Kalcij je mineral, pomemben za gradnjo kosti in zob, elementaren pa je tudi za delovanje srca in ožilja ter prenos živčnih impulzov. Je eden redkih mineralov, za katerega je znano, da ga morajo še posebno ženske v zrelih letih vnašati v znatno večji količini kakor v mladosti. Priporočen vnos je odvisen od mnogih dejavnikov (spol, starost, napredovanje osteoporoze, hormonska terapija ... ).
Vnos kalcija večamo, da bi zmanjšali tveganja pred osteoporozo – boleznijo, pri kateri zaradi pomanjkanja tega minerala kosti postanejo poroznejše, s tem pa tudi bolj krhke in lomljive.
Dodatki kalcija
Strokovnjaki že mnogo let razpravljajo, ali so dodatki kalcija v prehrani učinkoviti oziroma katera oblika kalcija je primernejša. Dokazano nujen za resorpcijo kalcija v prebavilih je vitamin D3. Pripravki s koralnim kalcijem so pred časom doživeli vrhunec priljubljenosti, čeprav stroka njihove uporabe ni podprla. Najbogatejši naravni vir kalcija pa so vsekakor mleko in mlečni izdelki. Pri vnosu kalcija, tudi z živili, pa se vselej zastavlja vprašanje njegove dejanske resorpcije iz črevesja. Znano je tudi dejstvo, da se na splošno resorpcija tega minerala iz črevesja z leti slabša.
Kalcij in ateroskleroza
Tveganje za srčni infarkt so nekoč neposredno povezovali z ravnijo holesterola v ožilju, novejša dognanja pa tveganje povezujejo s kalcinacijo ožilja. Nevarno dejstvo, povezano s kalcijem, je, da se ta odlaga v notranje stene ožilja ter v srčne zaklopke in tako sodeluje pri napredovanju ateroskleroze. Aterosklerotični plak (obloge) v ožilju lahko vsebuje kar do 20 % kalcija. Višja je kalcifikacija ožilja, več kalcija vsebuje plak. V novejšem času se zato napredovanje ateroskleroze lahko diagnosticira prav z merjenjem ravni kalcija v arterijah (tomografija).
Kalcinacija ožilja se začne zgodaj – v tridesetih oziroma štiridesetih letih življenja. Seveda si vsi želimo, da bi jo lahko kako preprečili ali celo zmanjšali njen obseg. Po drugi stani si prizadevamo ohraniti optimalno raven kalcija v telesu in čvrste kosti. Nasprotujoče si trditve, povezane s kalcijem, nas zato lahko upravičeno begajo: kako naj vemo, ali se bo kalcij, ki ga zaužijemo, odlagal v naše kosti in jih krepil ali pa bo »šel« v ožilje in tako višal tveganje, da zbolimo za aterosklerozo in srčnim infarktom? Tega drugega si namreč vsekakor ne želimo.
Vitamin K2 – manjkajoči člen
Novejše raziskave poročajo o pomembni vlogi vitamina K2, imenovanega tudi menakinon 7 ali skrajšano »MK-7«, pri izkoristku kalcija v telesu. Ugotovili so, da je vitamin K2 sestavni del encima, ki igra pomembno vlogo pri mineralizaciji kosti. Vitamin K2 neposredno sodeluje pri tvorbi kostnih beljakovin oziroma pri procesu vezanja kalcija v kostno maso. Zato pri nezadostnih količinah vitamina K vezava kalcija v kosteh ni mogoča, posledica pa so pogostejši zlomi kosti.
Vitamin K2 tudi v arterijah aktivira določene beljakovine, in sicer beljakovine MGP, odgovorne za preprečevanje odlaganja kalcija na notranjost žilne stene. Tako ta vitamin zavira v ožilju tvorbo oblog, ki so prvi pogoj za aterosklerozo. Enake lastnosti vitamina K2 se kažejo tudi v preprečevanju nalaganja kalcija v hrustanec in mehka tkiva in s tem zaviranjem otrditve hrustanca. Vitamin K2 tako učinkovito veže kalcij v kosteh, preprečuje pa njegovo nalaganje v ožilje, hrustanec in mehka tkiva. Kalcij se tako s pomočjo tega vitamina v telesu veže samo tam, kjer je to za telo koristno. Zato je tudi izkoristek kalcija v telesu veliko boljši.
Začetek številnih znanstvenih raziskav je sprožilo opažanje znanstvenikov, da je na Japonskem na splošno manj ateroskleroze ter osteoporoze kot na evropskem območju. Šele pred kratkim pa so ugotovili, da je vzrok v prehrani. Priljubljena japonska tradicionalna hrana »natto«, ki jo Japonci izdelujejo iz fermentirane soje, je namreč izredno bogata z vitaminom K2. Tega vitamina pa žal primanjkuje v evropskem načinu prehranjevanja. Prehranjevalne navade ljudi zahodne civilizacije so večinoma povezane z vitaminom K1 (zelena, listnata zelenjava), katerega absorpcija v telesu je nizka (izkoristek 5–20 %).
Vitamin K2 – varen in učinkovit
Klinične raziskave so ugotovile, da se naravni vitamin K2 izredno dobro absorbira v telesu. V telesu se naravni vitamin K2 zadrži dlje časa od umetnega vitamina K2 ali vitamina K1 (ki žal prevladuje v naši prehrani). Vitamin K1 telo shranjuje izključno v jetrih, vitamin K2 pa prehaja tudi v druga tkiva in tako lahko deluje tudi zunaj jeter. Verjetno je tudi zato njegovo delovanje tako učinkovito. Osemletna klinična raziskava na Nizozemskem, opravljena na skupini 16.057 žensk v starosti 49–70 let, ki je bila končana letos, je dokončno potrdila, da povečanje vnosa naravnega vitamina K2 zmanjšuje tveganje pred aterosklerozo, uživanje vitamina K1 pa na zdravje ožilja ni pokazalo nobenega vpliva.
Raziskave poročajo tudi o varnosti naravnega vitamin K2. Dejstvo, da na Japonskem brez kakšnih neželenih učinkov že stoletja s hrano uživajo naravni vitamin K2 v presežnih koncentracijah, to poročanje še dodatno podkrepi.
Previdnost je nujna pri pacientih, ki se zdravijo z antikoagulanti (npr. z varfarinom). Takrat je pred začetkom dodajanja naravnega vitamina K2 nujen predhodni posvet z zdravnikom.
Nova dejstva o vitaminu K2 ponujajo popolnoma nov pristop k preventivi pred sodobnimi boleznimi. Tako zdaj vemo, da za zdravo okostje ni pomemben samo zadostni vnos kalcija in vitamina D3, temveč je treba skrbeti tudi za vnos zadostne količine vitamina K2. Zelo pomembno je vedeti, da ta vitamin skrbi tudi za preprečevanje nezaželene kalcinacije ožilja in hrustanca. S skrbjo za raznovrstno prehrano, zadosten vnos kalcija, vitamina K2 in vitamina D3 pa je najbolje začeti že v obdobju odraščanja. Prav tako ne smemo pozabiti na pomembnost telesne dejavnosti že od otroštva.
