Lani se je tudi revija Naša lekarna z veseljem vključila v zbiranje finančnih sredstev za odpravo štirih mladih zdravnic, ki so tri mesece preživele na jugozahodu afriške države Uganda. Akcija je bila uspešna, pridobljene izkušnje pa se jim zdijo tako dragocene, da so se tri od njih skupaj z Davorjem Filipovićem in Tomažem Velnarjem v začetku junija ponovno podale na pot, tokrat na Papuo Novo Gvinejo. Srečno!
Helena Biasizzo, Petra Grbec, Nina Rink in Monika Turk so lani v Ugandi v praksi uporabile svoje znanje, pridobljeno na ljubljanski Medicinski fakulteti. V vasi Bufuka in njeni okolici so pustile neizbrisen pečat, Uganda pa se je vtisnila v njihovo dojemanje sveta. Brez osnovnih diagnostičnih sredstev, ki jih pri nas premore vsaka vaška ambulanta, z osnovnimi zdravili in preprostimi terapiji so počele stvari, ki so v očeh tamkajšnjih ljudi mejile na čudež.
Zakaj se mlad človek odloči, da bo nekaj mesecev preživel v Ugandi - v hiški iz blata, brez elektrike, vode in kanalizacije?
Petra Grbec: Na predavanjih tropske medicine se 
srečujejo študenti medicine, zdravstvene fakultete, farmacije in drugih fakultet naše stroke. Našli smo se podobno misleči, ki smo želeli vse tisto, kar vemo v teoriji, preizkusiti v praksi. Prav tako smo želeli nuditi pomoč ljudem, ki nimajo možnosti priti do zdravnika. Sicer pa nismo bile prve, tradicijo odprav v Ugando je začel prof. Pikelj že leta 1977. Bolj množične so te odprave postale v 90-ih letih, od takrat so vsako leto tri ali štiri odprave na različne lokacije, večinoma v Afriko in Indonezijo, tudi v Južno Ameriko.
Kakšne so zdravstveno-higienske razmere v tem predelu Ugande?
Monika Turk: Milo rečeno precej drugačne kot tukaj, saj ni kanalizacije, elektrike in pitne vode. Poleg tega je vroče in vlažno, ljudje pa nimajo higienskih navad, ne umivajo si rok preden gredo jest, ne prekuhavajo vode - torej idealno gojišče za bakterije.
Petra Grbec: Vsaj v vaseh je zelo slaba dostopnost do zdravnika. V Ugandi morajo ljudje tudi v javnih bolnišnicah večino storitev plačevati, česar si večina ne more privoščiti. Včasih je problem že sam transport, recimo iz vasi, ki je tri, štiri ali še več ur oddaljena od bolnišnice. Zato se ljudje večinoma odločajo, da ne bodo obiskali zdravnika. Če pa že pridejo do zdravnika in plačajo določene storitve, pogosto oskrba ni zadostna, bodisi zaradi pomanjkanja znanja, večkrat pa zaradi pomanjkanja ustreznih zdravil in diagnostičnih sredstev, saj nimajo niti ultrazvoka ali rentgenskih aparatov.
Katere bolezni oziroma težave so v Ugandi najpogostejše?
Petra Grbec: Med glavnimi vzroki za smrt so aids, tuberkuloza in malarija. Okužb s HIV je res veliko. Me smo sicer večinoma imele opraviti s pacienti, ki so že bili diagnosticirani in smo samo skrbele za antibiotično profilakso, za zaščito pred bakterijskimi infekcijami zaradi pomanjkljivega imunskega odziva.
Monika Turk: Nismo pričakovale toliko bolnikov s HIV. V Afriki je okoli šest, sedem odstotkov bolnikov, v predelu, kjer smo bile me, pa je okužen kar vsak tretji človek. Zato smo pripravile delavnico o preventivi. Žal država odsvetuje uporabo kondomov in kot način preprečevanja spolno prenosljivih bolezni zagovarja abstinenco.
Petra Grbec: Družina trenutnega predsednika je namreč zelo verna, predvsem predsednikova žena, ki se je zelo angažirala v političnem dogajanju. Ima veliko javnih nastopov, kjer po cerkvenih naukih odsvetuje uporabo kondoma. Uganda je imela relativno nizko prevalenco HIV, to so uspeli z učinkovito kampanjo za uporabo kondomov. Vendar zdaj odstotek spet raste. Poleg tega je kondome zelo težko kupiti, pa tudi moški jih nočejo uporabljati. Večina moških je med tednom v mestih, kjer iščejo službo, čez vikend pridejo domov in na svoje žene prenesejo razne spolno prenosljive bolezni.
Petra Grbec: Ogromno je tudi kroničnih bolečin. Predvsem pri ženskah v srednjih letih, ki trdo delajo na njivah, saj v glavnem ženske obdelujejo površine. Otroke imajo med delom privezane na hrbtu in imajo res hude bolečine v križu, hrbtu in sklepih.
Monika Turk: Tudi z očmi imajo tamkajšnji prebivalci hude težave, delno zaradi pomanjkanja vitamina A, delno zaradi alergij, pa tudi zaradi močnega sonca.
Petra Grbec: Veliko je tudi podhranjenosti.
Torej je podoba malega suhljatega afriškega otroka z ogromnim trebuščkom še aktualna?
Petra Grbec: Je. Skoraj nismo videle normalnih otroških trebuščkov, ker imajo tudi ogromno parazitov.
Nekatere od teh težav in bolezni bi zlahka preprečili ob uporabi osnovnih higienskih ali zaščitnih ukrepov. Se ljudje sploh zavedajo pomena preventive? Ali jo država spodbuja?
Petra Grbec: Večina se tega zaveda, tudi preprosti, neizobraženi ljudje so zmeraj bolj osveščeni. Širjenje osveščanja je tudi zasluga naše in podobnih odprav. Zdi se mi, da se vedno zaplete pri sami izvedbi. Recimo, v šoli so učili otroke, da je treba vodo pred pitjem prekuhavati, med odmorom pa so vsi otroci stekli k jezeru, k pipi, iz katere je tekla voda iz jezera, in so enostavno pili tisto vodo.
Monika Turk: Moramo pa upoštevati, da nekateri niti za hrano nimajo, kaj šele za zobno pasto.
Petra Grbec: Poleg tega je veliko prometnih nesreč in nasilja. V naši ambulanti smo imeli kar nekaj žrtev družinskega nasilja. Denimo žensko, ki jo je mož ugriznil, kar smo ugotovile šele, ko smo v rani našle zob, prej tega namreč ni hotela povedati. Nek pacient pa je iskal pomoč, ker mu je nekdo v oko zaril nož ali trsko.
Monika Turk: Prometna kultura je katastrofalna. Ceste so obupne, ne samo, da niso asfaltirane, niti makadamske niso, ampak iz blata in če upoštevamo, da smo bile tam sredi deževne dobe, si lahko predstavljate…
Petra Grbec: Nujna medicinska pomoč ne funkcionira. Bolnišnice v mestu sicer imajo reševalni avto, ampak nimajo denarja za bencin. V primerih prometnih nesreč priskočijo na pomoč tisti, ki se znajdejo v bližini.
Se ljudje še poslužujejo tradicionalnih načinov zdravljenja?
Petra Grbec: Večina pacientov, ki so prišli k nam v ambulanto, je bila pred tem že pri zdravilcu. Ta, ki je deloval na našem področju, je na mesto bolečine z nožem naredil drobne zareze in mnogim ljudem so se na telesu poznale drobne brazgotine. Že po teh zarezah smo lahko sklepale na diagnozo, ker smo videle, kateri del telesa ga boli.
Ste se dejansko res same odločale o diagnozah in terapijah, tam ni bilo drugega medicinskega osebja?
Petra Grbec: Ne, bile smo popolnoma same. Naša odprava je bila uradno registrirana na ugandskem Ministrstvu za zdravje in dodeljen nam je bil nadzorni zdravnik v bližnjem mestu, ki bi ga lahko poklicale. Mislim, da smo ga poklicale samo enkrat, za nek izpah rame, ki naj bi bil naravnan, pa ni bil.
Kar je bilo izven našega dometa, smo pošiljale v bolnišnico. Vendar je tudi v bolni- šnici primanjkovalo zdravnikov. Večino dela pri njih opravijo tako imenovani medical officer-ji, ki so nekje med medicinsko sestro in zdravnikom. To so medicinski kadri, ki obvladajo štiri, pet najbolj pogostih diagnoz. Te obvladajo zelo dobro, če pa gre za drugačne težave, se čisto izgubijo. Zato hočejo večino pacientov, ki pridejo, stlačiti v te štiri diagnoze. In ponavadi jim uspe. (smeh) V primeru resnejših težav pa se seveda lahko hudo zaplete. Včasih se nam je zdelo, da bi kljub našim omejenim sredstvom me same mogoče boljše poskrbele za paciente.
Monika Turk: Pogosto se je zgodilo, da v bolnišnici za paciente sploh ni nihče skrbel.
Kako ste sprejemale situacije, ko bi lahko nekomu z enostavnim ukrepom rešili življenje ali ga odrešili hudih bolečin, pa se to iz različnih organizacijskih in birokratskih razlogov ni zgodilo?
Petra Grbec: Meni je bilo najhuje za otroka z vročinskimi krči, ki mu nihče ni dal zdravila proti krčem, hudo ga je bilo gledati. Bilo je grozno, pa nismo mogle ničesar storiti, čeprav smo vedele, kaj je potrebno. Bili smo namreč 10 kilometrov oddaljeni od vasi, kjer smo imele škatle z zdravili. Otroku je zelo slabo kazalo. Takrat, ko smo me bile tam, je še živel, ampak ne vemo, kaj je bilo potem z njim. Presenetil me je tudi odziv staršev. Saj vem, vsak svojo stisko kaže na drugačen način, ampak niso bili nič kaj dosti prizadeti. Najbrž niso niti razumeli, kaj se dogaja. Res je bilo grozno. Ne veš, kaj bi naredil, ker veš, da ne moreš narediti nič.
Ste tudi ve imele kaj zdravstvenih težav?
Petra Grbec: Seveda. Na začetku standardno drisko, preden se je črevo navadilo na novo okolje. Potem je Helena zbolela za malarijo, na srečo za lažjo obliko. Jaz pa sem imela tak zobobol, da nisem mogla zdržati in sem šla k zobozdravniku ter v Ugandi dobila novo plombo. Zaenkrat je v redu, še drži. (smeh) Čisto proti koncu sem si hudo zvila gleženj. Monika in Nina sta bili pa kar zdravi.
Ko je bila ambulanta zaprta, so Helena, Petra, Nina in Monika raziskovale otoke na jezeru Bunyonyi. Fotografija je nastala med izletom na otok Amagara.
Res grozljivo nadležne so bile bolhe in stenice. Prav nobena stvar nas ni zaščitila pred ugrizi, grozljivo nas je srbelo in ni šlo drugače, kot da smo jemale velike količine antihistaminikov, proti srbenju in proti alergiji. Helena je enkrat vzela šest tablet treh različnih antihistaminikov in je bila čisto zadeta. (smeh) Ampak tako hudo je bilo samo eno noč, sicer smo jemale po en antihistaminik na dan in je bilo v redu. Potem so v Ugando prišli znanci in so nam prinesli Fenistil, saj nismo mogle dobiti topičnih antihistaminikov, nobenih krem proti srbenju. Na koncu smo se navadile in srbenje je postalo del vsakdanjika.
Kakšen pa je finančni vidik te odprave? Kako ste zbirale denar in material?
Monika Turk: Napisale smo ogromno prošenj in odzvalo se je nekaj pokroviteljev, zdravnikov, zasebnih ambulant, farmacevtskih podjetij, ostalih zasebnikov in podjetij. Približno polovico smo zbrale z donacijami, ostalo pa s prodajo majic z motivom naše odprave po bolnišnicah. Nekatere farmacevtske firme ali zastopniki so nam podarili zdravila. Vsaka malenkost, ki so jo bili pripravljeni donirati, nam je prišla prav.
Petra Grbec: S seboj smo vzele sedem škatel, vsega skupaj 76 kilogramov materiala. Nekaj je že bilo tam od prejšnjih odprav, nekaj pa smo kupovale v Ugandi. V bližnjem mestu je bila pakistanska lekarna, prodajali so indijska in pakistanska zdravila, bila so zelo poceni in učinkovita.
Zdravila namreč skoraj povsod plačujejo, tudi v javnih zdravstvenih ustanovah, sicer manj kot v zasebnih, a vseeno je za veliko ljudi to nedosegljiv znesek. Videle smo recimo otroke, ki so v bolnišnico prišli z malarijo, in če je kinina ravno tisti teden zmanjkalo, so ga morali starši posebej plačati. Plača se tudi participacija za bivanje v bolnišnici, vendar je v to vključena samo gola postelja. Prehrana v bolnišnicah ni organizirana, navadno z bolnikom biva kdo od svojcev, ki mu kuha, pa tudi pere rjuhe in oblačila. Te je treba seveda prinesti s seboj. Plača se tudi vsa diagnostika, recimo ultrazvok in rentgen – če ga seveda v bolnišnici premorejo in če deluje.
Kaj vam je dalo sodelovanje v tej odpravi?
Petra Grbec: Ogromno. Predvsem smo zdaj vešče samostojnega dela in odločanja, pridobile smo veliko samozavesti. Na začetku smo imele precej dvomov, kako se bomo spopadale s tem. In potem smo videle, koliko znanja nam je dala naša Medicinska fakulteta. Poleg samozavesti smo pridobile ogromno izkušenj s področja tropskih bolezni. Pa tudi nekakšno ponižnost, ko smo videle vse te stvari, ki so nam v Sloveniji samoumevne, drugod po svetu pa daleč od tega. Mogoče zdaj bolj cenimo nekatere stvari...
Monika Turk: Recimo, veseliš se že, ker se lahko nekje stuširaš. (smeh)
Tokrat na Papuo Novo Gvinejo
Podprite prizadevanja mlade ekipe treh zdravnikov in medicinskega tehnika, ki bodo tri mesece skrbeli za zdravstveno oskrbo prebivalcev odročnega predela na Papui Novi Gvineji. Borili se bodo z malarijo, tuberkulozo, okužbami z virusom hiv, črevesnimi okužbami, podhranjenostjo, zlomi, ranami in opeklinami. Posvečali se bodo tudi preventivi s področja nalezljivih bolezni, higiene in ustrezne prehrane.
Vsak prispevek je dragocen! Ker je odprava že na cilju, bodo najbolj veseli finančnih prispevkov na TRR 01100-6030708380, sklic: 250525-11, namen Tretji svet Papua Nova Gvineja maj–julij 2012.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 64, poletje 2012.