Umivanje rok, higienski ukrep, o katerem smo bili poučeni že v zgodnjem otroštvu, je najpreprostejši in hkrati eden najučinkovitejših higienskih ukrepov za preprečevanje različnih črevesnih obolenj in obolenj, povezanih s hrano. To je zelo pomembno tudi, če se odpravljamo na oddih v kakšne bolj eksotične kraje.
Naše mame, babice (očetje, dedki, strici ...) ter seveda vzgojitelji v vrtcu in učitelji v šoli so nas ob posameznih opravilih opozarjali na pomen umivanja rok in nas pri tem opravilu bolj ali manj spodbujali. Umivanje rok je eden od osnovnih higienskih ukrepov in človeštvo ga pozna praktično vso zgodovino. Higienski predpisi naših prednikov, ki so se ohranili v obliki različnih zapisov, večinoma vsebujejo prav ukrep umivanja rok, vezan na različna opravila. Zaradi svoje preproste izvedbe ter velike učinkovitosti je to osnovni higienski ukrep, ki je ostal v veljavi vse do danes in se prenaša z generacije v generacijo. Na vprašanje, kdaj si je treba umiti roke, večina vprašanih, ne glede na spol ali starost, brez težav našteje osnovna opravila, ki jih povezujemo z umivanjem. Roke je vedno treba umiti po uporabi sanitarij, pred pripravo hrane, pred hranjenjem in po njem, po stiku s telesnimi izločki, po stiku z živaljo ali po opravilih zunaj bivalnih prostorov. Ko o tem povprašamo naše najmlajše, je prvi odgovor navadno preprost in sila logičen. Glasi se: "Ko so roke umazane." Ob nadaljnjem razmišljanju pa otroci že znajo našteti vsa opravila, na katera vežemo ta higienski ukrep. V različnih poklicih in na različnih delovnih mestih ta seznam opravil lahko razširimo s specifičnimi opravili, na katere vežemo ukrep umivanja rok. Ta opravila so navadno natančno definirana, izvajanje umivanja pa je v različnih poklicih bolj ali manj nadzorovano. Ne glede na to ugotavljamo, da se pomena umivanja rok večinoma zavedamo, vprašanje pa je, ali temeljito umivanje rok tudi vsakodnevno in v pravem trenutku izvajamo.
Ne pozabimo, roke, na katerih ni vidne umazanije, niso vedno čiste.
V okviru raziskave, izvedene v štirih večjih mestih po vsej Sloveniji, smo ugotovili, da so higienske navade Slovencev slabe. Zanimalo nas je, kako si posamezniki umivajo roke po uporabi javnih stranišč. Vsi vemo, da je treba po uporabi stranišča roke vedno umiti. V omenjeni raziskavi nas je zanimalo, ali si roke tudi zares umivamo. V raziskavo je bilo vključenih 1617 naključnih obiskovalcev javnih sanitarij v mestnih središčih ter nakupovalnih centrih, približno polovica moških (813) in polovica žensk (804). Na vseh opazovalnih mestih so imeli uporabniki na razpolago tekočo čisto vodo, tekoče milo v ustreznem odmerniku ter papirne brisače ali fenomat za osušitev rok po umivanju.
Skrb vzbujajoče je dejstvo, da si kar 22 % uporabnikov javnih sanitarij po opravljanju fiziološke potrebe ni umilo rok. Med temi prevladujejo moški, kar 35 % je takih, ki si rok sploh ne umije. Med ženskami si rok ni umilo 9 % opazovanih. Če povzamemo rezultate raziskave, lahko ugotovimo, da si vsak tretji moški in vsaka deseta ženska rok po uporabi sanitarij ne umije. Pravilno, torej po tehniki umivanja, se je umilo le 41 % opazovancev, pomanjkljivo pa 37 %. Po umivanju si rok ni osušilo kar 30 % opazovancev, tudi tu prevladujejo moški, s 40 %. Pri pregledu starostne strukture ugotovimo, da imajo najslabše higienske navade starejši moški, saj si jih kar 47 % ne umije rok (skoraj vsak drugi!). Najvestnejše so mlade ženske, med katerimi si rok ne umije le 7 %, kar 54 % pa je takih, ki si roke umijejo pravilno. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi raziskovalci v tujini. S primerjavo podobnih raziskav, izvedenih v ZDA in Avstraliji, lahko ugotovimo, da je tudi v teh državah trend zelo podoben. Najslabše si roke umivajo moški, takih, ki si rok ni umilo, je med 25 in 29 %, vestnejše so ženske, rok si ni umilo med 8 in 18 %.
Kaj lahko sklepamo iz pridobljenih rezultatov? Znanje o umivanju rok imamo. Posamezniki vedo, kdaj si je roke treba umiti, tudi s čim in kako. Problem nastane, ko je treba to znanje uresničiti in ga uporabiti v vsakdanjem življenju. Roke si umivamo povsem rutinsko, navadno pri umivanju nismo dovolj natančni, predvsem pa si rok ne umijemo vedno, ko bi bilo treba.
Prav zato, ker ne poznamo higienskih navad ljudi, s katerimi se vsak dan rokujemo, neposredno ali prek različnih predmetov, ki se jih dotikamo (kljuke, nakupovalni vozički ...), je še toliko pomembnejše, da ozavestimo svoje higienske navade in roke vedno temeljito umijemo pred pripravo hrane ali hranjenjem, vselej, ko se vrnemo v stanovanje, ter seveda po uporabi sanitarij, po stiku s telesnimi izločki, po stiku z živaljo in zmeraj takrat, ko so roke vidno umazane. Ne pozabimo, roke, na katerih ni vidne umazanije, niso vedno čiste.
Pomembno se je zavedati svojih higienskih navad glede umivanja rok in spremeniti navade, če ugotovimo, da so pomanjkljive. Z zgledom lahko vplivamo na naše bližnje, prijatelje, sodelavce in ne nazadnje na vse, ki jih naključno srečamo v različnih okoliščinah, ko si je treba umiti roke.