S psihologom, pisateljem in ambasadorjem RS v znanosti dr. Vidom Pečjakom smo se pogovarjali o aktivnem staranju in spoznanjih, s katerimi se soočajo starostniki. Psihologija tretjega življenjskega obdobja in Psihologija staranja sta le dve izmed njegovih 90 izdanih knjig, predvsem s področja psihologije.
»Kapacitete v starosti seveda niso več take, kot so bile v mladosti, ampak tisti, ki ima zagon že v mladosti, bo imel zagon tudi v starosti. Prav zato moramo že v mladosti sanjati, da bomo tudi na stara leta imeli sanje, ki jih še lahko odsanjamo,« dr. Vid Pečjak poudarja pomen aktivnega življenja in smisla v vseh življenjskih obdobjih. Obenem opozarja na načrtno prezrtost starostnikov, ki naj bi v sodobni družbi, po prepričanju premnogih, le odžirali kruh mladim. »To negacijo naše generacije starostniki težko doživljamo, predvsem zaradi tega, ker nas želijo osamiti. Iz tega pri starostnikih izhaja vse prepogost občutek osamljenosti. Samomori pri starostnikih niso redki,« opozarja sogovornik.
Svojo knjigo Psihologija staranja začenjate s stavkom: »Ni toliko pomembno, koliko si star, temveč kako si star.« Kako ste pa vi stari?
Koledarsko, torej kvantitativno, bom kmalu dopolnil 82 let. Nikoli si ne bi mislil, da bom sploh toliko dočakal. Moji prijatelji so večinoma že na onem svetu. To mi je pač dano od genov ali od boga, kot verjamete. Pomembnih je kar nekaj vidikov staranja. Medicinski je tisti, ki mu, žal, ne moremo uiti. Šele bolezni so na primer velike ume na stara leta nenadoma ustavile v ustvarjalnih procesih (npr. J. P. Sartra). Obstaja tudi psihološki, subjektivni vidik staranja v smislu: star si toliko, kot se počutiš. Vedenjski vidik staranja pa je povezan s tem, kako se vedeš kot starostnik, koliko si še aktiven. Vsi ti vidiki so medsebojno povezani, zato ni mogoče izhajati samo iz enega.
Kako ljudje doživljamo, sprejemamo starost?
Največkrat se starostniki sprašujejo, kaj jim sploh še ostane. Ena od dveh najpogostejših reakcij je umik, v smislu, da v starosti nič več ne ostane. Taki ljudje samo ždijo za zapečkom. Drugi vidik je bolj pozitivističen. Zazrejo se v vse tisto, kar jih še čaka in je še mogoče doseči, doživeti. Tizian je najlepše slike slikal v 90-tih letih, Edison je v svojih 80-ih prijavil malone 100 patentov... V drugo skupino seveda spadajo ljudje, ki so bili tudi do starosti zelo aktivni in njihov motor samo še dela naprej s polno paro. Ne glede na splošno nižanje samopodobe sicer v stroki razlikujemo tri reakcije na starost. Pretirano dobra samopodoba, pretirano slaba samopodoba in resnična samopodoba, zaradi česar pride bodisi do precenjevanja ali podcenjevanja sebe. V tretjem življenjskem obdobju se korenito spremeni tudi človekovo pojmovanje sveta in življenja, kar vpliva na mišljenje in drugo razumsko funkcioniranje.
Zakaj se ljudem s starostjo praviloma znižuje samopodoba, zlasti fizična in socialna? Kaj vse vpliva na starostnikovo (samo)podobo?
Na eni strani je samozavest odvisna od zadovoljstva, ki ga dobimo s svojo aktivnostjo, dosežki, na drugi strani pa je samozavest refleksija okolja do nas samih. Če nas okolje podcenjuje, ne upošteva, samopodoba hitro pade. Na žalost pa so starostniki vse prevečkrat podcenjeni, prezrti, mladi celo pravijo, da jemo njihov kruh in podobno. Ampak tako pač je v življenju: v nekem življenjskem obdobju drugi plačujejo za tebe, v drugem obdobju se slika obrne.
Vsi vemo, da se moramo tako imenovano aktivno starati. Kaj pa v resnici pojmujemo pod aktivno staranje?
Aktivno staranje je staranje, pri katerem je človek še vedno aktiven, tudi fizično. Leon Štukelj je dočakal skoraj 100 let še zelo fizično aktiven, John Glenn je pri svojih 78 letih poletel v vesolje... Nekateri so v svoji aktivni starosti bolj mentalno aktivni, na primer astrofizik Hawking, ki izdaja v svojih 60-ih letih kot po tekočem traku, čeprav je »komaj živ«. Najboljši pa so seveda tisti, ki v starosti uspejo združiti fizično in mentalno aktivnost. Samo fizična aktivnost te, tudi v starosti, naredi krepkega, ne vem pa, koliko te duhovno osvobaja. Samo duhovna, psihična aktivnost pa po drugi strani zanemari telo in te vrže v bolezen. Kapacitete v starosti seveda niso več take, kot so bile v mladosti, ampak tisti, ki ima zagon že v mladosti, bo imel zagon tudi v starosti.
Torej je naša naloga, da že v mladosti poskrbimo za zagon, kot neke vrste perpetuum mobile?
Prispodoba ni povsem ustrezna. Žene nas vztrajnost. Prav zato moramo že v mladosti sanjati, da bomo tudi na stara leta imeli sanje, ki jih še lahko odsanjamo.
Koliko se vam zdi v Sloveniji prisoten ageizem, diskriminacija po starostnih skupinah, ki je nekaj podobnega kot rasizem in seksizem?
Ageizem je neke vrste lustracija, ker izloča starejše osebe iz družbenega življenja, npr. pri prisilnem upokojevanju profesorjev, kar je v prejšnjem desetletju poskušal naš državni zbor. Iz moralnih, političnih ali ideoloških predsodkov, sklicujoč se na koledarsko starost. Starejši ljudje so kljub velikim medsebojnim razlikam nasilno strpani v eno skupino, ki ji je predpisana enaka družbena vloga. Prisilna upokojitev univerzitetnih profesorjev pri določeni koledarski starosti je eno od takih krivičnih dejanj, ki sem jih tudi sam doživel. Kar pa se predsodkov proti starim ljudem tiče, so v Sloveniji zelo razširjeni.
V starosti so ljudje izločeni iz skupin. Te ločitve niso neizogibne. Kako starostniki doživljajo paradoks, da družba na eni strani odklanja starostnike, zaradi česar se tudi starostniki izmikajo družbi? In obenem: ker se ji izmikajo, jih družba odklanja.
Starost je prezrta generacija, kot da sploh ne obstaja. Paradoksalno: dejansko obstajamo, ampak socialno ne obstajamo. Stare manire, da je potrebno recimo starostniku odstopiti sedež na avtobusu, izginjajo. Novih norm pa še nismo vzpostavili. Bolj »dobri« smo v zaničevalnem odnosu do starejših, saj se je dovoljeno grdo vesti do starejšega, ga nahruliti, in to meni nič, tebi nič. V telefonskih anketah me vedno vprašajo, koliko sem star. In ko jim odgovorim, da sem v starostni skupini 70+, se mi zahvalijo za sodelovanje. To je narobe iz dveh vidikov. Starejši smo namreč tudi potrošniki in odločevalci, pa če nas še tako negirajo. Vsi statistični podatki, dobljeni s tovrstnimi anketami, so torej napačni, saj v njih starostniki ne obstajamo. Prav industrija igrač, ki nas izloča, bi nas morala še posebej vključevati, saj smo kot stari starši največji kupci igrač. Ker imamo radi svoje vnuke in ker vemo, da se počasi poslavljamo s tega sveta, bi jim dali vse na svetu.
To negacijo naše generacije starostniki težko doživljamo, predvsem zaradi tega, ker nas želijo osamiti. Iz tega pri starostnikih izhaja vse prepogost občutek osamljenosti. Samomori pri starostnikih so pogosti. Starostno depresivnost lahko preprečimo tudi s pravilno vključenostjo v družbo. A ne s tako, ko so ljudje prijazni, ponavadi le za trenutek, in še to le zaradi usmiljenja. Če sva kdaj z ženo povabljena na kakšno zabavo, sva čisto ločena od drugih in poklepetajo z nama točno iz tega razloga. Moram poudariti, da so nekatere naše organizacije, npr. Zveza upokojencev, naredile veliko za to, da se starejši ljudje angažirano vključujejo v okolje. Na Bledu imamo tako upokojenci svoje izlete, piknike, plese, razgovore…
Raziskave kažejo, da starostniki z vključenostjo v družbo doživijo daljšo starost. Vključenost v družbo torej pomlajuje v vseh pogledih?
Vključenost v družbo res v vseh pogledih pomlajuje. V primitivnih plemenskih družbah, kjer prevladujejo velike družine, ima vsak pripadnik svojo funkcijo. Nihče ni odveč. Starejši so zaradi svojih bogatih izkušenj spoštovani, temu spodobno zasedajo tudi vloge in delajo do smrti. Tudi v bolj ruralnem okolju je človek prisiljen delati tudi v starosti, tam ni pokoja in socialne izključenosti. Dokazano na ta način ljudje doživijo višje starosti. V nekaterih kulturah, na primer Eskimi ali v vaseh na severu Japonske, so nekoč tako izločali starostnike, da so jih nesli stran od oči drugih in pustili umreti. Na krut način so jih odstranjevali tudi v nekaterih srbskih vaseh.
Starost naj bi veljala za najbolj stresno življenjsko obdobje, saj prinaša mnoge boleče izkušnje. Kateri so najbolj stresni dogodki starostnikov?
Najbolj pogost psihološki dejavnik, ki povzročaj stres v starosti, je smrt zakonca. Upokojitev, ta »izum« moderne dobe, je zelo stresen socialni dejavnik. Bolezen, v kateremkoli starostnem obdobju, tako in tako velja za enega najhujših stresov, ki prizadene človeka. Pogosto se v starosti pridružijo še finančne težave. Ohranitev odnosov z družino in vnuki na drugi strani dokazano zmanjšuje občutke osamljenosti in zapuščenosti. Po klasifikaciji stresnih dogodkov, kjer je opredeljena povprečna ocena stresa, je za vsaj 12 od 21 dogodkov značilnih za tretje življenjsko obdobje. Starostniki osamitev v domovih za starejše občane prav tako doživljajo zelo travmatično. Po navedbah gerontologa Ramovša največ ljudi v domovih za starejše občane umre v prvih dveh letih. Tisti, ki preživijo to obdobje, se navadijo na razmere in potem živijo dalje.
S čim pa so povezane pozitivne emocije v starosti?
Največ z vnuki, manj s svojimi otroki. Za otroke je dostikrat breme, da obiščejo nas »ta stare«. Tudi ko je bila moja mama v bolnici, sem jo sicer obiskoval, ampak mi je bilo to v breme. Tisti, ki so še vedno aktivni v starosti, najdejo zadovoljstvo tudi v svoji aktivnosti. Veliko umetnikov je postalo umetnik šele v svoji starosti. Kot da se vrnejo k svojemu talentu, za katerega v mladosti ni bilo časa, je bil mogoče (politično) izločen, preobremenjen z delom ali družino ali pa ga niso mogli izraziti zaradi mnogih drugih razlogov.
Foto: osebni arhiv Vida Pečjaka.
