Sama poznam Metko Albreht kot simpatično in čedno someščanko, na katero smo bili Postojnčani strašno ponosni, ko je postala miss Slovenije (za to jo v intervjuju tikam). Vi jo najbrž poznate kot lepotico z rdečih preprog in stilistko, ki skrbi za urejeno podobo voditeljev na pop tv in Kanalu a. 36-letna Metka, ki je zasebno mamica prvošolke Aline, pa ima tudi zanimiv hobi: zbira namreč maratone.
Metki Albreht tek na dolge proge pomeni predvsem sprostitev po stresnem delovnem dnevu, lani pa je uspešno pretekla prvega od petih velikih svetovnih maratonov.
Zakaj si za rekreacijo izbrala ravno tek na dolge proge?
Tek me spremlja že od osnovnošolskih dni. Učiteljica telesne vzgoje me je kot perspektivno atletinjo vzpodbujala, da bi se bolj aktivno ukvarjala s tekom. A žal neuspešno. Moje najstniške muhe so bile močnejše od želje po teku na atletski stezi. Že takrat sem tekla za dušo. V dokaz vsem, da zmorem brez hudih priprav in treningov. Všeč mi je bilo, ko sem za seboj pustila celo kopico fantov in prva pritekla skozi cilj. Uživala sem, ko sem na tribunah slišala sošolce, ki so me spodbujali. Ležale so mi dolge in kratke proge. Spomnim se svojih prvih šprintaric. Bile so fluorescentno zelene in oranžne. Zelo podobne je imel takrat Borut Bilač, čeden temnolas vrhunski atlet … Takrat je bil moj idol. (smeh)
Kdaj si se odločila, da svojo fizično in psihično pripravljenost preizkusiš na maratonu?
Odkar sem postala mama, sem tekla za dušo, za sprostitev. Nikoli nisem razmišljala, da bi se preizkušala na maratonih. Prijateljica Elvira, s katero sva predlansko poletje redno skupaj tekli, je predlagala, da se udeleživa ljubljanskega polmaratona. Da vidiva, pri čem sva, koliko sva napredovali, ali bi sploh zmogli. Pa sva šli. Dobra energija tekačev in vzdušje na štartu sta me potegnila, da sem tekla zelo dobro. Brez težav in hude utrujenosti sem dosegla zelo dober čas. Počutje je bilo perfektno. Mesec pozneje sem se sestala z dolgoletnim prijateljem Borutom Kreftom. Beseda je dala besedo in padla je odločitev, da pretečem newyorški maraton. In sem ga.
Borut je izkušen maratonec, ki me je celo leto spodbujal, mi svetoval in usmerjal moje treninge, zadnji mesec pred newyorškim maratonom pa je z menoj tudi nekajkrat pretekel 35 kilometrov, za kar si sama zagotovo ne bi vzela časa, ker je moj dan vselej prekratek. Za ta del pomembnih priprav tik pred odhodom v New York sem mu še posebej hvaležna. Brez njega ne bi zmogla.
Si v kakem trenutku pomislila, da bi odnehala? Kdaj sploh pride na takem teku kriza, je vedno enako?
Krizo sem doživela samo enkrat, vendar ne na tekmi, med treningom. Z Borutom sva bila dogovorjena za popoldanski tek. Dopoldan sem delala kot nora. Časa nisem imela niti za kosilo. Rada vse naredim dobro in za to potrošim veliko energije. Ko imam prenatrpan urnik, si ne vzamem časa niti za čaj, kaj šele za hrano. Res sem bila utrujena in sem razmišljala, da bi tek odpovedala. Ker pa je bil to eden od zadnjih treningov pred maratonom, je pretehtala zavest, da moram in zmorem. Pa sva šla ... 28 km sem pretekla z lahkoto, potem so mi pa začele pešati moči. Pomagala ni kokosova voda, niti banana ... Zdelo se mi je, da sanjam ... Seveda je trmasta Metka pretekla 35 km, ampak z muko. Počutila sem se res slabo ... Takrat sem dojela, da se to lahko zgodi tudi meni. Nikoli prej nisem razmišljala o tem. Zdelo se mi je, da se me kaj takega ne more dotakniti.
Kako potekajo treningi in kako jih usklajuješ s službo in družino?
Če mi čas dopušča, tečem vsak dan. Včasih ob tako zgodnjih urah, da bi ljudje težko razumeli, kako uživam ob tem. Včasih tečem 15 km, včasih samo 10, enkrat tedensko pa 35 km. Trikrat na teden delam intervalne treninge, ki mi niso preveč ljubi, vendar so nujno potrebni za pridobivanje hitrosti. Če si dosleden, je napredek hitro viden. Drugače pa obožujem tek, ki ni vezan na čas. Ob tem se sprostim in predelam vse, kar se mi je prejšnji dan zgodilo. V glavi sestavljam načrte za naslednje dni in opravičujem vse tiste, ki so mi hote ali nehote prizadejali krivico.
Ponavadi tečem sama. Včasih se mi pridruži sosed Matej. Ob sobotah pa 35 km dolge proge tečem s fanti ultramaratonci. Lep in prijeten je občutek, ko te sprejemajo in nekako cenijo. Seveda so vljudni in mi rečejo: »Če ne zmoreš teči v ta klanec, povej, pa bomo hodili ...« Oooo, ne poznajo trmaste Metke, tudi če ne bi zmogla, tega ne bi nikoli priznala. Se raje kam »ugriznem«. (smeh)
Včasih se mi zdi, da tečem ves dan, če že ne na moji priljubljeni tekaški progi, pa po stopnicah na pop tv (smeh). Poleg običajnih službenih obveznosti za oddaje 24 ur, Vizita, Preverjeno, Svet, Minuta do zmage, Liga prvakov ... snemamo še oddaje X Factor, zato je dela še več. Za izbiro pravih oblačil je potrebno veliko tekanja po trgovinah in skladiščih, seveda pa tudi dobra organizacija, da se z vsemi sestanem ob času, ki jim ustreza.
Če se temperature spustijo pod minus pet stopinj, ne maram teči. Res ni prijetno, ko te zebe, tudi če si nadeneš dvojne rokavice. Vendar pa je tek moje veselje. Nočem, da se mi zameri zaradi mraza. Zato sem v dneh, ko je mraz res pritiskal, zamenjala tekaško progo za joga mat. Vsak dan sem hodila na hot jogo in doma delala vaje za moč. Kar se mi je najprej zdelo dolgočasno, mi je postalo všeč, saj sem zelo hitro pridobivala na gibljivosti in raztegljivosti, kar je pri teku prav tako pomembno.
Maratona v New Yorku se je udeležilo na tisoče ljudi. Kako je potekala organizacija, je prišlo do kakih zapletov? Kaj pa navijači?
Že prvi stik z organizatorji maratona me je presenetil in razblinil moja tesnobna predvidevanja o kilometrskih čakalnih kolonah na vsakem koraku. Kljub gromozanski gneči je prevzem startne številke, majice in darilne vrečke potekal hitro in brezhibno – vsega skupaj deset minut. Psihično sem se namreč pripravila, da bom tam visela vsaj tri do štiri ure. Newyorškega maratona se je vendarle udeležilo 47.000 ljudi!
Povprečen moški ima v telesni maščobi shranjene dovolj energije, da bi lahko neprestano tekel 3 dni s hitrostjo 24 km/h.
Da je organizacija res popolna, sem se prepričala tudi na dan maratona. Zjutraj sem morala vstati že ob pol petih. Kljub zgodnji uri sem bila polna pričakovanj in zelo dobre volje, saj sem na ta dan čakala dobro leto – in ga končno dočakala. S trajektom, na katerem sem srečala slovenski par z Goriške, ki sem ga spoznala že na Ljubljanskem maratonu, smo se skupaj odpeljali proti startu. Lepo je srečati svoje, domače ljudi in z njimi deliti enake občutke o isti stvari. Newyorškega maratona se je udeležilo 39 Slovenk in Slovencev. Nasmehi na naših obrazih so govorili: tukaj smo, da odtečemo svoje sanje.
Tekači smo bili razporejeni v več con, glede na predhodne oziroma predvidene dosežene čase. Moja nočna mora zadnjih dni, kam na potrebo tik pred startom ali celo med tekom, se je razblinila v trenutku, ko sem prispela na start. Stranišč je bilo ogromno, gneče pa nikakršne. Kakšno prijetno presenečenje so nam pripravili organizatorji!
Osebe, ki so fizično aktivne, imajo v primerjavi z drugimi 60 odstotkov nižje tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni.
Američani te že na samem začetku častijo kot kralja. Napihnejo ti glavo, da se počutiš kot car že samo zato, ker si se maratona sploh udeležil. Na startu se je pelo in plesalo, adrenalin je brizgal vsenaokrog. Vsi smo bili dobre volje in pozitivno naravnani. Ko smo prečkali prvi most, se mi je skoraj zmešalo od prekrasnega razgleda. Nepopisna množica pisanih tekačev spredaj in zadaj, nad nami jasno modro nebo, pred nami pa prekrasen New York. Noro, nepopisno ... Nisem vedela ali naj tečem ali raje fotografiram. Ljudje ob progi so nas spodbujali, ploskali, peli, plesali. V živo si je maraton ogledalo več kot dva milijona ljudi, nabitih z emocijami in energijo. Opazila sem številne, ki so se od strastnega navijanja razjokali.
Prvih 28 kilometrov je minilo, kot bi mignil, ko pa sem tekla zadnje kilometre, sem začutila noge, kolena, sklepe ... Takrat sem si priklicala pred oči vsa spodbudna sms-sporočila, ki sem jih dobila pred tekom. »Vse je v glavi. Postavi se drzno na start, glej balon ali kar že imajo za 3:30, in boš odtekla. Vzdušje te bo vleklo, in ko bodo tekli mimo tebe, lahko držiš vsakega, tudi če ti malce uide. Sledi ga bolj kot svoje telo, ki ti bo reklo: ne gre hitreje. Poslušaj svoje možgane,« mi je napisal Uroš Slak. Res je delovalo. Ko sem pretekla ciljno črto in je bilo konec, me je preblisnilo, in prepričana sem, da tudi vse ostale: kaj, hudiča, nam je tega treba bilo?! Tekači smo vsi bledi, nekaterim je slabo, drugi težko hodimo. Vsi ti čestitajo, gledajo te kot šampiona. Dobim prekrasno zlato medaljo, ogrinjalo, da me greje, vrečko s hrano in vodo. Počasi se pomikamo proti kombijem, kjer so shranjene naše stvari za preobleči. Vse telo me boli.
A pol ure kasneje bolečina mine, ostane dober, zadovoljen občutek: uspelo mi je, pretekla sem ga! V svoji – najbolj množično zastopani – starostni skupini sem s časom 3:43 osvojila 292. mesto.
Kot strela z jasnega pade v glavo nova misel: kdaj bo naslednji maraton, da grem spet lahko teč? Le kdo bi to razumel? Pravi tekač, seveda.
Pripravljaš se na londonski maraton, ki bo 20. aprila. Ocenjuješ, da si dobro pripravljena? Kakšen je tvoj cilj za ta konkreten maraton?
Želim si, da bi bila stoodstotno pripravljena. Vendar so bili moji treningi zaradi službenih obveznostih in mraza zelo omejeni. Trudim se po najboljših močeh, da oddelam vsaj delne priprave. Malo se zanašam na talent in seveda kilometrino, ki jo moje noge že imajo za sabo. Ne morem in ne smem vsega podrediti treningom. Na prvem mestu sta Alina in Tomaž in seveda moj prenatrpan delovni urnik. Pop tv zahteva svoje in seveda pri delu ne popuščam.
»Velikih« maratonov je 5, poleg newyorškega in londonskega še berlinski, čikaški in bostonski. Najbrž načrtuješ osvojiti vse, kdaj meniš, da ti bo to uspelo?
Hahaha, kako ste me hitro prebrali. Res je, želim si preteči vseh pet. Letos osvojim še berlinskega, drugo leto pa bostonskega in čikaškega. Upam, da mi bodo zdravje in noge omogočili, da dosežem svoj cilj.
Kdo te pri treningih in tekih najbolj spodbuja in ti pri tem pomaga?
Hja, moja volja je zelo močna, vendar v zadnji fazi priprav velik del vzpodbud nosi moj Tomaž. Včasih me sicer nejeverno pogleda, ko ga prosim, da mi navije uro, ki me bo zbudila ob pol petih zjutraj. A zdaj se je že navadil, da tečem ob čudnih urah. Spoštuje in ceni, da se za svoj cilj trudim in vztrajam. V tem duhu vzgajava tudi najino Alino. Ve, da je za dosego cilja potreben trud in močna volja.
Glede na to, da si modna navdušenka, ali pri izbiri oblačil za tek, posebno za maraton, pretehta praktičnost ali izgled tekaških oblačil in obutve?
Oblečena sem vremenu in kraju teka primerno. Če vem, da bo moja tekaška pot ob prometni cesti, se oblečem v žive barve, da sem bolj vidna. Pomembno je, da me ne zebe ali da mi ni prevroče. Pomembne so še kakovostne superge. Tiste za tekmo imajo tanjši podplat in so zelo lahke. Za treninge je podplat bolj odebeljen, da ublaži udarce ob tla. Barva ni pomembna, važno je, da je copat lahek in za prst večji od običajnih čevljev.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 62, april 2012.
