Ocena tveganja, promocija zdravja
Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Pojem varnosti in zdravja pri delu že po svoji vsebini in namenu obsega pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev, da v skladu z zakonom in drugimi predpisi ter ob določanju in upoštevanju varnostnih ukrepov, s katerimi se obvladujejo oziroma preprečujejo nevarnosti in škodljivosti pri delu, zagotavljajo takšno raven varnosti in zdravja pri delu, ki glede na naravo dela zagotavlja delavcu kar se da največjo zdravstveno in psihofizično varnost.
Temelj varnosti in zdravja pri delu je vnaprej preprečiti ali se izogniti vsakršni nevarnosti za poškodbo ali zdravstveno okvaro. Ocenjevanje tveganja je sistematično evidentiranje in proučevanje vseh dejavnikov delovnega procesa, da bi ugotovili možne vzroke za nastanek poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom ter škode in možnosti preprečevanja, odpravljanja in zmanjševanja tveganj. Nadzorovanje tveganja pomeni, da se izvedejo vsi možni ukrepi, da delavec ali druga oseba ne bo utrpel(a) poškodbe ali zdravstvene okvare.
Ocena tveganja je pravzaprav diagnostični postopek, ki mu sledi terapija oziroma ergonomske rešitve na področju pravno-upravnih, tehničnih in organizacijskih ukrepov (seveda navadno šele, ko so predlogi prestali preizkušnjo »cost-benefit« (analiza stroškov in koristi) oziroma so tehnološko uresničljivi).
Po opravljeni analizi pooblaščeni zdravnik tudi seznanja delavce s tveganji, ki so povezana z njihovim delom na delovnem mestu. Zaželeno je, da v zdravstvenovzgojne programe vključi tudi določene teme iz promocije zdravja oziroma, bolje rečeno, da zdravstveno vzgojo, ki mu jo predpisuje zakon, vključi v promocijo zdravja kot obliko vzdrževanja zdravja. Za zagotavljanje varnega ravnanja delavcev je treba varnostno vzgojo integrirati v proces vsakršnega (permanentnega) usposabljanja za varno in zdravju prijetno delo.
Zdravstvena vzgoja je bila v preteklosti predvsem usmerjena na bolezen oziroma skrb za odpravljanje nezdravega načina življenja (kajenje, alkoholizem, nezdrava prehrana). Danes se njen pomen širi na krepitev (in promocijo) zdravja, kar se kaže tudi v načinu in metodah dela: od zdravljenja bolezni k uveljavljanju zdravja, od avtoritarne zdravstvene vzgoje k spodbudni in podporni zdravstveni vzgoji, od individualnih medicinskih postopkov k timskemu delu in partnerski skrbi za zdravje. Navsezadnje postaja bolezen za bolnega tudi draga.
Danes se pomen zdravstvene vzgoje širi na krepitev (in promocijo) zdravja, kar se kaže tudi v načinu in metodah dela: od zdravljenja bolezni k uveljavljanju zdravja, od avtoritarne zdravstvene vzgoje k spodbudni in podporni zdravstveni vzgoji, od individualnih medicinskih postopkov k timskemu delu in partnerski skrbi za zdravje.
Zdravstvena vzgoja mora krepiti zavest o zdravju in zagotavljati različne možnosti za ozaveščanje prebivalstva. Zato se v njej prepletajo izobraževalne in vzgojne dejavnosti, ki dosežejo, da ljudje želijo biti zdravi, da vedo, kako lahko postanejo in ostanejo zdravi, ter storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi obnovili zdravje, pomoč pa poiščejo takrat, ko jo potrebujejo.
Vzgoja in izobraževanje za varno delo sta temeljni dejavnosti za zagotavljanje varnega dela, to je za urejanje varnih delovnih postopkov. Delavec, ki ni seznanjen z nevarnostmi, možnimi tveganji za poškodbe in zdravstvene okvare, preden začne organizirano delo, ter za to delo ni ustrezno usposobljen, ne sme delati samostojno brez nadzora, ker s svojim ravnanjem ne bo mogel ne sebi in ne drugim zagotavljati varnega dela. Potreba po usposabljanju za varno delo delavcev se kaže tako v začetnem uvajanju in usposabljanju za delo, kakor tudi v nadaljnjem izpopolnjevanju na delovnem mestu. Za zagotavljanje varnega ravnanja delavcev je treba varnostno vzgojo integrirati v proces vsakršnega (permanentnega) usposabljanja za varno in zdravju prijetno delo.
Odgovornost za zdravje prebivalstva ni več zgolj stvar zdravstva, temveč je porazdeljena med posameznike, ki so dolžni aktivno skrbeti za svoje zdravje na eni strani, po drugi strani pa med vsa področja družbe, ki bistveno vplivajo na zdravje prebivalstva. V skladu s prevzemanjem večje odgovornosti posameznikov za zdravje in poleg odgovornosti skupnosti, ki mora zagotoviti razmere za uveljavljanje bolj zdravega okolja in zdravja ljudi, skuša nova dejavnost promocije zdravja z usklajeno aktivnostjo zagovarjanja in zastopanja interesov, posredovanja in usposabljanja za zdravje doseči:
- maksimalno izboljšanje sposobnosti ljudi za uresničevanje lastnih telesnih, duševnih in družbenih zmožnosti in jih usposobiti, da lahko živijo družbeno bogato in zadovoljivo življenje;
- zagotovitev takih naravnih, delovnih, bivalnih in socialnih razmer, ob katerih bo možna izbira za zdravje najustreznejših odločitev.
Odgovornost za zdravje prebivalstva ni več zgolj stvar zdravstva, temveč je porazdeljena med posameznike, ki so dolžni aktivno skrbeti za svoje zdravje na eni strani, po drugi strani pa med vsa področja družbe, ki bistveno vplivajo na zdravje prebivalstva.
Prav gotovo je varnost neločljiva sestavina vsake dejavnosti. Sodoben koncept varnosti pri delu je razširitev pojma varnosti pri delu na pojem varnosti in ohranitve zdravja (ter zadovoljstva) pri delu. Način dela na področju varnosti se spreminja, ker se težišče posledic dela seli od nezgod zaradi tehničnih vzrokov k nezgodam in zdravstvenim okvaram zaradi slabe organizacije ali načina dela in zato klasični prijemi za zagotavljanje varnosti niso več dovolj učinkoviti. Z ugotovitvijo, da postajajo z večanjem ravni tehnične varnosti čedalje bolj očitne zdravstvene posledice dela, se cilj varnosti razširja še z zahtevo po ohranitvi neokrnjene delavčeve zmožnosti med vso (vedno daljšo) delovno dobo. Klasične probleme, kot so težko fizično delo, hrup, vibracije ipd., so zamenjali novi, kot so statične obremenitve pri delu na tekočih trakovih, monotonija, delovni stres in »izgorelost«, staranje delovne populacije, vedno nove in morda – glede na nevarnost za zdravje – še ne dovolj raziskane nevarne snovi ter zahteve po humanizaciji dela z različnimi ergonomskimi ukrepi, boljšo organizacijo dela in podobno.
Slaba objektivna in subjektivna zdravstvena slika zaposlenih z večjo verjetnostjo poškodb in obolenj je verjetno rezultat posledic, ki so jih pustile na njihovem zdravju v dosedanji poklicni karieri. Pri osebah, ki so doslej že imele kako poškodbo ali poklicno obolenje, ugotavljajo slabše psihofizično stanje, več obiskov pri zdravniku in bolniškega staleža, večjo pojavnost bolezenskih simptomov duševnega in somatskega izvora ter več kroničnih obolenj in nasploh neugodno objektivno in subjektivno zdravstveno sliko zaposlenih. Če ob tem delovna organizacija ni sprejela ukrepov, da bi preprečila nove poškodbe in obolenja, potem za omenjeno skupino oseb velja, da je rizična; pri njej je verjetnost nadaljnjih poškodb in obolenj velika, k temu pa povratno pripomore še njihova neugodna splošna zdravstvena slika. Tako se vzpostavi nekakšen začaran krog: nevarno delovno okolje implicira večjo verjetnost in posledično lahko več poškodb in obolenj pri delu. Slabše zdravstveno stanje in neugodna subjektivna percepcija tega stanja povratno vplivata na večjo verjetnost in pojavnost poškodb in obolenj v delovnem okolju. Prav z določenimi ukrepi, ki bi jih podjetja v tem smislu morala sprejeti in uveljaviti, bi bilo mogoče ta krog prekiniti.
Zlasti razlogi za uspešnost poslovanja podjetja zahtevajo poleg kakovosti, varnosti, ohranitve zdravja in delovne zmožnosti še zadovoljstvo pri delu, ki zagotavlja optimalno produktivnost in motiviranost za delo in varnost. Zato je za moderno pojmovanje varnosti pri delu od vseh omenjenih sestavin prav varovanje zdravja po pomenu na prvem mestu. In take varnosti si ne moremo predstavljati brez dobro strokovno podkovanega in za konkretno delovno okolje usmerjenega pooblaščenega zdravnika. Ugotovitve raziskav v slovenskem prostoru nas opozarjajo, da je dvigovanje konkurenčnosti in ekonomske uspešnosti na račun vlaganj v izboljšanje kakovosti delovnega okolja kratkotrajno početje, saj dolgoročno zaradi neugodnih zdravstvenih posledic slabita delovna sposobnost in posledično produktivnost delovne sile, stroški dela pa se zaradi stroškov zdravljenja zaposlenih in stroškov zaradi odsotnosti z dela kvečjemu povečajo.
V zvezi z zaposlenimi v slovenskih podjetjih velja zmotno ali enostransko prepričanje, da je mogoče samo z ustrezno plačo – kot sicer navadno najmočnejšim »splošnim« motivacijskim sredstvom za opravljanje dela – odpraviti vse delovne, zdravstvene in eksistenčne probleme delavcev. Bolj kot nizka plača delujejo neugodno na zdravje zaposlenih neprimerne razmere v delovnem okolju. To dokazuje, da so zaposleni v Sloveniji z vidika zdravja najobčutljivejši prav za tisto, kar jim očitno najbolj primanjkuje: za ustrezno kakovost fizičnega (in psihičnega) delovnega okolja. Sekundarno na njihovo zdravje učinkuje višina plače kot dejavnik za ustrezno zadovoljitev potreb »imeti«, ki pomenijo tudi ugodne (materialne) predispozicije za zdrav način življenja in ustrezno zadovoljenje potreb po zdravju.
Zato bomo tudi v oceni tveganja svojo pozornost najbolj namenili morebitnim ergonomskim problemom (statične obremenitve), izpostavljenosti nevarnim snovem – posebno tistim s kumulativnimi (teratogenimi, mutagenimi in kancerogenimi) učinki –, stresu na delovnem mestu (velike zahteve, majhna podpora in majhna zmožnost odločanja) ter čedalje večjemu deležu starejših delavcev in njihovim specifičnim problemom.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 33, maj 2009.
