Osnovni cilj slehernega človeka je biti zdrav. Kaj pa to sploh pomeni? Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. Zelo lepo se sliši, a kako to doseči? Kljub naporom države pri varovanju in krepitvi zdravja ostane levji delež skrbi za zdravje na posamezniku. In nič kaj drugače ne velja tudi za zdravje dlesni oziroma obzobnih tkiv. Pa poglejmo, zakaj.
Parodontalna rana
Če se nekdo spotakne, pade; pri tem si npr. poškoduje koleno in posledice so vidne že v tistem trenutku – huda bolečina, opraskanina, oteklina, rdečica in podobno. Potek bolezni obzobnih tkiv pa je zelo netransparenten, zato so bolj zahrbtne.
Življenje je dandanes hitro in prav tako hitro je tudi umivanje naših zob. Zjutraj prespimo alarm za v službo, potem pa imamo že tako odmerjen čas za vse, kava in zajtrk 5 minut, ščetkanje zob 30 sekund (nitka in medzobne ščetke 0 sekund), oblačenje 3 minute in že smo na poti v službo. Zob si preko dneva iz takšnih in drugačnih razlogov tako ali tako ne umivamo, zvečer pa … odvisno, ponavadi si jih, če smo preveč utrujeni, pa tudi ne in si rečemo, da si jih bomo že jutri.
Ni dovolj, da si redno umivamo zobe, pomembno je predvsem, kdaj in kako si jih umivamo ter če pri tem uporabljamo tudi zobno nitko in medzobne krtačke. Otrokom bomo najlažje privzgojili učinkovito skrb za zdravje ustne votline, če bomo s tovrstno vzgojo začeli že v najzgodnejših letih.
Takšna skrb privede po nekaj dneh, zaradi neodstranjenih mehkih zobnih oblog, do vnetja dlesni – gingivitisa, ki je dejansko začetna oblika vnetja obzobnih tkiv. Dlesni pričnejo ob ščetkanju krvaveti, kasneje pa kar spontano. Pogosto se ljudje bojimo krvi, zato še manj ščetkamo ali pa to sploh opustimo misleč, saj ne bo nič hujšega. Zobne obloge pa se med tem še naprej kopičijo; sedaj so že grdo mineralizirane trde obloge, ki bi jih bilo nujno treba odstraniti. Toda odstranjevanje mehkih in trdih zobnih oblog je samoplačniška storitev, tega stroška pa si zdaj ne moremo privoščiti, mogoče pride na vrsto čez kak mesec … pa mine leto in ciklus življenja teče dalje.
Med tem časom pa tudi bolezen sledi svojemu ritmu in napreduje. Obzobna tkiva vztrajno propadajo, zobje lahko postanejo nekoliko majavi, kakega večjega pretresa pa na videz ni, posebni znaki še vedno niso opazni. Morda nas partner ali dober prijatelj opozori, da imamo slab ustni zadah, a to se da urediti. Tako skoraj brezbolečinsko in očem na videz skrito sčasoma nastane v ustih parodontalna rana (lahko meri tudi decimeter ali več). Kaj pa sedaj?
Trenutek streznitve
Prav zobozdravnik je ponavadi tisti, ki nas seznani z boleznijo obzobnih tkiv, z njenim potekom, posledicami in zdravljenjem. 
Postavitev diagnoze in ugotavljanje stopnje bolezni temelji na tako imenovanem merjenju globine obzobnih žepov. Če so obzobna tkiva zdrava, je prostor med dlesnijo in zobom globok do 2 milimetra (žleb dlesni). Ko se zaradi propada povezave med zobom in čeljustno kostjo ta prostor poveča, ne govorimo več o žlebu dlesni, temveč o obzobnem žepu. V primeru nastanka obzobnih žepov govorimo o parodontalni bolezni oziroma parodontalni rani. Z napredovanjem bolezni se globina obzobnih žepov nenehno povečuje.
V tem trenutku se skoraj vsak pacient začudi in ponavadi tudi malo očitajoče zobozdravniku pove, da saj si pa on vendar redno umiva zobe. To je lahko res, a pomembno je tudi, kdaj in na kakšen način, koliko časa za to porabi, ali pri tem uporablja zobno nitko in medzobne krtačke, kako redno to izvaja itd.
Vloga zobozdravnika in specialista – oralnohigienska in kirurška faza
Postavitev diagnoze in ugotavljanje stopnje bolezni temelji na tako imenovanem merjenju globine obzobnih žepov. Plitve obzobne žepe, katerih globina je manjša od 6 milimetrov, je bolje zdraviti z nekirurškimi postopki, ki jih izvaja splošni zobozdravnik ali pa ustni higienik, globlje obzobne žepe pa bi morali zdraviti najprej z nekirurškimi postopki in nato še operativno.
Dosledno izvrševanje oralnohigienske faze je najpomembnejše zobozdravnikovo poslanstvo. Ta faza zajema postopke, s katerimi pacienta motiviramo za zdravljenje in ga naučimo pravilnega ščetkanja, nitkanja, uporabe medzobnih krtačk in vzdrževanja protetičnih nadomestkov. V to fazo je treba šteti tudi odstranjevanje previsnih plomb, vzpostavitev medzobnih kontaktov, skratka vse tiste postopke, ki pacientu olajšajo vzdrževanje brezhibne ustne higiene.
Parodontalna bolezen spada med kronične bolezni, zato moramo z ustrezno skrbjo za zobe in dlesni nadaljevati tudi po zdravljenju.
Nekirurški pristopi so v glavnem odstranjevanje mehkih in trdih zobnih oblog z ultrasoničnim čistilcem ter luščenje oziroma glajenje zobnih korenin. Postopka se dopolnjujeta. Iz obzobnih žepov in s površine zobne korenine se odstrani mineralizirane in nemineralizirane bakterijske zobne obloge ter površino korenine naredi čim bolj gladko, kar zmanjša nastajanje novih oblog in olajša njihovo odstranjevanje ob vsakodnevnem čiščenju.
Če vnetje vztraja, se je treba poslužiti kirurških pristopov. Izvaja jih specialist za ustne bolezni in parodontologijo. S kirurškim zdravljenjem se zmanjša ali odstrani obzobne žepe in s tem vzpostavi pogoje za dosledno izvajanje ustne higiene. Pacienti z nezadostno in nepravilno ustno higieno niso primerni za kirurški poseg. Med kirurškim posegom, ki poteka v lokalni anesteziji, se dlesen odmakne od zobne korenine, s površine korenine mehanično odstrani mehke in trde zobne obloge in odmrli zobni cement, obzobni žep pa nekoliko zmanjša. Včasih je treba preoblikovati tudi kost. Z različnimi postopki in materiali je mogoče ponovno vzpostaviti povezavo med zobom in zobnimi tkivi. Pri težjih oblikah parodontalne bolezni se uporabljajo tudi antibiotiki.
Vloga pacienta in vzdrževalna faza
Pacientova motivacija, sodelovanje in dosledno, redno ter natančno izvajanje priporočil zobozdravnika ali specialista so ključni za uspeh zdravljenja. Brez tega so vsi postopki terapevta ničn
Marsikdo se začudi, ko mu povemo, da že 2 leti nismo peljali svojega jeklenega konjička na servis. Če pa nekdo pove, da že 2 leti ni bil pri zobozdravniku, se sogovornik odzove s pohvalo, da on pa že celo 3 leta ni bil.
Parodontalna bolezen spada med kronične bolezni, zato jo je treba tako tudi jemati. Vsako zdravljenje vsebuje tudi vzdrževalno fazo. Njena pogostost se določi individualno, glede na tveganje za Parodontalna bolezen spada med kronične bolezni, zato moramo z ustrezno skrbjo za zobe in dlesni nadaljevati tudi po zdravljenju. ponovitev parodontalne bolezni. Tveganje je lahko visoko, srednje ali nizko in glede na to so vzdrževalne faze, ki vključujejo tudi čiščenje zobnih oblog, potrebne na vsake tri mesece, pol leta ali eno leto.
Rezultati strokovnega članka, ki govori o potrebi po parodontalnem zdravljenju pri prebivalcih Ljubljane, nakazujejo, da vsi preiskovanci (35–85 let) potrebujejo pouk o ustni higieni, skoraj vsi (98,7 %) poleg pouka potrebujejo še luščenje in glajenje zobnih korenin, skoraj polovica (47,1 %) pa poleg pouka o ustni higieni ter luščenja in glajenja zobnih korenin potrebuje tudi parodontalno kirurško zdravljenje.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 60, februar 2012.
