Tako je. Če primerjate naslov z oglasom na naslednji strani, potem ste že ugotovili, da je tokrat recept na tem mestu naročen. Izjavljam, da recept ni bil napisan pod prisilo ali ob kakršnemkoli moledovanju edinega izmed tržnikov mojih štirih kuharskih strani.
V bistvu je prišlo naročilo kot naročeno, saj so jedi iz mocarele ob sveži zelenjavi aktualne tri četrtine leta, še pozimi pa z mocarelo polnimo sendviče, oblagamo pice in jo tlačimo v lignje ...
O izvoru mocarele seveda nima smisla govoriti, ker ga vsi poznamo. Če naša nogometna reprezentanca prejme pet golov, bo komentator rekel, da je obramba kot švicarski sir. Kadar nekomu smrdijo noge, bomo rekli, da smrdijo kot francoski sir. Če pa rečemo mocarela ali parmezan, sta pa to, logično, italijanska sira. Italijani pač znajo.
Mocarela, ki so jo začeli pridelovati že v srednjem veku, se v Italiji še vedno siri iz bivoljega mleka. V originalu je bilo to celo mleko udomačenega vodnega bivola. Bivolov je zdaj po svetu vedno manj, in tisti, ki ne poznamo razlike med sirom enega ali drugega izvora, se popolnoma zadovoljimo z dobro kravjo mocarelo.
Predvsem tudi zato, ker ima mocarela v osnovi zelo blag okus, nekatere bi z lahkoto opisal tudi kot brez okusa. Zato koščke mocarele skoraj vedno kako začinimo ali pa topimo v pečici in toplih sendvičih.
Klasika, ki je lahko zelo okusen zajtrk ali pa dobra lahka malica, je, ko natrgamo kose mocarele na krožnik, kamor že prej narežemo svež paradižnik. Prelijemo z dobrim deviškim olivnim oljem in začinimo s svežimi listi bazilike. Narahlo posolimo in serviramo s popečenimi kruhki.
Še boljši okus da mocarela na pici, če jo natrgamo direktno na pelate. Potresemo s suho baziliko in origanom, čez naribamo še malo parmezana in na liste narežemo sveže šampinjone. Spečemo. Pred serviranjem potresemo še s šopkom sveže rukole, in zmaga je naša. Tu seveda kakega mesa ne potrebujemo, če pa ne gre v vaš koncept pice, potem lahko že prej na pelate položite nekaj rezin domače slanine. Nikakor ne kvarite okusa s šunkami in podobnimi mokrimi mesninami.
Velikokrat nam, vsaj meni skoraj vedno, v gostilniških menijih padejo v oči polnjeni lignji. Problem teh lignjev je, da se nikoli ne očistijo dovolj dobro in mi tista njihova vijoličasta naravna koža ne prija najbolj. Prav tako se mi vedno zdi, da so premalo pečeni in za moj okus preveč morsko čigumijasti.
Če se boste odločili lignje polniti, potem jih najprej res dobro očistite in porežite stran lovke. Lovke na malo olja in dobrem teflonu dobro prepražite in posolite. Lignji sproti oddajajo ogromno vode, ki jo mirno odlijete v lijak in v miru spražite lovke do konca. Servirajte jih kot predjed skupaj z malo tatarske omake in obvezno pokapajte z limono.
Teleščke lignjev, ki jih boste polnili, najprej na plinu čisto narahlo opražite na teflonu, toliko da se bodo napihnili in jih boste lažje polnili. Pri tem seveda oddajo malo vode, a ne še vse. Večino vode vam bodo lignji izpustili v pečici. Ker pa jih pečemo na nekoliko višjih temperaturah (vsaj 220 °C), bo nekaj te vode izparelo, nekaj pa je lahko po desetih minutah tudi odlijemo.
Filo za polnjene lignje pripravimo iz pršuta, narezanega na krajše trakce, mocarele, narezane na kocke, in svežega paradižnika. Paradižniku odstranimo sredico s semeni in uporabimo zgolj mesnati del, narezan na kocke. Vse skupaj zmešamo v skledici, lahko tudi z malo olivnega olja, ter napolnimo teleščke mehkužcev. Lignje na koncu zapremo z zobotrebcem in zložimo na pekač.
Kako dolgo pa naj pečemo lignje v pečici? Tako kot vedno, ne vem natančno. Odvisno od temperature pečice. Pecite po občutku. Na oko. Na glih prav.
Lahko pa se poslužimo še enega dodatno okusnega trika. Ko so lignji že polnjeni in zloženi po pekaču, jim na vrh položimo kose mocarele ali polovičke mocarel, če so le-te manjše. Mocarele se bodo v pečici začele počasi topiti in prelivati po lignjih. In ko te mocarele začnejo dobivati zapečen izgled, vse skupaj vzamemo ven in serviramo. Bolj nujna od krhlja limone za pokapanje se mi zdi tatarska omaka. Še boljše je, če uporabimo sredice paradižnikov, ki smo jih prej odstranili. Skupaj z listi sveže bazilike jih zmiksajmo s paličnim mešalnikom. Primešajmo žlico ali dve majoneze, da dobimo nekoliko gostejšo omako, v katero bomo lahko lignje po želji tudi namakali in občudovali njihov okus. Zame je mocarela, ki je zapečena na vrhu lignja, po okusu celo boljša od tiste surove bivolske, ki je, mislim da, še nisem poizkusil. Se toplo priporočam.
Pa dober tek!
