Zdravniki brez meja (franc. Médecins sans Frontières oz. MSF) so mednarodna humanitarna organizacija zdravnikov, ki nudi nujno medicinsko pomoč ogroženim ljudem po celem svetu. Večina njihovih misij deluje na območjih kriznih situacij in v nevarnih delih sveta. Delujejo že skoraj 40 let in vsako leto oskrbijo 9 milijonov bolnih in pomoči potrebnih ljudi. Za svoje delo so leta 1999 prejeli Nobelovo nagrado za mir. Lani sta bila na misiji MSF tudi dva slovenska zdravnika.
Nigerija
V nigerijskem mestu Port Harcourt je ena redkih oaz varnosti Teme Hospital, ki jo od leta 2005 vodijo Zdravniki brez meja. Zdravljenje je brezplačno ne glede na versko pripadnost, barvo kože ali premoženje. Nikogar ne vprašajo, ali je žrtev ali nasilnež, le orožje morajo vsi pustiti pred bolnišnico. V njej je lani mesec dni preživel slovenski zdravnik, ortoped Danijel Bešič Loredan, ki je sicer zaposlen v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. V 30 dneh je opravil 300 operacij.
Zakaj ste se odločili pristopiti k Zdravnikom brez meja?
Že dolgo sem želel doživeti korenine zdravniškega poklica nekje, kjer so na razpolago omejena sredstva in oprema, imaš pa dosti znanja. Dolga leta sem spremljal njihovo delo in ves čas me je mikalo, da bi postal del urgentne ekipe. Prvič sem se prijavil leta 2006, prijavo pa sem potrdil šele lani, ko sem imel specialistični izpit in sem v službi našel svoje mesto in predvsem pridobil nekaj izkušenj. Takoj so me poklicali, naj samo povem, kdaj lahko grem.
Kako so potekale priprave?
Za lokacijo svoje misije sem izvedel dva meseca in pol pred predvidenim odhodom. Izvedel sem, kaj se od mene pričakuje in da na misijo odidem s francosko ekipo. Pred odhodom sem skušal najti kolege, ki so na misiji v Nigeriji že bili. Govoril sem s slovensko anesteziologinjo Patricijo, ki je bila devet tednov v Nigeriji. Rekla mi je, naj pričakujem, da bo zelo, zelo težko.
Strinjam se s prepričanjem, da imajo vsi ljudje, ki so jih doletele naravne nesreče, vojne ali oboroženi spopadi, pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe, neodvisno od njihove narodnosti, prepričanj ali vere.
Pred odhodom smo opravili 10-dnevni seminar na Dunaju, na katerem so nam predstavili delo in življenje na misiji, naše pravice in odgovornosti. Zelo velik poudarek je na varnosti, če ne morejo zagotoviti varnosti na misiji, misijo umaknejo. Tako so se denimo v celoti umaknili iz Somalije, kjer je leta 2008 umrlo pet predstavnikov Zdravnikov brez meja. V vsakem trenutku lahko vsakdo iz kateregakoli razloga zapusti misijo, tudi če se enostavno ne počuti varnega ali pa preprosto ugotovi, da to ni zanj. MSF v najkrajšem možnem času organizira odhod. Pri kirurgih na prvih misijah je osip okoli 30 odstoten, pri ostalem osebju okoli 25 odstotkov. Na vsaki naslednji misiji pa že veš, kaj te čaka, in je malo verjetno, da bi se sredi misije vrnil.
Stroške priprave in potovanja krije MSF, poleg tega dobiš nadomestilo, za zdravnike je to okoli 800 evrov neto. Specialisti lahko gredo na krajše misije, splošni zdravniki pa morajo iti najmanj za šest mesecev.
Kako so vašo odločitev sprejeli najbližji in kako ste uredili v službi?
Z ženo sem se dolgo pogovarjal in ji razložil, da je to moja dolgoletna želja. Strinjala se je, naj poskusim. Izbiral sem med misijama v Afganistanu in Nigeriji, skupaj sva se odločila za Nigerijo, ker gre za relativno varno in stabilno misijo. V bistvu je idealna za prvo misijo, ko še ne veš, če si sploh za to. Za čas misije sem porabil lasten dopust.
Kako je bilo ob prihodu? Česa vas je bilo najbolj strah?
Vedel sem, da moram biti odprt za vse in pripravljen delati 24 ur na dan. Vedel sem, da ne bo dopust, da bom imel veliko odgovornost in malo prostora za učenje, ker bom jaz moral učiti druge. Osnovna filozofija MSF je namreč preko lokalnih zaposlenih voditi zdravniško pomoč. Vse to sem vedel, nisem pa vedel, da bo tako hudo. Šele ko sem začel delati, sem ugotovil, da sem pripravljen mogoče 50-odstotno. Dva dni potuješ, naslednji dan pa si v akciji. Naenkrat si večinoma sam odgovoren za odločitve, o katerih se doma lahko posvetuješ. V zelo kratkem času sprejmeš veliko zelo težkih odločitev.
Za veliko večino bolnikov je to edina možnost za zdravljenje, ker je oskrba brezplačna, bolniki pa si zdravljenja sami sicer ne bi mogli privoščiti.
Za nigerijske razmere je Teme Hospital zelo dobro urejena bolnica, stvari delujejo po standardih MSF. V ekipi MS smo bili en splošen in dva ortopedska kirurga ter trije anesteziologi. Gre za bolnišnico na mirnem območju, kjer ni bilo potresa ali vojne, a je vseeno ves čas aktivna, saj je v tem mestu veliko nasilja in predvsem slaba infrastruktura in slab zdravstveni sistem. Okoli 30 odstotkov pacientov so žrtve streljanja in drugega nasilja, denimo mačetiranja, ostalo so poškodovani v prometnih nesrečah.
V Nigeriji smo bili v predvolilnem času in doživeli smo grožnjo z bombami, zato je bilo naše gibanje omejeno. Malo te stisne pri srcu, a je sistem tako zanesljiv, da se na nobenem koraku nismo počutili ogrožene. Če bi se razmere poslabšale, bi se po načrtu evakuirali in namesto v bolnišnico odšli na letališče. Pri MSF nobena stvar ni prepuščena naključju, za vse obstajajo standardizirani protokoli. Bal sem se edino, da se zbodem z iglo. Vendar tudi za te primere obstajajo protokoli in postopki, ki zagotovijo varnost.
Kako je potekal tipičen dan na misiji?
V Port Harcourtu sem bil od 10. oktobra do 11. novembra. Živeli smo v hiši, od koder so nas z džipi vsako jutro okoli pol osmih odpeljali v bolnišnico, zaradi varnosti vsak dan po drugi poti. Jutranji viziti so sledile operacije, včasih smo vmes skočili v urgenco, popoldne smo delali v ambulanti. Z delom smo zaključili okoli sedmih zvečer, ko so nas odpeljali nazaj v hišo. Tako je bilo od ponedeljka do sobote, ob nedeljah pa smo se iz hiše odpeljali šele ob 9.30 in nismo opravljali operacij, razen življenjsko nujnih. Vsaj eno noč v tednu smo delali.
Naše gibanje je bilo omejeno na 1,5 kilometra varne cone, prostega izhoda ni bilo in ob 22. uri smo morali biti vsi v hiši. Če si se držal teh navodil, si se počutil varno. Sicer pa si sploh nisem želel hoditi po mestu naokrog sam. Že ko sem iz džipa gledal, kaj se dogaja, si nikakor nisem želel iti sam recimo na sprehod ali na tržnico.
Kaj vam je bilo najtežje sprejeti?
Kulturni in socialni šok življenja v razmerah, ki so tako zelo drugačne od naših. Med 300 najbogatejšimi Zemljani je okoli 50 Nigerijcev. Manjšina ima vse, ostali nič. To brezupno situacijo je težko gledati. Osebno mi ne bi padlo na pameti, da bi šel v Nigerijo karkoli počet. Belci bivajo v varnih conah, ki jih varujejo vojaki z avtomatskim orožjem, izven teh con pa vlada vojno stanje: grožnje z bombami, številne cestne zapore, sliši se streljanje, z naftnih ploščadi se kadi ...
Vsak dan več kot 27.000 predanih posameznikov organizacije Zdravniki brez meja pomaga ljudem v stiski po vsem svetu.
Niti v sanjah si nisem predstavljal, da imaš tolikšno odgovornost: pogledaš pacienta in vsi čakajo na tvojo odločitev - operacija da ali ne. Odločiti se moraš, ali naj otrok počaka tri tedne na operacijo, ker prej nimaš mesta zanj. Odločiti se moraš, ali nekomu odrezati nogo – Nigerijec bi raje umrl kot živel brez noge, saj skupaj z nogo izgubi še tisto malo dostojanstva in možnost, da si prisluži 50 evrov na mesec. Ta odgovornost je bila zelo huda. En teden sem imel zelo hudo krizo in tudi malo domotožja, potem sem nekako. Mislim, da je šest tednov zgornja meja, nato rabiš 2 tedna dopusta zaradi psihofozičnega napora in odgovornosti. Obremenjujoča je tudi utesnjenost, ob nenormalni količini dela si želiš na jogging, a to ni mogoče.
Kako so vas Zdravnike brez meja sprejeli v bolnišnici, kako domačini in kako pacienti?
V očeh vidiš hvaležnost, na vsakem koraku ti rečejo: »Hvala, da ste tu, da ste si vzeli čas in hvala, da nas zdravite.« Predajo se ti v roke, brez nepotrebnih vprašanj, saj smo bili v tistem trenutku edino njihovo upanje, da se vrnejo v svoje okolje brez posledic poškodbe. Pozna se, da bolnica dela že 5 let, v tem času so oskrbeli veliko ljudi, bolnišnica ostaja neodvisna in to se pozna na odnosu domačinov.
Ste bili sposobni s svojim znanjem in izkušnjami sprejemati potrebne odločitve?
S to ekipo in če slediš osnovnim principom zdravljenja, je naša izobrazba dovolj. Problem je, ker nimaš na razpolago materiala, ki ga imaš tukaj. Pacientu moraš razložiti, da zdravljenje sicer ni optimalno, a je potrebno. Večinoma so to vsi sprejeli, ker nimajo drugih možnosti. Znanja ima vsak slovenski zdravnik dovolj, a znanje je samo recimo 50 odstotkov vsega, kar rabiš – važno je tudi, kako trdna osebnost si, kako se znajdeš, kako sprejmeš, da je treba kršit pravila, se z načinom zdravljenja vrniti za 20, 25 let nazaj. Vesel sem, da nisem šel na misijo takoj po fakulteti, ampak šele z nekajletnimi izkušnjami in opravljenimi operacijami.
Kaj ti da taka izkušnja kot zdravniku in kaj kot človeku?
Kot človek sem spoznal neko novo dimenzijo in povsem drug svet, kjer živijo ljudje z enakimi pravicami, kot jih imamo mi, pa jih niso deležni. Zaznamovani so s krajem in časom, kjer so rojeni. Osebno sem postal bolj strpen in miren. Zdaj vidim, da sem se včasih razburjal zaradi povsem nepomembnih stvari. Kot zdravnik pa sem našel tisto, zaradi česar sem se vpisal na faks. S svojim znanjem sem nudil pomoč ljudem, ki v tistem trenutku niso imeli nobene druge možnosti: ali jih bom pozdravil ali bodo postali kriplji. Številni po treh ali šestih mesecih zdravljenja delajo spet kot prej – brez tebe in MSF tega ne bi mogli.
Ali se boste še udeležili kake misije?
Če bi imel možnost, bi to delal za vedno, ampak to je način dela, ki ga ne morem združiti z dosedanjim življenjem, s svojo družino. Sem pa na razpolago za nujno misijo in dogovarjam se za novo tri ali štiri tedensko misijo.
Filipini
Med Zdravniki brez meja je zaenkrat samo pet Slovencev, poleg Ize Ciglenečki, ki je zaposlena v Ženevi, še trije drugi zdravniki in ena antropologinja. Prizadevajo si sestaviti neformalno skupino MSF v Sloveniji. Ljudem bi radi predstavili MSF in upajo, da se jim bodo pridružili, pa ne le zdravniki in medicinske sestre, tudi nemedicinsko osebje, saj organizacija za svoje delo potrebuje inženirje, strojne tehnike, ali denimo voznike.
Anja Štemberger, dr. med., spec. družinske medicine, je bila lani na svoji prvi misiji z MSF na Filipinih. »MSF poznam že dolgo in sem si vedno želela sodelovati z njimi. Strinjam se z njihovim prepričanjem, da imajo vsi ljudje, ki so jih doletele naravne nesreče, vojne ali oboroženi spopadi, pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe, neodvisno od njihove narodnosti, prepričanj ali vere,« pravi Štembergerjeva. Tudi ona je pred odhodom opravila tečaj predstavitve MSF in načel zdravstvene oskrbe na Dunaju, nato pa še tečaj tropske medicine na Nizozemskem. Med misijo ni bila zaposlena, ponovno se je zaposlila, ko se je vrnila.
Od začetka junija do konca novembra 2010 je delala na jugu Filipinov na otoku Mindanao. Zdravniki brez meja so misijo tam odprli konec leta 2008 po spopadih med Filipinsko vojsko in uporniki, ki si prizadevajo za osamosvojitev južnega dela in ustanovitev samostojne države. Oboroženi spopadi so od doma pregnali 600.000 prebivalcev. »V času, ko sem bila tam, so bili spopadi z uporniki enkrat do dvakrat na mesec. Po predsedniških volitvah maja 2010 je med domačini prevladalo upanje, da se bodo pogajanja nadaljevala in spor rešil na miren način. Število notranje razseljenih oseb se je bistveno zmanjšalo, zato smo misijo prekinili,« pravi Štembergerjeva.
Odločiti se moraš, ali naj otrok počaka tri tedne na operacijo, ker prej nimaš mesta zanj. Odločiti se moraš, ali nekomu odrezati nogo – Nigerijec bi raje umrl kot živel brez noge, saj skupaj z nogo izgubi še tisto malo dostojanstva in možnost, da si prisluži 50 evrov na mesec. Ta odgovornost je bila zelo huda.
V ekipi MSF je bilo pet tujcev in okoli 40 domačinov. Na začetku je bil projekt osredotočen na primarno zdravstveno oskrbo in psihološko oskrbo notranje razseljenih oseb. Kmalu se je oskrba razširila še s Kliniko za ženske in Terapevtskim programom za podhranjene otroke. Proti koncu projekta, jeseni 2010 so primarno zdravstvo prenesli na filipinski zdravstveni sistem. Štembergerjeva je bila na misiji odgovorna za izvajanje zdravstvenih dejavnosti, strokovno izobraževanje zaposlenih in sodelovanje z regionalno bolnišnico, v katero so napotovali bolnike, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo.
Vsak dan so čakali na »zeleno luč«
Delavnik so začeli ob 7:45 s sestanki. Vsak dan posebej so morali dobiti dovoljenje za odhod v vasi, kjer so imeli mobilne klinike, »zeleno luč«, od filipinske vojske, narodne policije, lokalnih veljakov in od vodij upornikov. Če dovoljenja niso dobili do 10:30, je bila za tisti dan mobilna klinika odpovedana, dan pa so izkoristili za strokovna izobraževanja filipinskih zdravstvenih delavcev. Do vasi z mobilnimi klinikami je bilo eno do dve uri vožnje s kombijem, do poplavljenih predelov pa je bilo treba z večjim tovornjakom ali čolni. Za vsako mobilno kliniko so s sabo vzeli vsa zdravila in ostale materiale. »Ko smo prišli, nas je čakala že velika množica bolnikov. Dnevno smo oskrbeli od 100 do 160 bolnikov, število se je proti koncu misije postopoma zmanjševalo. Hudo ogrožene bolnike smo napotili v regionalno bolnišnico, kjer je MSF pokril vse stroške zdravljenja in oskrbe. Delo smo morali zaključiti zadosti zgodaj, da smo se vrnili nazaj pred nočjo. Preostanek delavnika je bil rezerviran za pisanje poročil, dopisov in pripravljanje strokovnih izobraževanj,« se spominja slovenska zdravnica.
Zdravljenje je brezplačno ne glede na versko pripadnost, barvo kože ali premoženje. Nikogar ne vprašajo, ali je žrtev ali nasilnež, le orožje morajo vsi pustiti pred bolnišnico.
Zdravniki brez meja imajo na otoku Mindanao že dolgo tradicijo in ljudje jih dobro poznajo in cenijo njihovo delo. Za veliko večino bolnikov je to edina možnost za zdravljenje, ker je oskrba brezplačna, bolniki pa si zdravljenja sami sicer ne bi mogli privoščiti. Pomagali so tudi pri izobraževanju tamkajšnjih medicinskih sester in zdravnikov predvsem na področja zdravljenja podhranjenosti in nujne medicinske pomoči.
»Med misijo na Filipinih nisem imela občutka, da bi bilo tveganje za naše zdravje in življenje preveliko in bi bili ogroženi. Seveda smo se morali ves čas držati varnostnih pravil in omejitev. Iz hiše, v kateri smo stanovali, nismo smeli pred osmo uro zjutraj in po deveti zvečer, med odhodom na teren smo se morali redno javljati in sporočati, kje smo in kakšna je situacija,« se spominja zdravnica. S stresom se je spopadala s počitkom, telesno aktivnostjo in pogovorom z prijatelji. Vikendi so bili večinoma prosti, vsaka dva meseca je imela en teden počitnic. S sodelavci so postali prijatelji in skupaj prebrodili marsikatero težavo.
Izkušnja se ji zdi neprecenljiva. »Mojim najbližjim bi bilo sicer ljubše, da bi bila doma, a me podpirajo. Vsaka taka izkušnja nam približa tuj svet, ki se nam zdi tako zelo daleč. Prebivalci istega planeta smo in bi morali imeti pravico do enake zdravstvene oskrbe, do dostojnega življenja, a so razlike nepredstavljive. Ko se vrneš domov, čisto drugače ceniš vse, kar imamo. Vsekakor bi se z veseljem pridružila še kakšni misiji in upam, da bo to mogoče,« je zaključila pogovor zdravnica brez meja Anja Štemberger.
Foto: © Marcus Bleasdale/VII: Djibouti, 2009
