Pogovor z gospo Darjo Rojec, ki je prebolela raka obeh dojk.
Rak dojke je skorajda povsem ozdravljiv, če je le odkrit dovolj zgodaj. Čeprav se vsaki ženski, ko sliši diagnozo rak dojke, na začetku sesuje svet, upanja ne gre izgubiti. To nam je za našo revijo že povedala gospa Mojca Senčar, pogovor z gospo Darjo Rojec pa nam je to samo še potrdil.
Darja Rojec je prebolela raka obeh dojk in prehodila dolgo ter naporno pot zdravljenja. Njene izkušnje so jo sicer zaznamovale in obrnile tok njenega življenja, niso pa prišle do živega njeni pozitivni naravnanosti, toplini, pogumu in volji do življenja. Darja je zelo aktivna članica slovenskega združenja proti raku dojk Europa Donna in svoje izkušnje je opisala tudi v knjigi Pa jo imam. Konec leta 2008 je prejela Svetovno roza pentljo z natisnjeno besedo HVALA v mnogih svetovnih jezikih, ki jo najpogumnejšim, najbolj optimističnim ter najdejavnejšim predstavnicam držav po svetu od leta 2005 podeljuje kozmetična družba Avon.
Kako človek sprejme tako težko diagnozo? Na pregled ste šli nič hudega sluteč zaradi bulice, ki se je na koncu izkazala za maligno.
Sprva je bilo res zelo težko. Ko mi je zdravnik potrdil, da je rak, prihodnosti ni bilo več videti, pa tudi preteklost je bila popolnoma nejasna. Oblile so me solze in grozna vročina. Vse, kar sem v tistem trenutku videla, sta bila moja dva otroka. Drugi šok je bil povedati možu, ker se mu nisem hotela smiliti. Že kar takoj sem mu rekla, naj gre stran, ker nočem, da je z mano iz usmiljenja. Jasno, rekel je, naj ne govorim traparij, da bomo skupaj to prestali. In smo res.
Ampak velikokrat je ravno obratno. Moški pogosto odidejo.
Velikokrat se zgodi, da moški ne prenesejo stresa in težav, ki jih prinese bolezen. Žensko zapustijo in v najobčutljivejših trenutkih, ko potrebuje bližino, nežnost in podporo moža, ostane sama. To je najhujše.
Kako se ženske spoprimejo s tem, ko ostanejo same?
Zelo težko. Najprej izve za bolezen, nato jo zapusti mož, navadno je še v finančni stiski in velikokrat so vpleteni tudi otroci. Resnično se znajde v nezavidljivem položaju. Zelo veliko pomeni, da se v teh trenutkih lahko na koga obrne. V Europi Donni se združujemo na raznih delavnicah, aktivnostih in tečajih. Tukaj si med sebi enakimi, lahko si zaupamo in z medsebojno pomočjo prebrodimo krizo.
Kaj pa druga okolica, prijatelji? Ostanejo ali gredo?
Prijatelj ni tisti, ki te pride samo enkrat obiskat, samo pogledat, ali si še živ. To zame ni prava pomoč. Prijatelj je tisti, ki te zna poslušati, ki ti nastavi ramo, da se lahko zjokaš. Iz svojih izkušenj vem, da je včasih težko poslušati, ampak človeku v stiski moraš prisluhniti.
Ali imate občutek, da ljudje, ki so v okolici bolnika z rakom, največkrat ne vedo, kako bi pristopili, in odidejo zato, ker ne vedo, kaj narediti?
Natanko to. Veliko ljudi ne ve, kako pristopiti k bolniku, ne vedo, kaj reči. Sama nikoli ne rečem »saj bo«, ker tega ne moremo vedeti. Raje rečem »potrudi se, zberi vso energijo, bojuj se, saj vidiš, koliko nas je, ki smo šli skozi to, pa nam je uspelo«.
Ko ste se spopadli z boleznijo, sta bila otroka še majhna. Možu ste povedali naravnost, brez olepševanja. Kako pa tako novico sporočiš otrokom?
Mislim, da je tudi otrokom treba povedati resnico. Čeprav mogoče ne izrečeš tiste najhujše besede – rak. Jaz sem rekla otrokoma, da imam tumor in da moram na operacijo, če se hočem pozdraviti.
Vi ste bili dolgo odsotni od doma, kajne?
Da, pet mesecev in pol. Otrokoma sem povedala, da moram v bolnišnico in da bo vse v redu. Potem se je to zavleklo in otrok dolgo časa nisem videla, ker je bilo moje stanje tako slabo. Res je bilo hudo. Mislim, da se jima je to poznalo še dolga leta.
Bolezen se vam je lani ponovila še na drugi dojki. Glede na to, da ste že imeli izkušnje, kako ste to doživljali?
Seveda sem reagirala čisto drugače. Tumor je bil netipen in zelo majhen. Vseeno sem se odločila, da dojko odstranimo. Takoj sem se pogovorila z dr. Ahčanom na plastični kirurgiji in tudi on mi je vlil voljo. Ne bom rekla, da me ni prizadelo, ker me je. Po 13 letih spet slišati diagnozo rak je velik pretres. Bila sem zelo besna in razočarana, saj tega res nisem več pričakovala.
Ampak vdali se pa niste?
Ne, sploh ne. Če vsem svojim sotrpinkam govorim, da morajo biti močne, da se morajo držati, ne smem sama početi obratno. Močna moram biti zase, za družino in tudi za druge. Štiri ali pet dni sem jokala, bila žalostna in razočarana. Potem pa sem si rekla, dovolj je, gremo naprej, in v tistem trenutku, ko sem se to odločila, sem videla samo še pot, ki sem si jo začrtala: grem na operacijo, dam dojko stran, naredijo mi rekonstrukcijo in gremo naprej. In potem sem čez tri tedne šla s svojimi puncami na Azurno obalo.
Omenili ste, da morate biti močni tudi za druge; najbrž pri tem mislite na članice Europe Donne, kjer ste zelo dejavni in delate kot prostovoljka. Vem, da hodite na izlete, se družite, imate tudi strokovna srečanja. Slišala sem, da je bila ustanovljena tudi skupina mlajših bolnic. Ali se starostna meja pri raku dojke pomika navzdol?
Raziskave kažejo, da se ta meja ne pomika tako zelo, čeprav se mi zdi, da srečujemo čedalje več mladih žensk. Razlog je verjetno tudi ta, da ženske niso več tiho, ampak pridejo in povedo. Nekatere starejše ženske se zaprejo vase in o bolezni ne govorijo. Vesela sem, da je bila ustanovljena skupina za mlade. Ženske, ki so stare nekaj čez 20 let, imajo drugačne probleme kot me ali kot ženske nad 50. Mlade ženske si ustvarjajo družino, imajo majhne otroke in kariero. Ko se po prestani bolezni vrnejo v službo, nastanejo drugačni problemi kot pri starejših ženskah, ki so že na koncu službene kariere ali v pokoju.
Koliko je teh mlajših žensk?
V skupini jih je sedaj nekaj čez 40. Vodja sekcije je Mojca Miklavčič, naša mlada kolegica, ki je tudi sama prebolela raka in ločitev in ima dva majhna otroka. Sama se je srečala z vsemi tegobami in je prava za vodjo te sekcije.
Ali mlade ženske pogosteje ostanejo brez partnerja kot starejše?
Glede na opažanja v skupini in tudi sicer, da. Mlajši moški ne prenesejo, da ima ženska eno dojko, ne prenesejo vseh teh stresov, ki jih bolezen prinese zraven. Preprosto gredo in za sabo pustijo opustošenje ženski, ki se mora ukvarjati z boleznijo, z mislijo, da je ostala sama z otroki, ki so tudi zelo prizadeti – mama je bolna, očeta pa ni.
Kako deluje Europa Donna?
Europa Donna je zelo dejavna organizacija. Prirejamo razne seminarje, na katerih predavajo zdravniki specialisti. Zadnjega smo imeli v Dobrni, kjer je bil odziv bolnic, predvsem mladih, zelo velik. Udeležujemo se raznih delavnic: keramika, nakit, slikanje, kjer ženske ustvarjajo in izdelke potem tudi predstavijo. Pred kratkim smo imeli na onkološkem inštitutu razstavo slik. Vsako leto organiziramo tudi tek in na njem zbiramo denar za aparature za onkološki inštitut. Organiziramo izlete, kjer se ženske lahko v sproščenem okolju bolj sproščeno pogovarjamo. Naše pravilo je, da se o bolezni ne pogovarjamo, ampak poskušamo uživati.
Kje lahko ženske, ki se spopadajo z diagnozo in vsem, kar ta potegne za sabo, poiščejo psihološko pomoč? Ali je v Sloveniji psihiater, psiholog, ki bi se ukvarjal prav s tem področjem?
V društvu onkoloških bolnikov predsednica dr. Marija Vegel Pirc včasih opravlja razgovore z bolniki. Tovrstna pomoč deluje tudi na onkološkem inštitutu. Bolnice pa se lahko kadar koli obrnejo tudi na Europo Donno, kjer delujemo prostovoljke, ki z veseljem delimo svoje izkušnje in prisluhnemo težavam. Zato so ta druženja tako zelo pomembna za nas. Tukaj si izmenjamo telefonske številke, da se lahko pokličemo in izmenjamo izkušnje. Za strokovni del je odgovoren zdravnik, vse drugo, občutke, izkušnje, pa lahko povem. In to je najpomembnejše.
Ali je delovanje Europe Donne aktivno po vsej Sloveniji ali velja le za Ljubljano?
Sedež združenja je v Ljubljani, članice pa so iz vse Slovenije. Tudi delavnice potekajo po vsej Sloveniji.
Letos ste izdali knjigo z naslovom Pa jo imam, v kateri opisujete potek bolezni, vaša občutja ob rekonstrukciji … Knjiga kljub težki bolezni izžareva pozitivno naravnanost in energijo. Knjigo ste napisali z namenom, da bo izkupiček prodaje šel v dobrodelne namene. Kako poteka prodaja knjige? Kakšni so odzivi na njo in kam ste namenili denar od prodaje knjig?
Avgusta 2007 sem imela rekonstrukcijo dojke; kot sem napisala v knjigi, sem takrat spoznala neko gospo. Ker ji drugače nisem znala pomagati, sem ji povedala svojo zgodbo in gospa je uvidela, da imajo ljudje še dosti hujše probleme. Tako sem ji pomagala in tisti trenutek sem se odločila, da bom napisala svojo zgodbo, ki bo mogoče pomagala še komu. Ne samo bolnim, tudi zdravim, ki včasih ne vejo, kaj pomeni biti zdrav. Takoj v bolnišnici sem začela pisati knjigo. Desetega julija 2008 je zagledala luč sveta. V začetni nakladi 800 izvodov je bila v rekordnem času prodana. Oktobra smo jo ponatisnili. Zelo sem bila vesela, ker je knjiga takoj pošla in tudi, ker sem dobila zelo dobre povratne informacije.
Z denarjem od prodaje knjig sem na oddelku za plastično kirurgijo, seveda s pomočjo sponzorja podjetja Gorenje, kupila LCD televizor in DVD predvajalnik. Europa Donnaje kupila pripomočke, ki jih uporabljajo pri rekonstrukciji dojk. Podjetje Avon pa je opremilo sobo, v kateri poteka prikaz vseh protez in postopkov, ki potekajo na kliniki, lahko se v miru usedejo in pogovorijo. Ženske, ki pridejo tja, tako vidijo, da niso pozabljene in da je to normalen del celostnega zdravljenja po bolezni raka dojke.
Knjigo Darje Rojec z naslovom Pa jo imam lahko po ceni 10 € na izvod naročite po elektronski pošti darja.rojec@siol.net . V naročilu napišite ime, priimek, ulico, hišno številko, kraj in telefonsko številko. Knjigo vam bomo poslali po pošti, račun plačate po povzetju.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 29, januar 2009.
