Edinkrat, ko sem si pustila prerokovati, mi je ciganka napovedala, da bom imela štiri otroke. Res sem jih rodila, ampak samo tri. Četrtega je najbrž predstavljal mož, saj pravijo, da se v vsakem človeku skriva otrok, v moških pa še posebej, kar se kaže med drugim tudi v njihovi neustavljivi ljubezni do jošk, ženskih prsi, na katerih visijo, pa če je treba ali ne, z očmi in včasih tudi z usti.
No, trije otroci so se rodili. Najprej hči v Ljubljani, v tisti porodnišnici, ki so jo odprli v nekdanjem jezuitskem župnišču sredi mesta in je nanj spominjala tudi po porodničarskih metodah. Nobenih intervencij in nobene pomoči. Otrok se bo rodil, ko bo sam hotel. Tam so me pustili ležati s porodnimi krči več kot pol dneva. Trinajst ur dihalnih vaj, strahu, da se bo otrok zadušil in tihe želje, da bi bilo vsega kmalu konec. Vsaka, ki je kdaj rodila, ve, o čem govorim. Druga dva otroka sem šla rodit k dr. Pajnterju, v Kranj, kjer so ženske rojevale tako, kot je bilo za ženske iz tistega okolja najbolj praktično. Zdravnik je nosečnico pregledal in rekel, „O, vi ste pa kar za rodit! Kdaj pa hočete prit? Jutri? Pojutrišnjem?“ In ona je po premisleku rekla, da lahko že jutri, ker ima s sosedo urejeno, da bo popazila na majhne otroke, jim skuhala kosilo in gledala, da bo živina pomolzena in podobno. „Dobro, pa jutri,“ je rekel zdravnik in potem so ji, ko je prišla, dali injekcijo v žilo za pospeševanje popadkov, kajti v Kranju niso pustili ženske v porodnih krčih nič več kot dve uri. Maksimalno.
Pozneje je postalo med ljubljanskimi ženskami moderno, da so hodile rojevat v Postojno, in tam so lahko rodile v vodi in menda še dandanes hodijo raje tja kot kam drugam (čeprav je vzrok za množico Ljubljančank, ki se znajdejo v Postojni, morda tudi kje drugje kot samo v vodi. Tam imajo, tako mi pravijo, ginekologa, ki je zelo podoben Melu Gibsonu, ženske pa tozadevno nismo kaj dosti drugačne od moških in rade pogledamo kaj lepega).
Ne glede na to, za katero porodnišnico se ženska odloči, se lahko zgodi, kot se je mojemu novinarskemu kolegu, ki je tretjega otroka pomagal ženi spraviti na svet kar v domači spalnici. Še preden se je ponoči dobro oblekel, potem ko ga je žena zbudila, ker so se začeli popadki, je otrok že imel glavico zunaj, je pozneje pripovedoval s široko razprtimi očmi. Medtem ko je malemu telescu pomagal zdrkniti iz materinega telesa, sta se zbudila še starejša bratec in sestrica in na pragu spalnice spraševala, oči, a je kaj narobe z mamico? On je že držal otroka v rokah, čisto pri mednožju svoje žene, in ju podil nazaj v posteljo. „Saj nisem vedel, kaj na naredim, popkovnice si nisem upal prerezati, tudi nisem vedel, kje so škarje, potem sem pograbil telefon in poklical rešilca. Kako sem vedel številko? Pojma nimam, najbrž je bila kje v mojem spominu pripravljena za vsak primer,“ je drugo jutro v redakciji razlagal kolega Andrej, ki je ponosni in menda doslej edini novinarski babiček, kot si sam pravi.
Nam, ki smo mu tudi v službi najbliže, je s kančkom krivde v glasu povedal, da je, malo pred porodom, ženo malo ljubkoval. Samo po joških, je rekel in pri tem malo zardel. Ni vedel tega, kar vedo v Afriki pa tudi Južni Ameriki, da je božanje po prsih najučinkovitejši stimulans za hiter porod.
V resnici je v tako imenovanih primitivnih kulturah, torej tistih, kjer zmorejo rojevati brez zdravnikov, injekcij in drugih civilizacijskih parafernalij, vsem jasno, da je človekovo telo samo najboljši zdravnik, ki odpira pot v življenje. In ker se življenje začenja s seksom, verjamejo v teh odročnih krajih, da je s spolnostjo povezano vse: spočetje in rojstvo. Kadar ženska nikakor ne more spraviti otroka na svet, pomagajo v plemenih ljudstva Ga tako, da ji ženske mečkajo prsi, ji posesavajo bradavice, skratka, stimulirajo telo na podoben način, kot bi ga moški pripravljal na seks. In glej čudež, otrok se rodi hitro in brez bolečin. V teh krajih materi ne predpisujejo, kako mora roditi. Sama si izbere, ali bo to počela sede, čepe, obešena za nizko vejo bližnjega drevesa, v vodi bližnjega tolmuna, leže na boku, obdana z dimom dišečih zelišč, ki jih zanjo žgejo na žerjavici v keramični pečici, ki ni večja od jušnika. In zmotno je misliti, da žgejo ta zelišča kot dar bogovom. Ne, žgejo jih zato, da mati hitreje in laže rodi, da je med porodom zadovoljna s svojim telesom in otrokom, ki prihaja na svet, poln tegob in skrbi, a tako je življenje, pravijo.
Ina May Gaskin je ena vodilnih babic na področju porodništva v ZDA in v svetu.
V Založbi Sanje so prevedli njeno ključno delo - Porodni vodnik Ine May.
Več o knjigi: www.sanje.si
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 15, oktober 2007.
