Življenje Sonje Dolžan v Makedoniji sta zaznamovali dve popolnoma različni obdobji. Najprej je v Skopju preživela zelo burno desetletje med letoma 1987 in 1997. Sebi in drugim je dokazala, da obvlada izzive življenja v tujem mestu. Nato pa je med njenim bivanjem tam najprej razpadla skupna država Jugoslavija, nato pa še njihovo podjetje. »Kar naenkrat sem bila brezposelna tujka v državi, ki me je in sem jo še pred kratkim štela za svojo. Moja samostojna trgovska kariera je neslavno propadla in vrnila sem se v Slovenijo. Takoj sem se zaposlila, vendar sem kaj kmalu na lastni koži občutila, da tudi v Sloveniji ne tečeta med in mleko, da je tudi tukaj zelo težko preživeti, če imaš samo srednjo šolo, predvsem pa, da je samovolja lastnikov majhnih podjetij prav tako neizmerna kot v Makedoniji. Spet sem se odločila za samostojno pot kot prevajalka. V Makedoniji sem se namreč poleg makedonščine zelo dobro naučila tudi srbskega in bolgarskega jezika,« se spominja.
Pri 36 letih se je Sonja vpisala na fakulteto in danes velja za kakovostno prevajalko iz/v hrvaški, srbski, makedonski in bolgarski jezik, piše doktorat na temo prevajanja in na II. gimnaziji Maribor v programu mednarodne mature mladim Makedoncem odkriva skrivnosti makedonske književnosti.
Vendar iz Makedonije ni nikoli zares odšla. Prva leta je hodila tja samo na krajše dopuste in obiskovala prijatelje. Ko pa je začela študirati, so tudi obiski v Makedoniji začeli postajati vedno pogostejši in daljši, predvsem zato, da vzdržuje in nadgrajuje svoje znanje jezika, tudi v okviru doktorskega študija, saj je dobila enoletno štipendijo Basileus.
Trenutno v Makedoniji preživi približno šest mesecev na leto. »To si lahko dovolim, ker moje delo ne zahteva, da bi bila stalno v Sloveniji, včasih je celo veliko bolj koristno, da sem v Makedoniji, denimo zdaj, ko prevajam slovenski kultni roman Alamut v makedonski jezik,« pravi. Za Našo lekarno je zapisala nekaj svojih opažanj o zdravstvenem sistemu v Makedoniji.
V Makedoniji imajo precej dobro organizirano državno zdravstvo in zelo razvejan zasebni sektor. Skoraj ni specialista, ki v Skopju ne bi imel zasebne ordinacije. Sama nimam izkušenj z državnim zdravstvom, moji prijatelji in znanci pa pravijo, da čakalne vrste niso pretirano dolge, mogoče je treba počakati kakšen mesec. Velik problem je zastarela oprema v državnih ordinacijah, predvsem pa pomanjkljiva higiena. Tisti, ki imajo izkušnje z bolnišničnim zdravljenjem, še posebej matere, ki so rodile v državnih porodnišnicah, imajo veliko pripomb na čistočo in odnos osebja, še posebej naj bi bile neznosno nesramne in neprijazne medicinske sestre po porodnišnicah.
Sistem preverjanja rednega plačevanja zdravstvenega zavarovanja je malo zastarel in okoren, vendar deluje. Računovodstvo podjetja, kjer je zavarovanec zaposlen, mora v Zavod za zdravstveno varstvo dostaviti potrdilo o plačanih prispevkih, na podlagi tega potrdila pa Zavod izda tako imenovane modre kartone. To je kakšnega pol metra dolg trak s perforiranimi kuponi, ki jih potem zavarovanec trga in jih ob pregledu predloži zdravniku. Zdravstvena organizacija potem te kupone vrne Zavodu in na podlagi tega jim izplačajo nadomestilo. Zavarovanec s temi kuponi pokriva celotno vrednost pregleda, zdravljenja in zdravil.
Sama se ponavadi odločim za zdravnika zasebnika. Res se sicer skoraj vse plača, saj koncesij praktično ni, vendar pa so cene zelo nizke, tako da so sprejemljive tudi za Makedonce, ki nimajo prav visokih plač (precej spodobna plača je okrog 300 evrov – vse, kar je več, je že čisto razkošje). V Sloveniji si ne bi mogla dovoliti rednih obiskov pri zasebnem zobozdravniku, v Skopju pa to ni noben problem: bela plomba stane od 10 do 15 evrov, čiščenje zobnega kamna od 15 do 20 evrov, prevleka za zob od 50 do 80 evrov, zobni vsadki pa so tudi v Makedoniji relativno dragi, in sicer od 450 do 800 evrov.
Ginekološki pregled v zasebni ordinaciji v Skopju stane od 30 do 50 evrov, porod v najbolj elitni skopski porodnišnici okrog 1100 evrov, porod s carskim rezom pa 1600 evrov. Osebje je ljubeznivo, vse se blešči od čistoče. Sploh se ne čudim, da se v Makedoniji vse več žensk odloča za zasebne ordinacije in zasebne ginekološke klinike in porodnišnice. Me pa malo moti, da se jih vse več brez pravega razloga odloča za carski rez, kar jim zasebne ordinacije omogočajo brez postavljanja neprijetnih vprašanj.
Makedonske lekarne so nekaj posebnega. Zelo težko je ugotoviti, ali je lekarna državna ali zasebna, saj si zasebne lekarne ponavadi dajejo zavajajoča imena, na primer Mestna lekarna. Izredno veliko je majhnih zasebnih lekarn. Obstaja nekaj večjih podjetij za trgovino s farmacevtskimi izdelki, ki imajo več lekarn. Najbolj znana makedonska farmacevtska trgovca sta Zegin in Eurofarm. Po podatkih v Zlati knjigi (poslovni imenik Makedonije) je samo v Skopju 272 lekarn.
Skoraj vse lekarne imajo pogodbo z Zavodom za zdravstveno varstvo, tako da lahko bolniki tudi v zasebnih lekarnah dobijo zdravila z modrimi kartoni, če jim jih seveda predpiše zdravnik. Vendar je tako šele zadnjih nekaj let. Še pred kratkim so si bolniki morali zdravila plačevati sami. Zadnja leta so se drastično spremenile tudi cene zdravil v makedonskih lekarnah. Na primer, zelo kakovostne kapljice proti glavkomu, ki jih izdeluje makedonsko farmacevtsko podjetje Alkaloid, so še pred petimi leti stale okrog 5 evrov, pa še zelo redko jih je bilo mogoče najti; zdaj jih je vedno dovolj, stanejo pa dober evro. Kolikor vem, gre zahvala za tako nizke cene državi, ki je z zelo trdimi pogajanji z domačimi in tujimi dobavitelji dosegla znižanje cen zdravil za Makedonijo. Vsaj tako so povedali po televiziji.
Sama vedno kupujem v Eurofarmovih lekarnah, saj imam njihovo kartico zvestobe. Osebje v vseh lekarnah je izredno ljubeznivo, in če gre za lažja obolenja ali poškodbe, velikokrat kar nadomesti zdravnika. Farmacevtke (saj farmacevtov v makedonskih lekarnah sploh ni, vsaj videla nisem še nobenega) so izredno dobro obveščene o vseh novostih, ki jih ponujajo v njihovih lekarnah, in zares rade svetujejo pri izbiri najustreznejšega izdelka.
Slovenci se radi primerjamo z ostalim svetom. V rubriki Pogled izza meje bodo naši rojaki, ki živijo v tujini, primerjali slovenski zdravstveni sistem s sistemom v državi, kjer živijo. Zavedamo se, da nima vsakdo celotnega pogleda in podatkov za primerjavo, vseeno pa bo zanimivo pokukati v zdravniške čakalnice in lekarne po svetu. Prinašamo vam torej pogled na zdravstveni sistem skozi oči posameznega uporabnika. Poudarjamo, da je Pogled izza meje omejen izključno na avtorjevo osebno izkušnjo z zdravstvenim osebjem in ustanovami ter nabavo zdravil.
V Makedoniji lahko v vsaki lekarni kupiš vsa zdravila, čeprav naj bi bila na recept. Včasih pride kar prav, da ni treba iti k zdravniku po recept za vsako zdravilo. Moti pa me, da so Makedonci v glavnem prepričani, da antibiotiki zdravijo vse bolezni, in si jih zato sami izdatno »predpisujejo«, celo za prehlad in kašelj. Zdravniki še sami utrjujejo to prepričanje, saj ni redko, da za običajen kašelj predpišejo antibiotike. Res me zanima, ali ti zdravniki z antibiotiki zdravijo tudi prehlade svojih otrok.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 72, april 2013.
