Pogledali smo, kakšne so najpogostejše možne poškodbe pri nesrečah na smučišču. Na srečo se največkrat končajo nedolžno ali le z manjšimi odrgninami, udarci, ki čez nekaj dni izzvenijo, in življenje gre naprej. Kako pa naj ravnajo tisti, ki so jih poškodbe iztrgale iz vsakodnevnega življenja, jih za nekaj časa prikovale na bolniško posteljo, jim ukradle zimske počitnice ali povzročile celo trajno nezmožnost življenja, kakršnega so uživali pred nesrečo? Če se nam to zgodi v prometni nesreči, so zadeve povsem jasne. Policija, zavarovalnica, morebitne tožbe. Zakonsko urejeno področje ureja postopke, pristojnosti, pravice in dolžnosti. Poznamo jih skorajda vsi, če ne, nam jih preprosto razloži policist, ki obravnava prometno nesrečo.
Kako pa je z nesrečami na smučišču? O ugotavljanju krivde, odgovornosti in poteku pravdnih postopkov smo se pogovarjali z odvetnikom Primožem Krapencem iz odvetniške hiše Jernejčič Krapenc, ki se ukvarja z odškodninskim pravom.
Povprašali smo ga, kako ugotavljati krivdo za nesreče na smučišču in kakšno je priporočeno ravnanje poškodovancev.
Če se na smučišču poškodujemo in sklepamo, da je za poškodbo kriv upravljavec smučišča ali drug smučar, moramo takoj ukrepati, dokler so dokazi še vidni oz. ugotovljivi. Pri tem je treba poudariti, da je upravljavec smučišča morebiti odgovoren le, če smo smučali na tehnično zavarovani, odprti, torej smučarjem dostopni smučini.
Odgovornost drugega smučarja pa nastopi, če je ta ravnal v nasprotju s pravili varnega smučanja, kot so določena v mednarodnih pravilih FIS in določbah Zakona o varnosti na smučiščih. Med pogoste vzroke nesreč sodijo prehitra vožnja, nepravilno prehitevanje, nedovoljeno prečkanje smučišča, zadrževanje na smučišču, vožnja pod vplivom alkohola ali drog, deloma pa tudi neprimerna oprema in precenjevanje smučarskih sposobnosti.
Če pride na smučišču do kakršne koli poškodbe, je treba poiskati reševalno in nadzorno službo, ki na smučišču napravita zapisnik, fotografirata okoliščine nesreče (če imamo pri sebi npr. mobilni telefon s fotoaparatom, tudi sami fotografirajmo kraj dogodka, če le zmoremo). Treba je zbrati imena in naslove prič dogodka, saj so največkrat ključna pomoč pri dokazovanju krivde. Zaželeno je, da shranite veljavno smučarsko karto. Reševalna služba na smučišču ugotavlja tudi psihofizično stanje poškodovanca: pozorni so zlasti na morebitno alkoholiziranost poškodovanca, uporabo zaščitne čelade in drugih zaščitnih oblačil oz. opreme.
V zapisniku o nesreči na smučišču je treba navesti točne podatke o datumu in uri nesreče, podatke o zatrjevanem krivcu in drugih udeležencih nesreče, ime proge in točen kraj nesreče, zapisati je treba izjave udeležencev, vidne telesne poškodbe, napraviti skico nesreče in vnesti tudi podatke o ravnanju udeležencev neposredno pred nesrečo. Zapisnik shrani upravljavec smučišča, po en izvod pa se pošlje pristojni inšpekciji in udeležencem nesreče.
Takojšnje ukrepanje poškodovanega smučarja neposredno po poškodbi na smučišču je smiselno zato, ker mora poškodovanec sam dokazovati obseg škode, ki jo je utrpel, nedopustno ravnanje upravljavca smučišča ali drugega smučarja ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem zatrjevanega povzročitelja in nastalo škodo. Odškodninski postopek lahko poškodovani smučar sproži neposredno zoper upravljavca smučišča, drugega smučarja ali zavarovalnico, kjer je imel zatrjevani povzročitelj sklenjeno zavarovanje, ki krije takšno civilno odgovornost.
Pomembno je torej, da zberemo čim več dokazov o sami nesreči, saj bomo le z njimi dosegli povračilo odškodnine. Odvetnik Krapenc poudarja, da gre vselej za zahtevne postopke; največkrat se zaplete prav pri pomanjkljivih dokazih, kraj nesreče pa se zaradi hitrih sprememb v naravi seveda iz dneva dan spreminja. Praksa prav tako kaže, da se priče dogodka pogosto nočejo vmešavati v tuje težave, zato s kraja nesreče najpogosteje hitro odidejo.
Odvetnik Krapenc opozarja tudi na dojemanje smučanja predvsem kot zabavo, kjer sicer razmeroma jasna pravila hitro postanejo precej ohlapna. Smučarji želijo uživati in se ob športu tudi zabavati, kar upravljavci smučišč seveda vedo. Zato v praksi le redko vidimo policiste, ki bi na progi res preverjali vinjenost smučarjev ali jim odvzeli karto zaradi neprilagojenega smučanja. »Se vam je že kdaj zgodilo, da bi vas kdor koli ob nakupu smučarske karte vprašal, ali sploh znate smučati?« nas pomenljivo vpraša odvetnik.
Tudi v tem je razlika med pravili, ki veljajo na smučiščih in na cestah. V prometu je jasno, da brez opravljenega vozniškega izpita ne smeš za volan, vožnja v vinjenem stanju se šteje za enega najhujših prekrškov. Na smučišču pa je vse drugače, številne stvari se mnogo preveč tolerirajo.
Primož Krapenc je pogovor končal z mislijo, da se bo število nesreč na smučiščih zmanjšalo, ko bodo vsi udeleženci sprejeli svoj del odgovornosti za ravnanje pri smučanju. Smučarji bi morali nujno poznati in seveda upoštevati vseh deset pravil FIS, ki ne nazadnje veljajo kot bonton. Upravljavci smučišč, ki so v zadnjih letih z vidika varnosti na smučinah sicer že mnogo postorili, pa bodo morali dosledneje izvajati nadzor nad ravnanjem smučarjev in jim ob kršenju pravil odvzeti karto. In ko bo želja upravljavcev smučišč po varnosti smučarjev prevladala nad željo po zaslužku, bomo mogoče tudi dočakali, da bodo uvedli zgornje meje zmogljivosti smučarskih prog, saj je prav gneča pogosto vzrok težkih nesreč.
10 pravil FIS, ki jih moramo upoštevati, kjer koli smučamo
Temeljna pravila za uporabo smučišča in zagotavljanje varnosti na smučišču, pogoje pod katerimi se lahko opravlja organizirano poučevanje smučanja ter pogoje, ki jim morajo ustrezati površine, namenjene za smučanje z uporabo smuči in smučem podobnimi športnimi rekviziti ureja Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč).
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 30, februar 2009.
