Marinko Knez
Sem Marinko Knez, rojen sem leta 1952 in živim v Miklavžu na Dravskem polju. Pred kapjo sem v pogrebnem podjetju Maribor delal kot voznik in upepeljevalec v krematoriju. Doma sem se ukvarjal z vrtičkarstvom in sadovnjakom ter ostalimi opravili, ki jih zahteva hiša, pa tudi s psom. Čutil nisem nikakršnih zdravstvenih težav razen manjših težav s prostato.
V bolnišnico namesto na koline
Vsako jesen oziroma v začetku zime sem imel navado opraviti dolgoletno tradicijo: koline. Tudi leta 2009 je bilo tako. A ko sem v soboto, 28. novembra 2009, ob 6. uri vstal iz postelje, sem začutil rahlo slabost in nestabilno sem hodil. Zbudil sem ženo Miro in ji povedal, da se slabo počutim in da hodim, kot da bi bil vinjen. Prosil sem jo, naj mi izmeri krvni pritisk. Bil je malo povečan, zato sem predvideval, da težave izvirajo od tod. 
Tisti dan sva bila dogovorjena za koline v Radvencih pri Negovi. Žena je svetovala, da zaradi mojega slabega počutja ostaneva doma, vendar sem menil, da gre samo za trenutno slabost, in vztrajal, da se odpraviva na pot. Pripravil sem vse potrebno za koline in sva šla.
Med vožnjo sem hotel prehiteti tovorno vozilo, vendar me leva roka pri vklopu smerokaza ni več ubogala. Zato sem se odpovedal prehitevanju in nadaljeval s počasnejšo vožnjo. Ko sva prispela v Radvence, sem zelo težko stopil iz avtomobila, žena mi je pomagala tudi pri hoji v hišo. Ker sta bila sinova v službi, sem poklical nečakinjo v Maribor, da sta z možem prišla pome in me odpeljala v UKC Maribor. Ob prihodu na urgenco so me po pregledu takoj napotili na nevrološki oddelek. Tam so me pregledali in ugotovili, da gre za možgansko kap.
Po možganski kapi sem se spet naučil hoditi
Ostal sem na oddelku. Prizadeta je bila leva stran telesa, en teden sem bil nepokreten. Potem so me počasi začeli postavljati na noge. Hoje sem se učil s pomočjo hojice in bergel, s katerimi sem hodil po oddelku. Čez 14 dni sem začel fizioterapijo pri fizioterapevtki Zvezdani, ki je od mene zahtevala, da vsa vsakodnevna opravila opravljam sam. Na začetku sem bil zaradi tega slabe volje, a hitro sem dojel, da ima prav, ter upošteval njena navodila. Za to sem ji danes zelo hvaležen.
Izmenjevanje izkušenj v Klubu bolnikov po možganski kapi
V UKC Maribor sem bil do 23. decembra. Božično-novoletne praznike sem preživel doma, po praznikih pa sem šel v zdravilišče Laško, kjer sem tri tedne ostal na rehabilitaciji. Po vrnitvi iz zdravilišča sem še približno 14 dni uporabljal berglo, nato sem začel hoditi samostojno. Marca 2010 sem se včlanil v Klub bolnikov po možganski kapi CVB Maribor. Udeležujem se rednih srečanj in ostalih aktivnosti, ki jih imamo v klubu. Člani si izmenjujemo izkušnje in si pomagamo. Imamo precej družabnih aktivnosti, srečanj, izletov, piknikov, strokovnih izobraževanj …, ki se jih z veseljem udeležujem.
Po kapi nisem več hodil v službo in od februarja 2011 sem invalidsko upokojen. Doma opravljam lažja dela, ki so povezana z vzdrževanjem hiše, urejam sadovnjak, kosim travo, hodim na 2- do 3-urne sprehode s psičko Dono, kolesarim in že normalno vozim avtomobil.
Pri rehabilitaciji mi je žena stala ob strani in mi veliko pomagala, za kar se ji iz srca zahvaljujem, ker brez njene pomoči vsega tega ne bi dosegel. Posledice možganske kapi še vedno čutim, kažejo se kot prizadetost leve strani telesa (slabša funkcionalnost roke in noge), slabša koncentracija in ravnotežje, manjša gibljivost ter strah pred višino.
28. novembra 2009 se mi je življenje postavilo na glavo, kar sem moral sprejeti, se navaditi na to in se prilagoditi novemu načinu življenja. Na življenje sem začel gledati iz drugega zornega kota in ugotovil, da vedno premalo pozornosti posvečamo samim sebi. Potem pa smo presenečeni, če se nam zgodi kaj neprijetnega. A če bi malo več pozornosti posvečali sebi, morda do tega sploh ne bi prišlo.
Uspeh okrevanja je odvisen od vložene energije
Če pride do podobnih zdravstvenih težav, kot sem jih doživel jaz, jih sami ne moremo odpraviti in vedno potrebujemo pomoč, v prvi vrsti strokovno, pa tudi pomoč naših najbližjih, ki nam pomagajo pri odpravljanju fizičnih in psihičnih težav. Vedno moramo na težave gledati kompleksno in biti optimistični pri njihovem odpravljanju oz. zmanjševanju, kajti edino tako bomo uspeli. Največ pa je odvisno od posameznika: kolikor energije bo vložil v svoje okrevanje, takšni rezultati bodo potem nastali. Ljudje, ki nas obkrožajo, so nam v spodbudo, a vse je odvisno le od nas samih.
Lep pozdrav bralcem revije Naša lekarna!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 73, maj 2013.
