Varnost rakavih bolnikov, ki dobivajo oralne citostatike ali druga protitumorska tarčna zdravila, je v veliki meri odvisna od njihove adherence (zvestobe terapiji), ki pa je odvisna od tega, kako razumljive in subjektivno verjetne so informacije, ki jih pacienti dobijo pri zdravnikih in farmacevtih.
Veliko študij je pokazalo, da najmanj tretjina rakavih bolnikov ne jemlje niti tistih zdravil, ki jih nujno potrebuje. Zato farmacevti stalno izboljšujejo kakovost svetovanja pacientom.
Pomen komunikacije
Pri pristopanju do bolnika igrajo vlogo splošni dejavniki, kot so spol, starost, socialni položaj ali kognitivne sposobnosti. Vsakdo, ki svetuje bolnikom, se mora zavedati, da komunikacija obsega več vidikov:
- strokovne informacije (o čem pacienta informiram);
- osebno sporočilo (kaj pacient prepozna v meni);
- namig o medsebojnem odnosu (kaj menim o bolniku in kakšen odnos imam do njega);
- poziv (kaj želim doseči pri bolniku).
V osnovi je treba upoštevati nekatera temeljna načela komunikacije in svetovanja:
1. Vedeti, ne domnevati: vsako svetovanje mora potekati na osnovi dokazov.
2. Individualizirati priporočila, ki temeljijo na dokazih: dve tretjini rakavih bolnikov je starejših od 65 let, zato je onkološka oskrba zaradi komorbiditete in kompenzacijskih mehanizmov starajočega se telesa, ki popuščajo, vedno kompleksna. Za kompetentno svetovanje mora farmacevt natančno poznati preparate, pri katerih je treba prilagoditi odmerek glede na funkcijo ledvic in jeter, saj so še posebej kardiotoksični.
3. Izogibati se konfliktom: pacienta ni vedno preprosto prepričati o smiselnosti in potrebi po terapiji. To zahteva komunikacijsko znanje, ki upošteva individualni značaj samega pacienta.
Po Carlu Gustavu Jungu in Wernerju Correllu lahko individualne značajske lastnosti na grobo razvrstimo v pet različnih motivacijskih tipov pacientov, ki jih srečamo v lekarni.
Prvi tip stremi k družbenemu priznanju
Je izrazite pojave, oblači se po modi. Glasno govori in poudarja sebe. Daje pobude in ima glavno besedo. Ker »že vse ve«, le stežka sprejema pojasnila ali nasvete. Če želimo pri tej vrsti pacientov doseči zvestobo terapiji, je pomembno poudariti posebno naravo in ekskluzivnost bolezni, diagnostike in terapije. Za pacienta prvega tipa mora po možnosti poskrbeti »šef osebno«. Skoraj nerešljiv konflikt nastopi, ko pacienti prvega tipa postanejo paliativni pacienti, ker je to v največjem nasprotju z njihovo podobo vsemogočne osebe, ki obvlada situacijo.
Zakaj prihaja do nezvestobe terapiji:
- zapleten recept
- neustrezen nadzor
- nezaupanje (pomanjkljiva komunikacija)
- odstopajoče umevanje bolezni
- pomanjkljiva socialna podpora
- neželeni učinki
- mentalne težave
Drugi tip: Najpomembnejša je varnost
Po svoji pojavi je konzervativen ali poštenjak. Sporazumeva se skromno in tiho, vede se primerno in zadržano. Njegova tipična konjička sta zbiranje ali izdelovanje stvari za zabavo. Zaradi prestrašene drže se pogosto boji, da terapija ne bo delovala ali da se bo kaj »sfižilo«. Takšnega pacienta motiviramo s poudarjanjem funkcionalnih in varnostnih vidikov. Ta vrsta pacienta pogosto ni primerna za oralno terapijo na lastno odgovornost, ker se počuti varnejšega, če ga »varuje« ordinacija ali klinika.
Tretji tip potrebuje osebno pozornost in zaupanje
Pacient tretjega tipa je po svoji pojavi konvencionalen in zanesljiv. Pri komunikaciji poudarja »mi« in izbira zavezujoče besede. Sodeluje in je močno usmerjen v osebo, ki ga obravnava. Družina je zanj na prvem mestu, rad sodeluje v društvih. Za spodbujanje zvestobe terapiji pri tem tipu značaja so primerni ukrepi, s katerimi nudimo osebno pozornost in krepimo zaupanje (poudarjamo na primer dobre izkušnje, ki jih drugi pacienti z določenim postopanjem že imajo).
Četrti tip stremi k samospoštovanju
Tip osebe, »ki šteje zrna graha« in na življenje pogosto gleda pesimistično. Ima jasne predstave in hoče uveljaviti svoj »sistem«. Je nezaupljiv in zahteva temeljita ter izčrpna pojasnila. Po pojavi je korekten in urejen, pogosto nastopi pedantno in brezkompromisno. Svojih konjičkov se loteva z določeno mero fanatizma. Treba mu je natančno pojasniti podrobnosti. Všeč mu je, če načrt zdravljenja prejme pisno. Izogibati se je treba ironiji in dvoumnosti.
Petemu tipu je pomembna samostojnost
Pacienti petega tipa so večinoma sproščeni in imajo pozitiven pogled na svet. Pojava tega tipa je sproščena ali ležerna, komunikacija je trezna in konstruktivna. Tipična so zanimanja in konjički s širokega področja. Njegov moto: »O podrobnostih se bova že pogovorila.« K motiviranju takšnih pacientov prispevamo s predstavitvijo večjih povezav, če skupaj iščemo rešitve, in če se ne poglabljamo preveč v podrobnosti.
Tudi farmacevti in zdravniki imajo svoje osebne značajske lastnosti
Do konfliktov s pacienti prihaja pogosto takrat, ko drug na drugega naletijo nekompatibilni tipi motivacije in značaja. Zato nam je v prednost, če si razjasnimo, v kateri tip sami najverjetneje sodimo. Prvi in četrti tip ter tretji in četrti tip so praviloma neugodni »pari« za uspešen svetovalni pogovor.
Shranjevanje in uporaba protitumorskih zdravil
V bolnišnici in doma je pomembno pravilno shranjevanje in označevanje nevarnih zdravil. Ta se v lekarni shranjujejo v označenih vsebnikih po navodilih proizvajalca, pri ustrezni temperaturi in vlagi ter zaščitena pred svetlobo. Doma morajo biti ta zdravila shranjena zunaj dosega otrok in hišnih ljubljenčkov ter varna pred razbitjem ali vbodi.
Zdravilom je vedno priloženo navodilo za uporabo, ki ga moramo prebrati. Če navodil ne razumemo, vprašajmo farmacevta v lekarni. Predvsem pa je pomembno, da tablet ne lomimo, drobimo, žvečimo ali odpiramo kapsule. Zdravljenje s peroralnimi protitumorskimi zdravili ni varnejše od zdravljenja z parenteralno kemoterapijo, zato se moramo striktno držati predpisanega odmerjanja zdravila. Farmacevta vprašajte, kako varno rokovati z zdravilom in kaj narediti z odpadnim zdravilom.
Farmacevt mora zagotoviti, da bolnik ob izdaji zdravila dobi natančna navodila o jemanju zdravil. Na zdravilu mora biti označena natančna količina tablet ali kapsul ter obdobje zdravljenja z začetnim in končnim datumom. Zelo pomembno je, da so protitumorska zdravila dodatno označena z nalepko »shranjujte nedosegljivo otrokom«, zaželena je tudi nalepka »citostatično zdravilo « oziroma ustrezen piktogram.
