Novembra zaznamujemo mesec boja proti odvisnosti. Prav osebne zgodbe najpogumnejših, ki jim je uspelo s svojo močjo in z ljubeznijo bližnjih izstopiti iz pekla odvisnosti, so najboljši opomin za vso družbo. Marsikdo se premalo pogovarja in taji resnico, in prav zato gredo marsikatere odvisnosti mimo nas.
Če bi ljudje vedeli malce več o drogah in odvisnosti, če bi prebrali kakšno knjigo ali poslušali kakšno predavanje, bi lahko videli, da se odvisnost vidi tudi navzven. Odvisnik namreč težko prikrije psihotične spremembe svojega duha in telesa. Pomembno pa je, da se o tem pogovarjamo. Na začetku imajo droge res prijeten učinek in so zabavne, ko pa to postane nuja, pomenijo pravi pekel. Jemati moraš čedalje več droge, da dosežeš želeni učinek, to pa vodi v propadanje zdravja, spremenjeno vedenje in navsezadnje finančno krizo in še dlje. In vsakdo vedno pove, da lahko neha, kadar hoče. Vsi vemo, da to nikakor ne drži.
Pred kratkim sem dobil pismo dobre prijateljice, ki mi je ponosno opisala svojega enoletnega sina. Iz njenih stavkov je sijala sreča, dokler me ni vprašala: »Samo, ti se ukvarjaš z odvisniki, kaj naj naredim, da moj sin ne bo zabredel?«
Kot zdravljeni odvisnik vem, da jamstva ni. V takem tempu življenja, kot ga živimo, je vse naključno in nepredvidljivo. Najprej je potrebna zdrava družina, kjer se starši kljub delu ukvarjajo z otroki, jih spodbujajo in ne razvajajo. Ista prijateljica mi je dejala, da bo svoje otroke vzgajala po stari vzgoji. Kaj pomeni stara vzgoja? Nekoč so nas vzgajali, da smo spoštovali starejše ljudi in jih pozdravljali. Da smo šolsko nalogo napisali in jo pred igranjem pokazali staršem. Da so bili zajtrk, kosilo in večerja skupen obred. Včasih je res kuhalnica zapela, vendar to nikoli ni bilo odveč. Današnji starši se ne zavedajo, da je starševstvo kljub odgovornosti življenjska radost.
Pred rojstvom sanjamo, kaj bo po poklicu hčerka ali sin, kako bomo ponosni nanj. Vsak od nas staršev bi moral biti otroku za zgled, mu dajati občutek varnosti, občutek pripadnosti in sposobnosti. Najpoglavitnejši pa je pogovor. Že pri majhnih otrocih si moramo pridobiti zaupanje in z leti si otroku oče in najboljši prijatelj, enako velja za matere. In ko to dosežeš, mu lahko resnično pomagaš v življenju. Otroka ne smeš ščititi pred različnimi situacijami. Ne smemo popuščati in ne smemo ga zagovarjati. Tako se oblikujeta njegova osebnost in samozavest.
Še vedno imam pred očmi nedeljsko kosilo, nikoli se ni začelo jesti prej, dokler nismo bili vsi zraven. Dandanes v veliki večini družin ni več skupnih kosil ali drugih obredov. Pred leti, ko sem bil v komuni v Italiji in pozneje na Kostanjevici, pa sem obnovil ta obred. Ko smo bili vsi pri mizi, je bila hrana še boljša. Po mojem mnenju bi starši vsakemu mladostniku morali postaviti meje, mu dati odgovornosti in s tem pokazati zaupanje.
V osnovni šoli se začnejo prve težave. Za nekatere lažje, za druge težke. Nekdo je predebel, drugi presuh, tretji je pegast ... Potem otroci dobijo vzdevke, vsakdo se hoče izpostaviti in biti najboljši. Resnično, tu se začnejo prave težave, vsaj pri meni so se. Ne govorim, da je z vsemi otroki tako, vendar si upam reči, da je vse odvisno od staršev, okolja, družbe. Vse do leta 1988 nihče ni vedel, da sem narkoman. Po osnovni šoli so govorili, da rad samo pogledam v kozarec, ocene pa imam zadovoljive. Razmere v naši družini niso bile rožnate: oče je pil in bil ljubosumen, moral sem poslušati prepire, lomljenje stekla, gledati policijo, ki mi je hotela odpeljati očeta, prestrašeno, objokano mater ... Takrat me je bilo strah, ta strah pa sem začel gasiti z alkoholom in apavrinom. Navidezno sem postajal čedalje močnejši, upal sem se vmešavati v prepire, v šoli nisem bil miren učenec, več sem si drznil. V veliko družinah se dogaja podobno. Vem, da so nekateri učenci šestega razreda osnovne šole med odmori kadili marihuano. Starši se sprašujete, zakaj in kako so jo dobili. Dam vam zastonj odgovor: je poceni, preprosto jo dobiš vsepovsod, imajo jo za mehko drogo in zato ljudje niso tako pozorni. Čeprav ima značilen vonj, so vsi prepričani, da je poživilo kot alkohol, alkohol pa spada med trde droge. V srednji šoli nočeš zaostajati za sovrstniki, zato greš naprej. Najprej h koki, heroinu, LSD-ju ... Starši pa sploh ne vejo, za kaj dajejo denar. Dogaja se, da starši trdo delajo, ne oče in ne mama pa se ne pogovarja z otrokom. Dajeta mu denar in s tem je, tako mislita, njuna naloga končana. Ko pa izvesta, da je kaj narobe, raje valita krivdo drug na drugega.
Glede komune želim povedati, da sem tam spoznal prave vrednote življenja. V Italiji nas je bilo šestnajst in bili smo kot družina, kot bratje. Vse smo si delili, skupaj delali, vsak je imel svojo odgovornost. Če kateri od nas česa ni zmogel, mu je priskočil na pomoč najbližji. Imeli smo veliko dela, ki nas je razveseljevalo. Imeli smo veliko kmetijo z živino, izdelovali smo sir, pekli kruh ... Zame je bila to največja šola življenja in vesel sem, da sem bil tam. Nas, fante, ki smo tam živeli, pa je skupaj držal pogovor. Pogovarjali smo se med delom in po njem, v prostem času in večernih urah. Resnično nam nikoli ni bilo dolgčas.
Sem zdravljeni alkoholik in narkoman in imam devetnajstletno hčer. Ko sem prišel iz komune, sploh nisem vedel, ali jo bom lahko videl in se pogovarjal z njo. Spomnim se najinega srečanja na Ptuju pri njih doma. Bil sem živčen, nisem vedel, kako naj začnem pogovor, še huje pa je bilo, da me je bilo sram. Sram, ker sem odpovedal kot oče. Hčerka mi je zelo pomagala, da so najini pogovori postajali sproščeni in veseli. Naslednje leto je že bila pri meni na počitnicah. V nekaj mesecih sva si že vse zaupala in dandanes sem ponosen, ker me Sanja, moja hčerka, ob vsakem problemu takoj pokliče. Kljub telefonskim klicem si še dopisujeva. Zakaj? Da tudi tako nadoknadiva zamujeno. Staršem sporočam, naj se pogovarjajo s svojimi otroki, naj jim prisluhnejo. Prepričan sem, da je vsak človek z vsaj malo vesti lahko dober starš.
