Ljerka Belak je v svoji plodni karieri na gledališkem odru, v filmu in na televiziji upodobila plejado žlahtnih vlog. Nikoli ni zavrnila nobene, še tako težke vloge. V življenju se je pogumno soočala z izzivi in tako se je lotila tudi sladkorne bolezni, ki so ji jo diagnosticirali pred skoraj dvajsetimi leti. Po upokojitvi z Bogomirjem Verasom, prav tako igralcem, živi na robu gozda, v leseni hiši, ki jo je poimenovala Vila Čira Čara. Tudi sicer je v njej precej uporniške Pike Nogavičke, predvsem v odnosu do sladkorne bolezni.
Spoštovana gospa Ljerka Belak, v življenju vam ni bilo z rožicami postlano. Zaradi zgodnje izgube matere samohranilke ste se težko prebijali skozi študij, in ko ste se, čeprav Ljubljančanka, zaposlili v SNG Celje, ste se včasih tudi dvakrat dnevno z avtobusom vozili iz Ljubljane v Celje in nazaj. Ali zdaj, po letih žlahtnih vlog in prestižnih gledaliških nagrad, tu sredi narave uživate v sadovih svojega življenja?
Pred upokojitvijo so mi vsi govorili, da bom umrla brez gledališča. Ampak če se v poklicu počutiš zadovoljen in izpolnjen, lahko greš živet še eno drugo življenje. Vreča je do vrha polna, več ne gre noter. Poleg tega za mano v vrsti stojijo drugi, na stotine jih je. Jaz pa zdaj polnim tole vrečo tule, v naravi.
Nimam več nobene želje igrati v gledališču. Meni in mojemu partnerju v pokoju ni nič dolgčas, nobene nostalgije ne zganjava. Sicer še zmeraj malo delam, uživam v sodelovanju z amaterskimi skupinami, obiskujemo šole in podobno, za kaj bolj obsežnega pa se nisem odločila, čeprav so me povabili. Zadovoljna sem z doseženim. Igralstvo je bilo zame edini pravi poklic. Nikoli niti pomislila nisem, da bi bila kaj drugega kot igralka.
Kako ste usklajevali gledališko življenje z družinskimi obveznostimi?
To je pa katastrofa, to vam bo čisto vsak igralec povedal. Mogoče je pri vsakem poklicu tako, če hočeš biti uspešen in je poklic na prvem mestu. Za tem poklicem pa stojijo otroci in partner. Takrat se tega morda niti ne zavedaš. Igranje je strašno garanje. Vaje za posamezno predstavo trajajo dva meseca in če je predstava uspešna, ima 100 ali 200 ponovitev, zdaj pa računajte. Gledališče ni tako lahko, kot je mogoče videti, ampak je grozljivo naporno. Samo delaš in letaš naokrog, doma si živčen, skušaš nekaj narediti v tistem skopo odmerjenem prostem času, ampak seveda narediš slabo in tvoji otroci trpijo. Če je igralec oče, še gre, če je pa mama igralka, je to skoraj nemogoče. Odsotnost matere se pozna, otroci nečesa nimajo. Saj prihajaš domov in jih imaš rad, jih poljubljaš, pa še vedno …
Ali otroci v takšnem načinu življenja vendarle pridobijo tudi kaj pozitivnega?
Dobijo ogromno samostojnosti, prej se postavijo na svoje noge. Tudi jaz sem bila veliko sama, moja mama je bila otroška negovalka, nočne službe je imela. Prišla je zjutraj, ko sem se ravno odpravljala v šolo, vse sem naredila sama. Pa sva srečno živeli, dokler je bila živa, čeprav ni bila vseskozi z menoj.
Kako je pri vas potekalo prepoznavanje sladkorne bolezni?
Igralski poklic zahteva veliko fizičnega napora. Igrala sem ogromno vlog, kjer se je skakalo, padalo, plezalo po lestvi ... Malo je bilo takšnih vlog, kjer bi stala na mestu. Gledališče ni tako, da bi bil samo lep in govoril besedilo. Če dobro delaš predstavo, si na koncu čisto brez moči. Skoraj skozi vsako predstavo sem bila ves čas žejna in prepotena. Predstavljate si, da sem odigrala 250 predstav na sezono plus televizija in radio, skratka, bila sem čisto »crknjena«.
Ni se mi zdelo, da bi bila posebej žejna ali utrujena, jaz sem bila utrujena vseskozi. Zato sploh ne vem, kdaj se je sladkorna bolezen pri meni začela. Zagotovo jo imam več kot 20 let. Odkrili so mi jo pred 19 leti, ko sem po selitvi zamenjala zdravnika. Bila sem čisto šokirana, pojma nisem imela o tem. Razmišljala sem, da nikoli nisem veliko sladkega jedla, ogromno sem se gibala, veliko veliko energije sem porabila. Saj vem, da to ni nujno povezano s sladkorno boleznijo, pa vseeno sem razmišljala o tem. Morda je izbruh bolezni sprožila operacija žolčnih kamnov okoli leta 1984. V Celju, kjer so me operirali, mi je zdravnik rekel, da ne potrebujem diete, ker ves čas potujem naokoli. In je nisem imela, jedla sem zdaj tu zdaj tam, ko smo pač imeli čas. In sem se zredila za 25 kilogramov.
V moji družini ni nihče imel sladkorne, vsaj kar sem jih jaz poznala, ne. Sicer so pa moji ljudje že zelo zgodaj umrli.
Kako ste sprejeli bolezen?
Ste kmalu dojeli, da je vsak med nami potencialen sladkorni bolnik? To, da imam sladkorno bolezen, se mi nikoli ni zdelo nekaj groznega. Na nekem sestanku sem srečala gospo, ki mi je rekla: »Kaj pa vi tukaj delate, saj to je katastrofa!« No, meni se ni zdelo in se mi še danes ne zdi tako. Včasih si res rečem: »Pa zakaj moram poleg vsega misliti še na to, a ni škoda?« Vendar me ta diagnoza ni tako prizadela kot nekatere. Morda je to moja notranja obramba.
Najbrž je igralcem težko vzdrževati ritem uravnoteženih, pravilno razporejenih obrokov in se za povrh še redno rekreirati? Ste po diagnozi spremenili svoj življenjski slog?
V mojem poklicu ga ne moreš spremeniti. Mogoče je to izgovor, ampak ne moreš 25 kolegom reči: »Oprostite, jaz grem sedaj nekaj pojest.« Ko si na vrsti za govorjenje teksta, ne moreš pojesti žemlje.
To je nemogoče. Ko zvečer igraš predstavo, greš ob šestih v gledališče. Jaz se nisem mogla najesti tik pred predstavo, jedla sem že popoldne. Ves čas sem se bala, da mi bo na odru postalo slabo zaradi prenizkega krvnega sladkorja, ker sem pač na odru porabila ogromno energije. Zato sem si pred predstavo zvišala sladkor tako, da sem pojedla žemljo, kos torte ali piškote, in potem šla na oder. Navadno potem nisem šla več dol. Neki zdravnik mi je rekel: »Stopite dol in pojejte malo juhice. « Ni si predstavljal, da takrat ne moreš jesti. S polnim želodcem ne moreš dve uri skakati po odru, ker bi bruhal. To je nemogoče. Kdaj sem torej jedla? Predstave je bilo konec ob enajstih, domov sem prišla opolnoči, se stuširala in potem sem jedla – prvič po četrti uri popoldne. Ješ pač takrat, ko imaš čas, in tisto, kar imaš na razpolago.
Predstavljajte si: ob šestih zjutraj prideš na televizijo, in ko te maskerka naliči, lahko samo še piješ po slamici, da ne uničiš maske.
Potem si dvanajst, trinajst ur na snemanju. Če se slabo počutiš, med snemanjem hitro popiješ malo soka po slamici. Ko imaš kako uro prosto, greš gor v bife in poješ, kar je pač na voljo. Potem greš nazaj dol delat, in ko greš ven, je že tema. To je tvoj način dela.
Včasih se mi je zgodilo, da sem imela raven sladkorja v krvi 12, kar je precej. Potem sem igrala celo dejanje, tri četrt ure na odru, veliko in težko, ves čas sem govorila, vsa mokra sem bila, pot mi je kapljal po hrbtu. Na odru se sicer ne vidi, a včasih mi je z nosu kapljalo. Ko sem prišla dol z odra, pa sem imela sladkorja recimo 16 ali 17. Dolgo tega nisem razumela, šele sedanji zdravnik, dr. Andrej Janež, mi je povedal, da to povzroči stres. Ta zdravnik mi je povedal stvari, ki jih 20 let nisem vedela. On me posluša in sliši, posluša tudi stvari, ki se mogoče ne zdijo zelo pomembne, vendar meni veliko pomeni, da si vzame čas in mi vse razloži.
Zdaj sicer poznam nekaj diabetikov, ki delajo v gledališču, ampak takrat, ko sem obelodanila svojo bolezen, se mi je zdelo, da ni nikjer nobenega. Očitno je bilo z diabetesom kot z menopavzo, ki je v gledališču enostavno ni, ker se igralke bojijo staranja in še nekaj let po vstopu v menopavzo v svojih torbicah nosijo tampone. Pa to ni res – najboljše vloge pridejo ravno z leti.
No, jaz sem vsem povedala za bolezen. Nekoč sem se pogledala v ogledalo in videla dvojno. Rekla sem: »Hitro, sladkor, nekaj je narobe,« in v treh minutah je bila urgenca gor. Po tem mojem napadu sem kar naenkrat izvedela še za tri ljudi iz tega gledališča, ki imajo diabetes. Ne igralci, med našimi igralci ni bilo diabetikov.
Mislite, da so zaradi diabetesa zapustili ta poklic?
Ne, saj tega ne moreš storiti. Če imaš ta poklic rad, potem ne moreš delati drugega, pa da se ubiješ. Zato je toliko nesrečnih igralcev in toliko alkoholikov med igralci. Če nisi zadovoljen, če imaš občutek, da si na stranskem tiru, si nesrečen človek celo življenje. Igralstvo je grd, nesramen, umazan, tekmovalen poklic. Noben igralec ne reče: »Tega pa nisem dobro naredil, « ali: »Nisem igral, ker nisem dober.« Vsak je prepričan, da ni igral zato, ker je preveč dober. Ali pa ker je konkurenca drugemu. Ali pa igralka misli, da ne igra zato, ker je neka druga igralka dobra »prijateljica« umetniškega vodje.
Je bilo v Celju drugače?
V Celju je bilo drugače, ker je bilo to majhno gledališče. Tam nas je bilo vseh skupaj 19, ampak nas je samo pet ali šest igralo vse, cel repertoar. Igral si rolo za rolo (vlogo, op. avt.), tam si delal, res delal, igralec mora tam delati. V Ljubljani so nekatere igralke leta in leta čakale na svojo veliko priložnost, pa je niso dočakale.
Je ostala kakšna velika vloga, ki je niste igrali, pa bi si jo želeli?
Pravzaprav si nobene nisem nikoli želela. Vedno sem dobila vlogo, za katero sem rekla: »Joj, kdo je pa to naredil, saj tega ne bom nikoli zmogla.« Potem pa z delom počasi napreduješ. Ko sem se zredila, sem s svojimi 25 kilogrami več začela dobivati genialne vloge, ker ni bilo nobenega drugega, ki bi jih igral. Recimo Gospa Peachum v Beraški operi je vloga za prste polizat. Najbolj pa mi je na dušo pisana komedija. Komedija sicer enostavno ni za ženske. Treba je »kiklo« dvigniti, pasti v čeber, poln vode, splezati po lestvi gor – tega večina žensk ne mara. Mene to ni nikoli motilo, to me je zmeraj zanimalo. Prilepiti si bradavico ali brke ni tako enostavno. Če pa to delaš v sklopu svojih vlog, svojega razvoja, je to blazen užitek. Užitek je sebe in svoje dolgoletne izkušnje dati v vlogo in preko nje gledalcem.
Kako je torej vaš način življenja v gledališču vplival na bolezen?
Tako, da imam še sedaj krvni sladkor včasih 20 ali celo 25. Strašno se bojim prenizkega sladkorja, ko ti postane slabo in lahko padeš skupaj, temu se reče »hipa« (hipoglikemija, op. avt.). Bojim si dati toliko inzulina, da bi imela sladkorja 5 ali 6. Če ga imam 7, se počutim kot kraljica. Navadno si ga dam toliko, da ga imam recimo 9. Na oder nisem nikoli šla z manj kot 15 sladkorja. Nisem si upala z manj sladkorja na oder, ker porabiš ogromno energije. Kaj če bi zagledala bele pike, če bi mi postalo slabo? Kaj bi naredila? Ne bi mogla reči: »Oprostite, ljudje, zdaj grem pa jaz sladkor popit. « Tega ne moreš. Vsem sem razložila: »Če mi bo slabo, mi dajte piti sladkor.« Garderoberke so mi povsod »nabasale« sladkor, na vsakem ovinku, na vsakem stebru za odrom sta bila pripravljena sladkor in voda. Že če sem samo malce čudno zgledala ali vzdihnila, so se vsi zbali, da mi je slabo.
Torej se vam na odru ni nikoli zgodilo, da bi doživeli to svojo nočno moro?
Ne, nikoli. Nikoli nisem doživela hipe, nikjer. Sem pa že imela sladkorja celo 28, in sicer tukaj, doma. Poklicala sem dežurnega diabetologa, ki je rekel: dajte si najprej pet enot pa potem še pet enot in čez pol ure še dve enoti inzulina. Tako sem tudi storila, saj nisem vedela, kaj naj sicer naredim.
Sladkorna bolezen za vas najbrž ni pomenila nepremostljive ovire na poklicni ali zasebni poti? Ste se zaradi nje odrekli kakšni od svojih želja ali vlogi, ker se vam je zdela preveč naporna?
V zasebnem življenju sploh ne. V poklicu sem si želela samo, da mi ne bi postalo slabo na odru. Drugače sem ravno tako delala, hodila na vaje, tekla s televizije na radio, z radia nazaj v teater. Ne, ničemur se nisem odrekla. Sem pa vedno vsem v predstavi povedala, da imam sladkorno, in potem so bili vsi prestrašeni. V neki razprodani predstavi na Mali sceni v Mestnem gledališču ljubljanskem sem bila služkinja. Imela sem čisto majhen predpasniček z dvema žepoma. Naše pridne garderoberke, ki so vedno mislile name, so mi žepa napolnile s sladkorjem. V nekem trenutku bi morala iz žepa potegniti pismo, pa sta mi ven padli dve vrečki sladkorja. Smeha je bilo polno, ker so gledalci na Mali sceni čisto blizu igralcev.
Kako ste v vsakodnevne izzive vključili svojo družino, so vam družinski člani in prijatelji pri tem v pomoč?
Seveda, vsi so vse vedeli in tudi danes vedo. Včasih mi kdo dobronamerno zateži. Recimo spodaj v vasi je v bifeju en gospod, ki mi vedno reče, že samo ko stegnem roko do keksa: »Ne smeš, ker imaš sladkorno.«
Boste zdaj, ko ste se malo umirili, bolje raziskali svoj odziv na sladkorno bolezen in jo uredili?
Načrtujem že tako, rada bi še nekaj časa živela. Ampak veste, težko se je sedaj naučiti jesti zajtrk ob osmih, pa ob desetih malico in ob dvanajstih kosilo – če si 40 let jedel, kadar je pač bila priložnost. Ali pa nisi jedel.
V glavnem še vedno živim po načelu: ali bi sedaj kaj jedli? Zato imam ta inzulin, ki si ga dam, tik preden jem. A si ga ne upam dati, če imam krvni sladkor 15 ali 14. Če bi si dala 10, 12 ali celo 14 enot inzulina in bi potem še nekaj pojedla, bom imela minus 7 sladkorja ali kako? To mi je najbolj grozno.
Določene stvari me begajo. Recimo: grem v vas v bife na kavo. Brez sladkorja. Že celo življenje pijem kavo brez sladkorja. Nazaj je treba kar strmo v breg. Preden si izmerim sladkor, sem prepričana, da bo nizek. Pa je 16. Kako je to možno? Leta in leta mi nihče ni povedal, da če imaš visok sladkor, ga moraš najprej znižati in počivati, šele potem iti na sprehod, v breg. Da ti sladkor ne bo padel, če boš šel drva sekat. To mi je šele sedanji zdravnik povedal.
Česa se v povezavi s sladkorno boleznijo zdaj najbolj bojite?
Sedaj me je najbolj strah možnosti, da bi oslepela. Zdi se mi, da slepa ne bi mogla živeti. Zdravnika sem vprašala, če bom oslepela. Rekel je, da še ne tako hitro, lahko pa se mi zgodi, zato naj se potrudim. Takrat sem se odločila, da se bom potrudila. In potem sem bila pridna in imela zjutraj sladkor 7 ali 6 in sem bila blazno srečna. Potem sem si rekla: »Tole bomo danes kuhali, pa si bom fajn inzulin pičla.« In se pičim, pa ne preveč, da ne bom imela premalo sladkorja – pa je kar naenkrat sladkor na 12. Potem imam pa slabo vest in ignoriram vse skupaj.
Fino je, če srečaš kakega sotrpina in ti pove kak trik. Neki glasbenik iz filharmonije mi je razlagal, kako mora paziti, ko med koncertom na skrivaj vzame že odvit bombon: pazi, da publika ne vidi, da ima kaj v ustih, in hkrati pazi, katera partitura je na vrsti. Neka plesalka, za katero so rekli, da dobro obvladuje sladkorno, mi je rekla: »Figo freško, če hočem delati, moram imeti sladkor visok, ker drugače nisem sposobna migati, nič ne morem. Grozno je.«
Saj vem, da sem nemarna, kar se tega tiče, lahko bi bila bolj pridna, a to je druga plat medalje. Mogoče se to da narediti, če sediš za mizo v pisarni 8 ur. Težko mi je strogo načrtovati prehranjevanje. Hrana je pomemben del življenja. Grozno je, da moraš vsak grižljaj načrtovati. Najtežje mi je pri sadju. Včasih si mislim, ali bom sploh še tako dolgo živela, se mi sploh splača ves čas računati in tako živeti, ker tega nisem navajena. V treh letih se še vedno nisem navadila, da živim po svoji volji. In zato še zmeraj tako živim.
Torej si dovolite kakšen prekršek?
Ogromno prekrškov si dovolim in vem, da je to narobe. In niti ni tak užitek v tem. Sedaj vsaj pojem res dober piškot ali marmelado, če že grešim. Če bom že goljufala samo sebe, bom goljufala dobro. Odločila sem se pač, da bom tako živela.
Če primerjate kakovost svojega življenja z življenjem svojih zdravih vrstnic, bi rekli, da dobro živite? Bi lahko z bolje urejenim diabetesom bolje živeli?
Jaz nisem nič bolj nesrečna, ker imam sladkorno. Skrbelo me je samo na odru, bala sem se, da bi se mi kaj zgodilo pred publiko, da bi publika videla, kako padem dol, in bi morali spustiti zastor in me odnesti. Samo to me je skrbelo. Drugače sem delala tako kot prej, najbolje, kar sem lahko naredila. Nikoli se nisem »šparala«.
Mislim, da je sladkorna bolezen kar huda stvar, če ni urejena, in občudujem ljudi, ki si jo uredijo. Vendar je najbolj pomembno, da je človek v svojem življenju srečen. Imam veliko ožjih prijateljev, ki imajo raka. Veliko se pogovarjamo o tem in si mislim, da meni ni nič v primerjavi z njimi. Mogoče bi me moralo bolj skrbeti. Mogoče bi bilo bolje, če bi me bolj skrbelo.
Zakaj ste se odločili sodelovati v kampanji, s katero opozarjamo na pomen zgodnjega odkrivanja sladkorne bolezni?
Prav zato, ker mi ljudje ne bi smeli biti podobni. Ne bi smeli početi tega, kar počnem jaz. Če bi se zdaj vrnila v tisti čas, ko so mi povedali, da imam sladkorno bolezen, bi na to drugače gledala. Drugače bi se borila in drugače živela. Na tem področju sem prava reva, čeprav sicer nisem prestrašen človek, vedno sem se borila skozi življenje.
Če bi bila mlada, bi gotovo drugače živela. Predvsem je pomembno, da imaš dobrega diabetologa. Danes imajo mladi več možnosti in današnja mladina je blazno pametna. Drugače razmišljajo o svojem zdravju, drugače se prehranjujejo ... Večina jih pazi, kaj jedo. V mojih mladih letih si bil čudak, če si zdravo jedel. Danes so mladi veliko bolj ozaveščeni.
Kljub ogromnemu napredku pri zdravljenju sladkorna bolezen dandanes še vedno velja za neozdravljivo kronično bolezen. Ste jo sprejeli kot svojo doživljenjsko spremljevalko?
Deloma sem to sprejela, vendar še vedno malce upam na napredek v medicini. Poglejte, kakšen napredek so dosegli pri zdravljenju zob – prej so ti ga kar izpulili. 
Ali pa pri zdravljenju raka. Upam, da bo tako tudi pri diabetesu. Brala sem o človeku, ki so mu zamenjali trebušno slinavko. Operacija je uspela in že takoj, ko je šel iz bolnice, je imel raven sladkorja normalno. Mogoče bo kaj podobnega na voljo tudi zame. Ampak on je imel okoli 40 let, jaz sem prestara. Vidim, da kvalitetne stvari v medicini delajo mlajšim ljudem. Cenejše in slabše dajo pa starejšim, ki niso več produktivni. Razen seveda, če imaš »kufer« zlatnikov, kot ga je imela Pika Nogavička.
Ste se kdaj kot sladkorna bolnica počutili stigmatizirano, so se ljudje do vas drugače obnašali kot do ostalih?
Imam zelo pretanjen občutek glede tega, kako ljudje čutijo do mene. In česa podobnega nisem nikoli čutila, nikoli.
Menite, da je to zaradi vas, zaradi vaše osebnosti, ali sladkorna bolezen enostavno ni (več) tabu?
Zdi se mi, da ima že skoraj vsak v družini nekoga s sladkorno boleznijo in jo enostavno poznajo. Mogoče mi je kdaj kdo rekel: »U, madona, da si to fasala,« drugače pa so ljudje do te bolezni precej brezbrižni.
Kaj torej sporočate svojim sotrpinom, sladkornim bolnikom?
Za sladkorne bolnike je zelo pomembno, da skrbijo zase, da so disciplinirani. Vem, težko je izstopiti z utrjene poti. Ljudje smo tako šibki. Čeprav hodimo v vesolje, se je včasih težko odreči kosu kruha. Ampak sladkorno bolezen si lahko uredite s hrano in potem čisto normalno živite. Čim prej, pa bo tem lažje. Pomembno je priti do tega spoznanja, posebno za mlade ljudi. Po štiridesetih, petdesetih letih je način življenja težko obrniti na glavo. Navada je železna srajca. Torej pazite nase! Držite se pravil. Če hočete dobro živeti, se morate držati pravil.
Fotografije: Vojko Plevel
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.
