Žal so slovenske akcije, da bi sprejemali drugačne, padle. Pri sprejemanju drugačnosti gre za to, da sprejmeš drugačnega, da sedi za tvojo mizo, je sošolec ali sošolka tvojega otroka, in da je tudi tvoj sorodnik, sodelavec, sosed. Ko to sprejmeš, in ko s tem živiš, sprejmeš drugačnost.
Otroke, ki motijo učne procese ali pa predstavljajo nekakšno grožnjo, da bi ga s svojo prisotnostjo upočasnili, skušajo mnogi odrasli izločiti. To so na prvem mestu starši »nadarjenih« otrok, ki bi zaradi teh motenj potencialno dosegali »manj točk« oziroma slabši uspeh. Obenem pa tak otrok v razredu niža uspešnost razreda in šole v nesmiselnih primerjavah šolske uprave in javnih občil. Normalno je, da niso vsi učitelji in ravnatelji posebej navdušeni nad njimi. Sistem pa rušijo tudi zato, ker imajo določene pravice, ki jih drugi nimajo.
Razredi so preveliki
V razredih, kjer je tak »poseben« sošolec dobro sprejet, učni procesi delujejo sorazmerno gladko. Kajpak je velika razlika, ali posamezni otrok v okviru svojih razvojnih težav kriči, se nekontrolirano giba, vznemirja druge s ponavljanji svojih misli, tikov ali sekvenc vedenja. Šola in posamezni razred namreč lahko »požre« samo določeno število otrok s posebnimi potrebami, v nekaterih primerih zgolj enega ali pa celo zgolj »polovico« otroka. Da bi bilo mogoče obvladovati situacijo in ohraniti kakovosten pouk za vse učence v razredu, bi morali dejansko zmanjšati število vseh učencev v razredu.
Vključevanje zgolj na papirju
Po drugi strani pa skoraj nihče od staršev ne išče pravic za vse otroke, ampak le za svojega. Zato lahko mirne duše zapišem: naš šolski sistem do otrok s posebnimi potrebami ni prijazen, niti ne do otrok, ki imajo take sošolce. Otroci so resnično vključeni zgolj v obliki prisotnosti v razredu, vendar brez primerne obravnave. Primerne obravnave namreč pogosto ne doživijo, ne zmorejo pa je niti komisije za umerjanje, ki bi morale o posameznem primeru odločiti v enem tednu, namesto tega pa proces od vloge naprej traja celo leto.
V Sloveniji je zgolj peščica strokovnjakov, ki se ukvarjajo s to tematiko, a so prezasedeni. Zato tudi po obravnavi otroka običajno traja več tednov ali celo mesecev, da starši in učitelji dobijo navodila, kako pravzaprav z njim ravnati. Otroka, ki ni strokovno obravnavan, je pa vedenjsko opazen, je težko pravilno umestiti v šolo. A vendar se nekateri starši branijo »kartotek« tako dolgo in uspešno, da je prva kartoteka, ki jo otrok dobi, šele policijska!
Ko je sreča družine odvisna le od naslednjega testa
Na osnovi testov ni mogoče zanesljivo odgovoriti, ali bo »poseben« otrok kljub prilagoditvam zmogel program redne, »neprilagojene« šole, saj velja, da se morajo otrok in starši prilagoditi šoli. V šoli s prilagojenim programom pa šola nastopa proti staršem in še posebej proti otroku. Strah pred vključitvijo v šole s prilagojenim programom je velik, saj starši najpogosteje opazijo zgolj tiste otroke okrog »posebne« šole, ki najbolj izstopajo. Zato se bojijo, da se bo njihov otrok nečesa »nalezel «, se okužil.
Da bi bilo mogoče obvladovati situacijo in ohraniti kakovosten pouk za vse učence v razredu, bi morali dejansko zmanjšati število vseh učencev v razredu.
Starši najpogosteje ne razmišljajo, da bo siljenje otroka v srednjo šolo, kjer ga bo treba dobesedno »porivati« skozi program, povzročilo nezmožnost zaposlitve otroka. Predvsem pa ne pomislijo, kako grdo ravnajo z lastnimi željami za otroka. Otrok naj bo zdrav, uspešen in srečen. A vendar ga vpišejo v prezahteven program (redna osnovna šola s programom, ki ga otrok v resnici ne zmore), ki mu otrok komajda zmore slediti, zato ni uspešen, kaj šele srečen in zdrav. Zaradi nenehnega učenja čez teden, pogosto tudi v noč, so ti otroci prikrajšani za druženje z vrstniki, za učenje, branje in vaje porabijo sobote, nedelje, tudi počitnice. Vse to pa prinese preutrujenost otroka in celo bolezen. V takšnem primeru nihče ni več srečen, saj je sreča družine odvisna zgolj od ocene naslednjega testa. Pogosto na primer slišim izjave mater, da »imamo toliko naloge in učenja, da ne moremo na predstavo«.
Nekateri starši ne odnehajo, dokler otrok ne dobi drugega ali tretjega epileptičnega napada, nečesa, kar se ni zgodilo še nikoli prej. Šele takrat prisluhnejo svetovalnim delavkam in učiteljicam v šoli. Ko pa ta otrok začne obiskovati šolo s prilagojenim programom, pa se hitro izkaže, da mu gre v šoli zelo dobro! Namesto dvojk se v redovalnici znajdejo štirice in petice. Najpomembnejše pa je, da je otrok uspešen, zdrav in srečen!
Manjvredne po krivici
A realnost je pri nas še vedno takšna, da šole s prilagojenim programom veljajo za manjvredne, čeprav so njihove zahteve pravzaprav zelo visoke, pot do njih pa je prilagojena vsakemu učencu posebej. Stigma, da otrok hodi v posebno šolo, ni stigma šole. To je stigma staršev, ki niso sprejeli drugačnosti otroka in ne dejstva, da je njihov otrok izjemen, dober, čudovit, ni pa popoln. Tako kot ni popoln niti eden od odličnjakov na redni osnovni šoli.
Šole s prilagojenim programom dejansko poudarjajo dosežke otrok, v zadnjem času tudi navzven, a javnost še ni pripravljena, da bi jih merila z enakim vatlom kot izdelke drugih.
Dokler šola ostaja takšna, kot je, dokler so razredi polni, usposobljenost za delo z otroki s posebnimi potrebami in možnosti učiteljev slabe, možnost vmešavanja staršev v učni proces pa prevelika, je veliko bolje, da otrok uspešno živi in dela v šoli s prilagojenim programom. Tako pa životari v redni osnovni šoli, kjer včasih težko določiš, ali gre za otroka z dejansko motnjo, ali pa so največja motnja starši, ki otroku niso postavili meja, reda, odgovornosti in ga krijejo še pri prihajajočih neumnostih.
Učiteljem v takšnih razmerah tako zmanjka argumentov, starši, ki slutijo, da je pri otroku res nekaj narobe, pa se ne odločijo za pravilno strokovno obravnavo. Kajti nazadnje njihov otrok s posebnimi potrebami dobi enako obravnavo, kot kak drug, pri katerem je težava le v tem, da je neznansko »razvajen pamž«.
V šolah je različno poskrbljeno za talente otrok
Državni sistem je slab, ker promovira potenciale namesto realiziranih dosežkov. Tako imajo prednosti lahko neuresničeni, nevzgojeni talenti, ki niso in verjetno ne bodo ustvarili kaj dosti. Otroci, ki že dosegajo rezultate, pa so pogosto premalo spodbujani in predvsem slabo vodeni, tako s strani staršev kot tudi šole. Ampak to je že druga zgodba.
Šole s prilagojenim programom pa dejansko poudarjajo dosežke otrok, v zadnjem času tudi navzven, a javnost še ni pripravljena, da bi jih merila z enakim vatlom kot izdelke drugih, čeprav so na področju umetnosti in pogosto tudi tehnologije lahko popolnoma izravnani z dosežki vrstnikov običajnih šol.
Sicer pa talent, ko se enkrat začne izkazovati, na plano sili vse življenje. Starši otrok v nekaterih šolah s prilagojenim programom vedo povedati, kako pozitivno so otroci spodbujani na področju, kjer je otrok močan. Z matematiko mu gre pa lahko zelo slabo ali pa sploh ne. A zato ni niti za pikico slabši ali manj vreden glasbenik, likovnik, plesalec ali smučar.