Odbita in brutalno smešna kriminalka o prvem slepem serijskem morilcu v zgodovini
Zajec in pol ni politično korekten roman. Pravzaprav je njegovo popolno nasprotje.
Parodija na detektivko, katere protagonisti so slepi, prebrisano nori serijski morilec, policijski inšpektor, znan po tem, da »uspešno « zaključi vsak primer, le da za zapahe brez kančka obžalovanja (in uvida) pospravlja povsem nedolžne, njegov bestialni pomočnik, ki še najbolj spominja na služabnika Igorja iz hollywoodskih filmov o Drakuli, bolestno plašni wannabe novinar in, hmmm, v našteti družbi pravzaprav skorajda povsem normalna mlada punca (najbrž ji zato ni usojeno dočakati konca knjige), tega sploh ne skriva in že od prvih stavkov dalje (Zakaj ji je prerezal vrat? Zakaj jo je potem izmaličil in jo razkosal na dele, jih skuhal, pomešal z rižem in jih postregel Tamagočiju?) prav uživa v svoji nezmernosti, prostaškosti, pretiravanju, grotesknosti, žaljivosti, nagnusnosti in kar je še podobnih samostalnikov.
Zajec in pol s prav privoščljivim veseljem preskuša bralčeve meje, brezsramno napada njegov občutek za pravo mero in spodkopava njegov smisel za spodobnost. In prav zato je tako osvežujoč.
Živimo namreč v svetu, ki je očitno celo humor pospravil v varno omejene okvirčke in ga podredil natančnim pravilom. Neka spletna stran na primer navaja naslednja vodila za »varen humor« na delovnem mestu (na kratko):
1. Ne šali se o spolnosti sodelavcev. 2. Ne šali se o videzu drugih. 3. Ne šali se o religiji, etnični pripadnosti, nacionalnosti, spolni usmerjenosti. 4. Izogibaj se šalam o telesnih funkcijah.
Tako rekoč zadnji varni pristan humorja ostajamo mi sami s svojimi napakami, muhami, bojaznimi, ekscentričnostmi. Saj ne, da bi bilo s to temo kaj narobe – zmožnost, da se človek norčuje iz samega sebe, je bila vedno simpatična lastnost (tudi avtor Zajca, Manuel Manzano, je premore kar precej). Manj vzpodbudno pa je dejstvo, da je ena redkih še sprejemljivih.
Avtorji (ali zgolj zapisovalci?) pravil na omenjeni spletni strani položaj racionalizirajo z mislijo, da so takšne omejitve pravzaprav dobra stvar, saj nas silijo v večjo lucidnost, ustvarjalnost in uvidevnost. Mogoče res. A ne morem si kaj, da se ne bi bolj strinjala z Michaelom Palinom, članom kultne britanske skupine Monty Python, ki je v intervjuju za Spiegel pred kakim letom povedal: »Politična korektnost ljudi plaši. [...] Včasih dobi človek občutek, da se ne sme šaliti, če ni prebral drobnega tiska. Toda to ni mogoče. Humor mora biti spontan. Smeh je libertarna zadeva. Upam, da bo tako tudi ostalo.«
Veseli me, da Palin s to mislijo ne ostaja osamljen. Eden teh, ki se z njo zagotovo strinja, je tudi Manuel Manzano, Zajec in pol pa je najboljši dokaz za to.
Tina Malič
Več informacij o knjigi in avtorju najdete na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28.
