občutka, da današnje ženske oziroma pari preveč načrtujejo, vsi dogodki v življenju se morajo uresničiti na določen termin, na vnaprej določen način, ob točno določenih pogojih. Tako naj bi bilo tudi z nosečnostjo in porodom. Preveč so obremenjeni z (dez)informacijami, pridobljenimi iz medijske poplave komunikacij. Redke so nosečnice, ki uživajo v nosečnosti, ki pridejo v porodnišnico sproščene, nasmejane. Verjetno je to tudi posledica zdravstvenega sistema, ki dovoljuje, da se nosečnica na poti do porodne sobe sreča z velikim številom različnih strokovnjakov. Še iz dojenja, najbolj spontane, naravne komunikacije med materjo in otrokom znamo narediti zapleten proces.
... in danes
Po drugi svetovni vojni smo bili priča prehodu poroda v porodnišnice, kjer rodijo danes skoraj vse ženske. To je imelo pozitivne posledice za zdravje žensk in otrok (znižanje smrtnosti in obolevnosti mater in novorojenčkov), obenem pa tudi nekatere negativne (t. i. medikalizacija poroda). Porod smo iz intimnega domačega okolja prenesli v porodno posteljo v porodnišnici. Babice v porodnišnici so izgubile svojo avtonomijo, čeprav so po definiciji, ki sta jo sprejeli Mednarodna zveza babic in Mednarodna zveza ginekologov, tiste, ki samostojno spremljajo žensko med zdravo nosečnostjo, normalnim porodom in v poporodnem obdobju ter skrbijo za novorojenčka in dojenčka. Spremenil se je tudi njihov odnos do porodnic. Nekoč zagovornice žensk in njihovih pravic morajo igrati po pravilih institucij – porodnišnic, ki s svojimi protokoli in rutino otežujejo individualno obravnavo žensk.
V času, ko ni bilo izobraževanja (1981– 1996) za babice, so spremljanje nosečnosti prevzeli ginekologi, poporodno obdobje (obiske na domu) pa patronažne medicinske sestre. Zelo težko se bomo znova uveljavile na teh dveh področjih, čeprav so evropski zakoni na naši strani.
V osemdesetih letih 20. stoletja, pri nas malce kasneje, se pojavijo družbena gibanja, ki se želijo vrniti k naravnim procesom – ne samo pri prehrani in metodah zdravljenja, vse več je pobud tudi za naravni porod. Ženske želijo vse bolj aktivno sodelovati in soodločati pri odločitvah glede poroda. Pripravljene so sprejemati odgovornost za lastne odločitve. Toga bolnišnična navodila postajajo vse bolj mehka, liberalna, pojavljajo se pobude za novorojenčkom in ženskam prijazne porodnišnice. Vsi zdravstveni delavci, vpeti v močna emocionalna obdobja nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja, se po svojih najboljših močeh trudimo ugoditi vsem željam – a vseeno delovati v skladu s strokovno doktrino. Mimo tega ne gre! Pogosto ženske izrazijo svoje želje skozi porodni načrt – nekakšen skupek (v glavnem) preprostih želja na papirju, ki bi jih rade zaupale babici ... ja, tisti babici, ki bo spremljala njihov porod, spoznata pa se šele ob prihodu v porodno sobo. To je slabost našega sistema, to priznamo zdravstveni delavci in to pogrešajo naše nosečnice.
In kakšni so današnji kazalniki obporodne skrbi v Sloveniji? Ženske, ki rodijo prvič, so stare v povprečju več kot 30 let, podobni trendi so tudi v ostalih evropskih državah. Zaradi starosti ima vse več žensk kronična obolenja (sladkorno bolezen, povišan krvni pritisk), težave z zanositvijo in/ali oploditev z biomedicinsko pomočjo, več je tudi prezgodnjih porodov pred 37. tednom nosečnosti. Več kot polovica otrok se rodi neporočenim materam, zunajzakonska skupnost je najpogostejši stan. Po podatkih Europeristata iz leta 2004 imamo najnižji delež porodov s carskim rezom v Evropski uniji, v lanskem letu se je tako končalo 17,8 % vseh porodov. Za lajšanje porodne bolečine babice v skladu s filozofijo babištva najraje uporabljajo nefarmakološke metode (relaksacija, pogovor, masaža, obkladki, sprehajanje, pokončni položaji), toda tudi brez sodobnih metod ne gre. Najpogosteje se za te oblike odločijo porodnice v dogovoru z babico ali zdravnikom, in sicer uporabljamo opiate, masko z dušikovim oksidulom in epiduralno analgezijo. Podatkov o nefarmakoloških metodah lajšanja porodne bolečine na žalost ne beležimo v perinatalno statistiko.
Tretjina otročnic ima prerezan presredek, nadaljnja tretjina pa lažje raztrganine presredka. Večina novorojenčkov (95 %) je ob odhodu domov polno dojena. Na žalost ne zbiramo podatkov o porodnih položajih, v katerih ženske rodijo: (pol)sedeči, kolensko- komolčni, bočni – to so na željo porodnic najpogosteje izvedeni položaji.
Sama izhajam iz velike družine na Štajerskem. Moja stara mama, sama mati enajstih otrok, je o babicah, ki so ji pomagale pri osmih porodih na domu in treh v porodnišnici, znala povedati le lepe besede. Za obisk babice je moralo biti v hiši vse snažno, na mizi bel prt in kakšen kos potice na krožniku. Njen obisk je bil tako pomemben kot obisk duhovnika. Nikoli ni o porodih povedala nič slabega; o porodni bolečini le toliko, da ji je na obraz začrtala potne srage, znak bližajočega se poroda. Vsi njeni otroci so preživeli porod, bolezni in težke čase po vojni, tudi stara mama. Verjetno tudi zaradi dobre in skrbne pomoči vaške babice. Prav zaradi spominov iz teh mladostnih časov, predvsem pa o tako opevanem poklicu babice, je izhajala moja želja, pomagati pri rojstvu novega življenja.
... v bodočnosti
Babiški model skrbi za ženske je, kot že ime pove, značilen za babice. Nosečnost, porod in poporodno obdobje babice razumejo kot fiziološka obdobja v življenju ženske, ki so za posameznico in njenega partnerja nekaj enkratnega in zato potrebujejo ogromno pozornosti – govorimo o žensko osrediščeni skrbi. Ta pozornost je izražena na drugačen način kot v medicinskem modelu (ki je značilen za zdravnike) – z individualnimi pripravami na porod, kontinuirano skrbjo iste babice v nosečnosti, med porodom in po porodu, značilno je manjše število medicinskih posegov med porodom, hitrejši odpust domov, večje število poporodnih obiskov na domu, podporne starševske skupine. Ženske, ki sodelujejo v babiškem modelu, izražajo večje zadovoljstvo pri zdravstveni obravnavi.
V letu 2009 se je v Sloveniji rodilo 21.856 otrok, največ po letu 1991. Dečkov se je rodilo skoraj 800 več kot deklic. Babice rade povprašamo tudi po imenih novorojenčkov – najpogostejše fantovsko ime je bilo Luka, dekliško pa Lana.
Najpogosteje vidimo takšno filozofijo dela v porodnih centrih. Na žalost v slovenskem zdravstvenem sistemu (še) ne deluje noben tak sodoben center, močno pa upam in želim, da bo taka oblika pomoči pri porodu po vzoru tujih sistemov sčasoma zaživela tudi pri nas. Zelo primerna rešitev bi bila organizacija take neodvisne enote v okviru porodnišnice.
Model je primeren samo za zdrave ženske brez prisotnih dejavnikov tveganja v času nosečnosti, poroda in v poporodnem obdobju. Za vpeljavo takega modela so potrebne jasne kompetence ter delitev del in nalog, model mora biti razpoznaven v sistemu zdravstvenega varstva, predvsem pa mora biti zanj izražena potreba – uporabnice storitev (torej nosečnice, porodnice in družine z novorojenčki) si ga morajo želeti in ga zahtevati. Torej – babice in ženske delamo v partnerstvu!
