Prehlad je eden najpogostejših razlogov za obisk bolnikov pri zdravnikih. Hkrati je najpogostejši vzrok odsotnosti z dela in od pouka. Povzročajo ga virusi in poteka v blagi obliki.
Odrasli in najstniki za prehladom zbolijo dva- do štirikrat letno. Otroci lahko imajo od 6 do 10 prehladnih epizod letno, tisti, ki so v vrtcih, pa tudi do 12. V našem podnebnem pasu je pogostost večja v jesenskih in zimskih mesecih. Večino okužb vidimo od septembra do aprila. Sezonsko pojavljanje je lahko posledica začetka šole ali pa tega, da se več časa zadržujemo v zaprtih prostorih, kar poveča možnost za prenos virusov. Glavno skladišče virusov, ki povzročajo prehlad, so otroci. Okužbe se hitro širijo znotraj družine, v vrtcih in šolah. Velika količina virusov je v nosnih izločkih. Največ virusov izločamo od drugega do četrtega dneva bolezni.
Približno 0,5 do 2 odstotka prehladov se zaplete s sekundarno bakterijsko okužbo. Najpogosteje pride do vnetja obnosnih votlin, vnetja srednjega ušesa ali pljučnice. Prehlad lahko povzroči poslabšanje kronične pljučne bolezni. Pri dojenčkih in majhnih otrocih lahko številni virusi, ki pri odraslih povzročijo samo prehlad, privedejo do bronhiolitisa.
Okužimo se:
- neposredno: s prenosom izločkov zgornjih dihal obolelega na kožo in sluznice; možen je tudi prenos preko stika s predmeti, na katerih so izločki iz zgornjih dihal
- kapljično: z večjimi delci izločkov zgornjih dihal, ki pridejo v zrak s kihanjem in kašljanjem ter nato na kožo in sluznice bodočega bolnika.
Glavno vstopno mesto je nos, čeprav so to lahko tudi oči. Virusi se razmnožujejo v zadnjem delu nosu in v žrelnicah. Virusi se vežejo na receptorje, ki so na sluznici dihal in vstopajo v celice, kjer sprožijo vnetno reakcijo, ki je razlog za nastanek simptomov prehlada.
Prehlade povzročajo virusi iz različnih družin virusov, znotraj katerih so številni antigenski tipi. Poznamo več kot 100 različnih virusnih podtipov, ki lahko povzročijo prehlad, kar je razlog za veliko število prehladov v našem življenju. Inkubacija je kratka in večinoma traja od 2 do 5 dni, lahko pa se simptomi pričnejo tudi že po 10 urah od okužbe.
Simptomi in znaki se razlikujejo od bolnika do bolnika. Praviloma so težave blage.
Glavne težave so:
- izcedek iz nosu, ki je lahko tudi gnojen,
- zamašen nos,
- kašelj,
- praskajoče in pekoče bolečine v žrelu.
Ostali simptomi in znaki so prisotni redkeje:
- vročina (predvsem pri majhnih otrocih),
- splošno slabo počutje,
- bolečine v mišicah,
- kihanje,
- hripavost,
- pekoč občutek v očeh,
- izguba okusa in
- bolečine v ušesih.
Prehlad je blaga bolezen, ki mine sama od sebe. Večinoma traja 7–10 dni. Predvsem kašelj in splošno slabo počutje lahko trajata tudi do 3 tedne. Pri otrocih trajajo težave dlje časa kot pri odraslih. Praviloma izzvenijo v 10 do 14 dneh. Zdravljenje je simptomatsko. Bolnikom svetujemo uporabo dekongestivov za nosno sluznico, paracetamol in nesteroidne antirevmatike.
Gripa – predvsem pozimi
Virus gripe se pojavlja predvsem v zimskih mesecih. Gripa poteka v obliki večjih ali manjši epidemij ali celo pandemij. V nasprotju s prehladom se gripa prične nenadoma in poteka z visoko vročino, kašljem, bolečinami v mišicah in glavobolom.
Zaščita pred okužbami in imunski sistem
Okužbe dihal najbolj učinkovito preprečujemo z rednim in natančnim umivanjem rok. Čim manj se dotikajmo oči, nosu, ust in obraza. Ob tem poskušajmo pozitivno delovati na svoj imunski sistem, to lahko storimo z naravnimi ali sintetičnimi imunomodulatornimi snovmi.
Med naravne sodijo bioaktivni polisaharidi (glukani), vitamini, elementi v sledovih, sistemska encimska terapija in bakterijski imunomodulatorji.
Imunski sistem je zapleten sistem, v katerem se prepletajo številni mehanizmi. Zato moramo biti previdni, da z okrepitvijo enega dela sistema ne bomo povzročili zavore in slabšega delovanja na drugem delu imunskega sistema, saj lahko na ta način dosežemo ravno nasprotni učinek od želenega.
Imunski sistem je skupek nespecifičnih in specifičnih obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo pred okužbami, upočasnjujejo procese staranja ter prepoznavajo rakave celice v zgodnji fazi in jih uničujejo.
Nespecifična obramba prepoznava okvarjene celice ne glede na vzrok in jih zato uniči. V tej fazi obrambe sodelujejo predvsem naravne celice ubijalke, nevtrofilni granulociti in makrofagi, ki dobesedno požirajo okvarjene celice. Poleg celic sodelujejo pri nespecifični obrambi tudi komplementni sistem in citokini, ki prav tako uničujejo okužene celice. V nekaj dneh se prične specifični protitelesni imunski odziv. Nastajajo proti povzročitelju usmerjena protitelesa, ki jih tvorijo B-limfociti, aktivirajo se tudi za povzročitelja specifični T-limfociti. Ti mehanizmi uničujejo viruse tudi izven celic in preprečujejo dodatno okužbo še neprizadetih celic. Dobra splošna kondicija zagotavlja boljše delovanje imunskega sistema. Ponavljajoče se okužbe, stres, neprespanost, večje fizične in psihične obremenitve vodijo v slabše delovanje imunskega sistema.
Bioaktivni polisaharidi so polimeri glukoz, ki so vezane z beta glikozidno vezjo. V naravi jih najdemo v celulozi, ovojnicah žit, celičnih stenah nekaterih bakterij, gliv in plesni. Za imunomodulacijo imunskega sistema so pomembnejši netopni bioaktivni polisaharidi. Značilnost bioaktivnih polisaharidov je, da se ne absorbirajo iz črevesa, kar pomeni, da ne prehajajo neposredno v kri. V končnem delu tankega črevesa namreč vstopajo v makrofage in jih aktivirajo. Aktivirani makrofagi pa nato delujejo na druge dele imunskega sistema in spodbudijo njegovo delovanje. 
Učinek bioaktivnih polisaharidov na imunski sistem se kaže kot:
- zvečana metabolna aktivnost imunokompetentnih celic – boljše znotrajcelično ubijanje mikrobov,
- zvečana proliferacija in diferenciacija T- in B-limfocitov – boljša specifična obramba,
- aktivacija t-citotoksičnih limfocitov in naravnih celic ubijalk – boljša nespecifična/začetna obramba,
- večja koncentracija iga v slini – boljša obramba pred vdorom mikrobov preko sluznic v telo,
- boljša fagocitoza – boljše požiranje okvarjenih celic,
- boljša baktericidna učinkovitost monocitov in nevtrofilcev,
- aktivacija klasične in alternativne poti komplementa – boljši začetni odgovor imunskega sistema na okužbo,
- posredna in neposredna stimulacija naravnih celic ubijalk – boljše uničevanje znotrajceličnih mikrobov.
V zadnjih letih se je pri nas precej izkazal imunoglukan – patentiran naravni bioaktivni polisaharid, na katerem je bilo opravljenih več kliničnih raziskav (raziskave, opravljene na zdravih prostovoljcih in otrocih s pogostimi okužbami dihal), ki potrjujejo varnost in učinkovitost imunoglukana pri preprečevanju virusnih okužb zgornjih dihal.
V prvih dveh raziskavah so opazovali, kakšen je učinek imunoglukana na okužbe zgornjih dihal pri profesionalnih športnikih. V obeh raziskavah so ugotovili, da so imeli športniki, ki so jemali imunoglukan, manj okužb v primerjavi s tistimi, ki so jemali placebo. Preverjali so tudi odziv imunskega sistema in ugotovili, da so imeli športniki, ki so jemali imunoglukan, večje število naravnih celic ubijalk in da takoj po vadbi ni prišlo do padca v številu naravnih celic ubijalk.
Prav tako se je učinkovitost in varnost imunoglukana pri okužbah dihal pokazala v raziskavah pri otrocih. Raziskava, v katero so bili vključeni otroci, ki so imeli v pretekli sezoni vsaj 5 okužb zgornjih dihal, je pokazala, da se je pogostost okužb dihal zmanjšala kar za 60 %. Poleg tega, da so imeli manj okužb, so imeli tudi manj zapletov zaradi pridruženih bakterijskih okužb.
Ko se odločamo, kateri preparat bomo izbrali za izboljšanje delovanja svojega imunskega sistema, je pomembno, da ne izbiramo preparatov, ki vsebujejo veliko različnih učinkovin. Resda je možno, da ima vsaka učinkovina sicer pozitiven imunomodulatoren učinek na imunski sistem, vendar se lahko njen učinek v kombinaciji z drugimi učinkovinami izgubi ali celo spremeni, in namesto stimulacije imunskega sistema dosežemo zavoro delovanja na nekaterih nivojih. Nenazadnje je pri izbiri pomembno upoštevati, kateri izdelki (in ne le posamezne učinkovine) imajo narejene klinične preiskave, ki potrjujejo učinkovitost in varnost izdelka, zato se po nasvet vedno odpravite v lekarno.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 69, januar 2013.
