Ljudje že tisočletja pijemo mleko, čeprav imajo nekateri ljudje po zaužitju mleka lahko prebavne težave, napihovanje, krče, bolečine, tudi driske. Vzroki so lahko različni, prav tako pa tudi načini olajšanja težav. Pa poglejmo, za kaj gre.
Sesalci kot najvišje razvita živalska skupina na Zemlji namenjajo za razvoj svojih mladičev mleko, tekočino, ki jo samica izloča iz mlečnih žlez v obdobju po porodu. Mleko je osnovna hrana razvijajočega se mladiča in je sestavljeno iz vode, beljakovin, maščob in sladkorja. Sladkor, imenovan mlečni sladkor ali laktoza, je glavni vir energije v mleku. Mleko različnih vrst sesalcev vsebuje pet do deset odstotkov mlečnega sladkorja.
Mlečni sladkor ali laktoza je sestavljen iz dveh delov, glukoze in galaktoze, ki ju povezuje glikozidna vez. Ta vez se mora v črevesju razcepiti, da se obe enoti lahko vsrkata v kri. Zato črevesne celice tvorijo encim laktazo, ki je na vrških resic tankega črevesja in cepi vez med glukozo in galaktozo.
Ko mladič raste in se privaja na drugo hrano, črevesne celice postopno izločajo vedno manj laktaze. Tak upad aktivnosti laktaze je genetsko pogojen, zato odrasle živali in ljudje laktoze praviloma ne morejo več zadovoljivo prebavljati.
Pred približno deset do dvajset tisoč leti pa je prišlo do naključne napake v genskem zapisu, zaradi katere se je encim laktaza izločal tudi v odraslem življenju. To motnjo, ki jo poimenujemo laktazna perzistenca, je pračlovek širil na različne konce sveta, vendar pa je bila za preživetje sprva nepomembna in jo je nosil le majhen delež ljudi.
Ko pa so se ljudje ustalili, začeli udomačevati živali in živeti od poljedelstva, se je pokazalo, da je motnja v genetskem zapisu prednost pri preživetju. Tisti odrasli, ki so se lahko hranili z mlekom krav in drugih domačih živali, so lažje preživeli sušo, obdobja pomanjkanja in – predvsem na severu – dolge temne zimske noči. Mleko jim je zagotavljalo vir tekočine, hranilnih snovi in vitaminov. Lažje so vzgojili svoje potomce in genetska motnja se je postopno širila, dokler niso v nekaterih ljudstvih skoraj vsi prebavljali mleko še v pozni starosti. Navadili smo se, da se nam to zdi običajno, zato kot motnjo – laktozno intoleranco – opišemo redkejše stanje, ko aktivnost laktaze v otroštvu in adolescenci izzveni.
Neprenašanje mlečnega sladkorja ali laktozna intoleranca je razširjena po vsem svetu. Najredkejša je na severu, v Skandinaviji, kjer je intolerantnih le dobrih pet odstotkov ljudi. Proti jugu pa pogostnost raste in v mediteranskih deželah znaša že 70 %, v drugih delih sveta pa še več, npr. v Aziji povprečno okrog 85 %, v osrednji Afriki pa tudi 98 % in več.
V našem okolju srednje Evrope laktoze ne prebavlja približno 30 do 40 % ljudi. Če vseeno popijejo mleko ali zaužijejo laktozo iz kakega drugega vira, se ta v tankem črevesju ne razgradi in ne vsrka v telo. Z drugimi ostanki hrane potuje naprej skozi prebavila v debelo črevesje, kjer jo porabijo bakterije normalne črevesne flore. Pri tem iz nje nastajajo plini in kratkoverižne maščobne kisline. Nekateri tega niti ne opazijo, nekateri pa imajo zato hude prebavne težave; to je seveda delno odvisno od sestave črevesne bakterijske flore in predvsem od količine zaužite laktoze.
Laktoze je največ v svežem mleku. V fermentiranih mlečnih izdelkih je je bistveno manj, ker jo že razgradijo mlečnokislinske ali probiotične bakterije. Prav tako je je le malo v sirih, saj večinoma ostane v sirotki. Prav to sirotko s precejšnjo količino laktoze živilska industrija danes pogosto uporablja za dodajanje različnim slaščicam, omakam, kremam, namazom ipd. Zato danes moderni človek le težko ugotovi, da so njegove prebavne težave posledica zaužitega mleka, saj se pojavljajo po različnih drugih vrstah hrane, za katero niti ne pomisli, da vsebuje laktozo. Za diagnostiko laktozne intolerance so zato potrebne različne laboratorijske metode, npr. krvni ali dihalni test po obremenitvi z laktozo, včasih pa je mogoča tudi genska diagnostika.
Ko človek sam ali s pomočjo zdravnika ugotovi, da ne prenaša laktoze, se znajde pred velikim vprašanjem, kako naprej. Mleko je zdrava hrana, glavni vir kalcija in nekaterih vitaminov. Predvsem pa je sestavni del naše prehranske kulture, tako da se mu je kar težko izogibati. Čeprav tudi pri laktozno intolerantnih zaužitje mleka ne povzroči dolgoročne škode za zdravje, so simptomi napenjanja, bolečin in drisk lahko kar neprijetni. Marsikdo se zato v celoti odpove mleku, mlečnim izdelkom in številnim vrstam industrijsko predelane hrane, kar pa ni vedno potrebno. Industrija že pripravlja mleko brez laktoze, v katerem je laktoza vnaprej razgrajena na svoje sestavne dele, tako da si tudi takšni bolniki lahko privoščijo za zajtrk denimo skledo žitaric z mlekom ali belo kavo. Kadar pa si zaželijo drugih industrijsko pripravljenih izdelkov z laktozo, npr. kremne juhe, paštete ali sladoleda, si lahko pomagajo s tabletami encima laktaze, ki jih zaužijejo hkrati z obrokom mleka. Laktaza, ki jo vnesejo v obliki tablete, nadomesti telesu lasten encim in razgradi zaužito laktozo.
Tisti, ki ne prebavljajo laktoze, lahko torej še vedno uživajo v mleku in mlečnih izdelkih.
Žal to ne velja za bolnike, alergične na mleko, ki jih je na srečo bistveno manj (dva do pet odstotkov otrok in manj kot odstotek odraslih).
Alergija na mleko
je namreč popolnoma drugačna bolezen z drugimi vzroki in drugačnimi posledicami, ki so včasih lahko tudi življenjsko nevarne. Gre za čezmerno imunsko reakcijo, usmerjeno proti mlečnim beljakovinam, na kar razgradnja laktoze seveda prav nič ne vpliva. Zato se morajo bolniki z alergijo na mleko dosledno izogibati mleku in mlečnim izdelkom tudi v sledovih. Alergija na mleko je sicer pogostejša pri otrocih in z dozorevanjem imunskega sistema dostikrat izzveni.
Med nami torej živi kar precej ljudi, ki morajo biti pri uživanju mleka previdni, vendar si večina lahko pomaga in še naprej uživa v zdravi in okusni prehrani z mlekom in mlečnimi izdelki.
