Slovenci smo veliki pivci vina, saj z okoli 46 litrov vina na prebivalca letno spadamo v sam evropski vrh. Vendar popijemo tudi zelo veliko drugih alkoholnih pijač in alkohola v čisti obliki. Povprečen prebivalec Slovenije popije letno okoli šest litrov čistega alkohola, nekaj v vinu, nekaj v pivu ali žganih pijačah. Zmerno pitje vina lahko podaljša naše življenje. Malo vina je dobro. To pa ne pomeni, da ga je veliko še boljše!
Grafično lahko učinke vina na smrtnost upodobimo v obliki podkve ali črke U, pri čemer prvi krak pomeni večjo umrljivost pri abstinentih, krivina manjšo umrljivost pri zmernem pitju, drugi (desni) krak pa znova pomeni večjo umrljivost pri hudih pivcih. Za zmerno pitje velja dnevno uživanje največ ene enote alkoholnih pijač pri ženskah in največ dveh pri moških (ena enota je en deciliter vina).
Človek preneha biti abstinent, ko popije prvi kozarec vina, in preneha biti zmeren pivec, ko pije več kot dve enoti alkoholne pijače dnevno.
Nedavna raziskava je zajela 22.071 ameriških zdravnikov (zgolj zdravnikov, ne tudi zdravnic), starih od 40 do 84 let. Desetletna umrljivost je bila med tistimi, ki so na teden popili od dve do štiri enote vina, za 28 odstotkov manjša kot med tistimi, ki so na teden popili eno samo. Umrljivost pivcev petih ali šestih enot na teden je bila 21 odstotkov manjša. Pivci, ki so popili več kot dve enoti na dan, so umirali 50 odstotkov pogosteje kot tisti, ki so pili najmanj. Varovalni učinek vina je bil predvsem posledica občutno zmanjšane nevarnosti za bolezni srca in ožilja. Tisti, ki so popili več kot dve enoti na dan, pa v nasprotju s pričakovanjem niso umirali zaradi prizadetosti srca in ožilja, temveč zaradi dvakrat pogostejših rakavih bolezni.
Trinajst let trajajoča študija na 12.000 britanskih zdravnikih moškega spola od 50 do 90 let starosti je bila končana leta 1994. Izkazalo se je, da zmerni pivci živijo dlje od abstinentov. Nevarnost smrti pa je naraščala z več kot tremi kozarčki popitega vina na dan. Zdravniki, ki so popili več kot šest kozarčkov dnevno, so bili v večji nevarnosti za cirozo jeter, raka na jetrih, raka ustne votline in grla ter za pljučnico.
Vino podaljšuje življenje predvsem zato, ker preprečuje bolezni srca. Srčni napad najbolj preprečuje vino, naslednje je pivo, žganje pa ima pri tem najmanjši učinek.
Vino je tudi hrana
Prvotno so vino obravnavali predvsem kot poživilo, zdravilo, opojno pijačo, čeprav so ga pili predvsem ob jedi. Šele pozneje, ko so kemiki vino analizirali, so ugotovili, da je pravzaprav tudi hrana, ker vsebuje številne energijske in življenjsko pomembne snovi in hranila.
Z vidika ljudske prehrane ima liter vina enako vrednost kot 900 g mleka, 638 g kruha, 585 g mesa, pet jajc ali 1 kg krompirja. Liter vina ob popolnem razpadu v organizmu sprosti 29 kJ/g.
Zdravje lahko vzdržujemo ali celo okrepimo s tem, da spremenimo kakovost naše vsakdanje prehrane. Treba je izboljševati kakovost maščob (uporaba olja z večjo koncentracijo enkrat nenasičenih maščobnih kislin), predvsem pa povečati količino zaužitega sadja in zelenjave na dan, saj to daje več dietnih vlaknin (potrebnih je vsaj 30 gramov dietnih vlaknin na dan) in življenjsko pomembnih hranil (vitaminov C, E, A, karotenov, selena, bakra, cinka, mangana, antioksidantov, ki preprečujejo nastanek prostih radikalov); spiti moramo vsaj liter vode na dan pred jedjo in po jedi popiti kozarec vina.
Že dolgo je znano, da so fenolne snovi, ki jih je zlasti veliko v vinu, pomembne tudi kot adstringentne snovi, ki spreminjajo beljakovine v bakteriji in jo s tem onesposobijo za življenje. V zadnjih desetih letih je smer raziskav fenolov povzročila njihova dokazana antioksidativna aktivnost in s tem že potrjen varovalni vpliv pred različnimi vrstami bolezni, tudi kužnih, ki jih povzroča oksidativni stres.
Antioksidativni pomen vina so bistveno podprli izsledki nekaterih znanstvenikov, dobljeni iz poskusov v laboratoriju (in vitro) in na živem organizmu (in vivo). Če z vinom redno zauživamo močne antioksidantne fenolne spojine, bomo z njimi morda zmanjšali oksidacijo lipoproteinov in s tem prispevali k zmanjšanju ateroskleroze in smrtnosti zaradi koronarne srčne bolezni in možganske kapi.
Sestavine vina: voda, alkoholi, kisline, minerali, aldehidi, tanini, estri, dušikove snovi, aromatične snovi, vitamini in fenolne snovi.
Francoski paradoks
Renaud in de Lorgeril sta objavila, da je v 17 državah, kjer ob hrani pijejo tudi rdeče vino, to zaščitni dejavnik proti miokardnim infarktom. Dokazujeta, da vino nima zaviralnega učinka na aterosklerotične okvare, na aterome, ampak zagotavlja zaščito pred infarktom srčne mišice, tako da zmanjša težnjo krvnih ploščic po kopičenju (agregaciji) in s tem zapiranju srčnih žil. Klatsky in Armstrong pa ugotavljata, da je med tistimi, ki so pili vino, smrtnost zaradi koronarne srčne bolezni najnižja, če jih primerjamo s tistimi, ki so pili druge alkoholne pijače, predvsem v velikih količinah. Šestnajstim zdravim osebam so 15 dni dajali čisti alkohol, belo in rdeče vino. Ugotovili so, da jim je alkohol zvišal agregacijo trombocitov, rdeče vino pa je povzročilo zmanjšanje agregacije trombocitov in povišanje varovalnega HDL-holesterola.
Edina konsistentna razlika med rdečimi in belimi vini je v tem, da je v rdečih vinih več fenolnih snovi; med njimi je glavna razlika v flavonoidih, kot so kvercetin, rutin, katehin in epikatehin. Goldberg poudarja, da imajo flavonoidi močan biološki učinek, s sposobnostjo zaviranja bolezenske agregacije trombocitov in razvoja ter širjenja raka vred. Goldberg tudi poudarja, da so ti fenoli rdečega vina, posamezno ali skupaj, 10- do 20-krat potentnejši od vitamina E in zaščitniki LDL-holesterola pred oksidacijo (oksidirani LDL je najmočnejši nevarnostni dejavnik pri mehanizmu tvorbe ateroskleroze).
Hitrost resorpcije alkohola je odvisna od tega, ali pijemo na prazen želodec, ob jedi ali po njej. Tako se alkohol na prazen želodec resorbira že v 15 do 40 minutah, pri polnem želodcu v eni do treh urah in pri obroku, bogatem z maščobami in beljakovinami, najpozneje v štirih urah.
Po vsrkanju v črevesju vino hitro prehaja skozi telesne tekočine in se ne zadržuje v nobenem tkivu posebej. V maščobno tkivo gre sorazmerno počasi. Vino deluje na vse celice organizma. Najbolj dramatično deluje na živčni sistem, posebno v možganih in na perifernih živcih, posledice česar so spremembe vedenja. Popito vino se hitro vsrka in počasi izloči. Resorpcija vina je hitra, ker je dobro topen v maščobah in hitro prehaja v kri, delno iz želodca in največ iz tankega črevesa.
Hitrost prehoda vina iz prebavne cevi v kri je odvisna od navzočnosti hrane v prebavnem traktu, hitrosti vnašanja (pitja), koncentracije alkohola v vinu, skupne količine pijače, časa med pitjem in jedjo, vrste hrane, hitrosti presnove v telesu in izločanja iz telesa.
Pijače, ki vsebujejo več kot 20 % alkohola, se iz prebavnega sistema vsrkajo počasneje, ker visoke koncentracije upočasnijo peristaltiko želodca, zato prispe alkohol v tanko črevo počasneje. Veliki odmerki alkohola, ki so močno razredčeni z vodo, se tudi razmeroma počasi vsrkajo.
Hitrost razkroja alkohola brez škodljivega učinka za človeški organizem je 0,1 grama alkohola na kilogram telesne teže v eni uri; to bi za zdrav človeški organizem s telesno maso 70 kilogramov pomenilo sedem gramov alkohola na eno uro ali okoli 0,9 % alkohola. Drugače povedano, zdrav organizem v eni uri razkroji alkohol, ki ga vsebuje 0,75 decilitra vina.
Sklep
Še vedno obstajajo strokovne dileme, ali je vino samo poživilo ali tudi hrana in koliko je tudi zdravilo. Pridelovalci vina dokazujejo, da je hrana, tisti, ki so zaradi njegovega pretiranega uživanja izgubili zdravje, pa vedo, da je bila ta hrana zanje predvsem strup. Toda navsezadnje je tudi pretirano hranjenje, pretirano pitje kave ali pretirano jemanje zdravil škodljivo za organizem. Kozarec dobrega vina dnevno po jedi pa bo večini ljudi prav gotovo prinesel določeno korist za zdravje.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 6, december 2006.
