Ravno ko je izšla prejšnja številka Naše lekarne, v kateri sem opozarjal, da me je kmet opozoril, da zima niti še ni rekla prave besede, se je zgodilo. Končno je zapadel sneg in končno sem bil tudi jaz na dopustu. Z družino in prijatelji in njihovimi družinami.
Ribnica na Pohorju. Malo naprej imajo Juretovi stari starši vikend, poleg vikenda pa sosedi oddajajo hiško. V tej hiški se je kuhalo, jedlo in pilo. Klasika. Ampak skozi okno hiške Juretovih starih staršev pa je njegova stara mama enkrat videla to, kar je navadnim ljudem redko dano videti.
Pod obema hiškama imajo prijazni sosedje piščančjo in puranjo farmo. Tako se je enkrat zgodilo, da je stara mama skozi okno opazila, da sosedje v karjoli peljejo mrtvega psa. Kasneje je izvedela, da to ni bil pes, pač pa tridesetkilski puran.
Zgodbi o tridesetkilskem puranu kakopak ne bi verjel, če ne bi sam doživel sledečega. Jure se je prijazno ponudil, da stopi dol k sosedom po kak kos purana, če bom kaj pripravljal. V mislih sem imel takoj vsaj puranje zrezke ali pa kakšno solato s puranom, ne pa puranje pečenke.
Soseda je Jureta vprašala, koliko mesa rabi, on pa je rekel kilo in pol do dve kili. »Aha, kakšnega mesa pa?« On pa s tonom poznavalca odvrne: »Belega.« Še dolgo po dopustu sem razmišljal, če ima puran dejansko še kako drugo meso razen belega. In sem ugotovil, da je čisto mogoče, da imajo pohorski purani še rdeče meso. Če imajo po trideset kil, morajo na poti od križa do riti pod hrbtenico imeti nekje nek biftek.
A mislim, da Pohorci kar lepo puranji biftek obdržijo zase in da v tem leži cela pohorska skrivnost. Si tak ko en Pohorc, je pa res en Pohorc ratal iz tebe in podobne domače fraze, ki jih slišimo v vasicah z obronkov Pohorja, kjer se Pohorcev bojijo, pač niso iz trte zvite. Tudi šanka se ne da razrezati in vreči skozi okno izključno le z belim mesom.
Potem ko se je Jure vrnil s tistim dvokilskim kosom purana, smo se vsi spraševali, kateri del purana je to. Ni imel vratu, znakov kakršnihkoli krilc ali nogic, zgolj ogromen kos mesa. »Plječe kak se rječe.«
Ker je bil tako velik, sem se odločil, da si zasluži biti pečenka. Okoli in okoli sem meso nasolil in posul s sladko papriko v prahu. Položil sem meso v pekač in na drobno sesekljal tri velike čebule. S polovico čebule sem na gosto posul meso, preostalo čebulo sem odložil v pekač okoli mesa. Zalil sem pekač s tremi decilitri vode in dal v pečico na 200 stopinj za dve uri.
Če bi se vam zdelo, da je temperatura previsoka in da voda prehitro izpareva, potem dajte na nižjo temperaturo. Voda vam ne sme izpareti, pač pa se mora skuhati v odlično čebuljo juho, s katero pečenko sproti tudi zalivate na petnajst minut. Ko je pečenka pečena, jo preložite v drugo posodo, pokrijte in pustite, da odleži vsaj pol ure.
Čebuljo juho s paličnim mešalnikom spasirajte, nato pa vmešajte še žličko gorčice, eno kislo smetano in dobili boste odlično omako k pečenki.
Ker za prilogo nisem želel delati klasičnega pečenega krompirja, sem se odločil za kruhove cmoke. Pol kile kruha sem natrgal na koščke in jih prelil z mlekom. Ker sem delal pečenko in ker zraven pečenke vedno paše kaj sladkega, sem na kocke narezal še tri jabolka in jih skupaj s kruhom in mlekom vmešal v kepe goste konsistence. Začinil sem edino z malo popra, kruh je pa že normalno sam dovolj slan, tako da je treba biti previden.
V ločenem manjšem pekaču sem kruhove cmoke pekel skupaj s pečenko skoraj eno uro. Pečenko sem narezal na tanke zrezke, priložil cmok in prelil s čebulno omako.
Še dolgo v noč smo se vsi vedno bolj strinjali, da že dolgo nismo jedli tako dobrega purana, toplo priporočam. Dopust na Pohorju in njihovega ptiča velikana.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 61, marec 2012.
