Verjetno se je že mnogo bralcev srečalo z izrazom opolnomočenje. Kaj beseda pravzaprav pomeni? Opolnomočenje je filozofija, ki postavlja človeka z neko boleznijo v središče dogajanja in odločanja o svoji bolezni. Tokrat bomo nekaj besed namenili opolnomočenju bolnikov s sladkorno boleznijo. Ta pristop sta prav za diabetes leta 1991 razvila prof. Bob Anderson in prof. Martha Funnell iz ZDA.
Človek se ob diagnozi sladkorne bolezni nenadoma sooči s stanjem, za katerega se zdi, da je kot pošast, ki se ga je lotila z vso svojo zlo močjo. V človeka se naseli strah pred neznanim in pojavijo se številna vprašanja: Kako bom živel s to boleznijo? Mi preti skorajšnja smrt? Bom trpel kot sosed, kateremu so celo odrezali nogo? Kaj, če se bom zdravil z insulinom? Kako bo, če mi nenadoma pade sladkor v krvi?
Ljudje načeloma zelo malo vedo o diabetesu, zato je bojazni še več. Vsekakor je s to boleznijo mogoče zelo dobro živeti, če le znamo izbirati zdravo hrano, se veliko gibljemo, skrbimo za svojo sprostitev, in če je potrebno, uporabljamo tudi predpisana zdravila.
Pravi pristop je en sam
Sladkorna bolezen je takoj za poškodbami oči vodilni vzrok za slepoto.
Zgoraj je najbrž le nekaj vprašanj, ki tarejo ljudi, katerim so ravnokar postavili diagnozo, in ki sedaj bolj ali manj prestrašeni iščejo rešitev zase. Tudi kasneje se pogosto zdi, kot da so nemočno prepuščeni odločitvam stroke. Vendar ni tako. Pri svojem več kot 20-letnem delu s sladkornimi bolniki sem izdelala več načinov, kako pristopiti k tej bolezni, da bi jo bolniki sčasoma sprejeli celo za neke vrste prijateljico, a nobeden od načinov ni bil trajno uspešen.
Spraševala sem se, zakaj?
Kmalu sem ugotovila, da je pravi pristop pravzaprav en sam: človeka, ki je zbolel za sladkorno boleznijo, moramo zdravstveni delavci s spodbujanjem le spomniti na moč, ki jo že ima v sebi, saj bo tako našel motiv ter izdelal načrt, kako z diabetesom živeti.
Nerealno bi bilo pričakovati, da nekdo ne bo nikoli več zaužil ničesar prepovedanega, in ravno zato so potrebne strategije.
Zdravstveni delavci mu moramo stati ob strani, a odločitve so v rokah posameznika. Sladkorna bolezen trenutno ni ozdravljiva. Prej ko jo človek sprejme za svojo, bolje je. Najtežje jo je sprejeti, ker je zoprna in na videz povezana s kupom odrekanj najljubši hrani ter z nenehnimi občutki krivde, če človek ne upošteva pravil zdrave prehrane v vsakem trenutku.
O sladkorni bolezni se je priporočljivo dodobra poučiti
Kot vedno pravim, je tudi Napoleon dobro poznal svoje nasprotnike, da je zmagoval. Vsak naj torej razvije svojo strategijo življenja s to boleznijo glede na okoliščine, v katerih živi. Ljudje naj se tudi naučijo, da lahko ob praznikih brez škode na primer jedo potico, če so le zmerni pri količinah in se prej ali potem veliko gibljejo. Vedeti je treba, da so po fizični aktivnosti mišice zelo »lačne«, zato za svoje potrebe nenehno srkajo sladkor iz krvi ter ga na ta način naravno znižujejo. Nerealno bi bilo pričakovati, da nekdo ne bo nikoli več zaužil ničesar prepovedanega, in ravno zato so potrebne strategije.
Spoštovanje odločitev bolnika
Če delamo po načelu opolnomočenja, imamo zdravstveni delavci odgovornost, da se s človekom, ki je ubral nekoliko drugačno pot, kot bi si jo mi zamislili zanj, strinjamo ter spoštujemo njegove odločitve o svojem življenju in samovodenju bolezni. Verjemite, da je to za vsakega zdravnika, ki zdravi človeka s kronično boleznijo, kot je diabetes, najtežja naloga, a drugače ne gre. Zakaj? Ker si želimo trajnega in uspešnega življenja s to boleznijo, ne pa le nekaj prvih uspešnih tednov, ko strah bolniku pomaga, da ne zaužije ničesar prepovedanega. Na kratko: tesno sodelovanje dveh povsem enakovrednih partnerjev – eksperta za sladkorno bolezen ter eksperta za lastno telo in dušo je opolnomočenje.
Veliko uspeha in srečno pot!
Avtorica sem prispevek napisala na željo podjetja AstraZeneca UK Ltd, podružnica v Slovenji, od katere sem tudi prejela avtorski honorar. Podjetje ni posegalo v vsebino prispevka. (MAT040/15)
