Pred dnevi sem dobil elektronsko pošto od prijateljice še iz prejšnjega tisočletja. Simona je pohvalila moj slog pisanja receptov in v isti sapi omenila teto, ki je v zgodbicah že izdala knjigo z recepti. To se mi zdi super, najti moram le še identiteto te tete. Zaradi tete se seveda nisem pustil zmesti, mi je pa nadaljevanje tega elektronskega pisma vrglo kost. Gre pa takole: V prihodnjih pisarijah se malo spomni na čokolado in njeno vsestransko uporabo (seveda jo omejimo na kuharijo). Pa kako pečeno skutko ... Pa lososa ...Pa rukolo.
Možgani pa v akcijo. Čokolada, pečena skuta, losos, rukola. Po dolgem času spet adrenalin v žilo. Kuharski izziv? Vsekakor.
Prva stvar, ki sem si jo priskrbel, sta bila dva zrezka goveje bržole. Ker sem bil ravno v eni najboljših mesarij v prestolnici, sem kupil še telečjo kračo z zadnje noge. Kakšna pa je razlika med kračo prednje ali zadnje noge? Gospa prodajalka me je podučila, da je krača z zadnje noge težja, gospod mesar pa, da bo to za štiri osebe. Odlično. Na tržnici sem potem kupil še četrt kilograma rukole in črno čokolado germanskega izvora s sedemdesetimi odstotki kakava brez dodatkov citrusov ali oreščkom podobnih dodatkov. Nisem pozabil niti na skuto in ne malo domače kisle smetane, nisem pa še imel natančno izdelane ideje.
Na plin sem postavil majhno posodo z vodo, nanjo pa keramično skledico, v katero sem nalomil pol stogramske čokolade. Začel sem pripravljati omakico, ki se bo lepo podala bržoli. Počasi sem topil čokolado in vanjo vmešal listke sveže obranega timijana. Vedel sem, da me sama čokolada ne bo prepričala, zato sem zdrobil še en posušen čili ter dodal malo popra. Počasi sem vzdrževal čokolado v tekočem stanju in mešal še kakih petnajst minut.
Medtem je domov že prišla moja lačna punca in na pol zavihala nos nad čokoladno omako, češ, saj to si že poskušal, pa veš, da čokoladne omake ne grejo ravno k zrezkom à la pljučna pečenka in podobno. Sladko v stilu sadja sicer da prija, a ne ravno čokolada. Ja no, saj se mi zdi, a vseeno lahko še enkrat poskusim, mogoče bo tokrat drugače. To je zdaj izziv, ti tega ne razumeš. In sem v vrhunsko navdahnjenem gurmanskem navalu naredil še zadnjo potezo, da bi rešil to omako. Vanjo sem zamešal tri žlice brusničnega džema, ki bo dal temu čudežu tisto noto, pravi ton prihajajočemu zrezku, in odstavil z ognja.
Bržolo sem po navodilu mesarja poteptal in razvlekel kar z dlanmi in prsti. In res, tako meso se ti pod prsti stopi. Popekel sem ga na vsaki strani par minut, posolil in postregel na krožnik srednje pečenega. To pomeni še malo rdečega v sredini, ko ga prerežeš. Če tak zrezek prepečeš, dobiš skoraj neuporaben žvečilni zrezek, zato pozor. Ljudem, ki tega ne marajo, ali nosečnicam, ki tega ne smejo, tega preprosto ne pripravljajte. Specite raje purana.
Rukole res ni bilo umetnost uporabiti, ker je njena posteljica prodajana bolje od Dormea in vedno dobro dene k mesu sveža, oprana in nič več. Tako sem meso položil na posteljico, dodal čokoladno omako in postregel s popečenim kruhom.
Poskusil sem skupaj meso in čokoladno omako in v naslednjem trenutku segel v kozarec z džemom po svežo žlico brusnic. Dokler me kdo s tremi Michelinovimi zvezdicami ne prepriča o nasprotnem, sem opustil vsakršno misel na kombinacijo čokolade in mesa. Že drugič, tokrat si bom zapomnil.
Ker sem tako dokazal, da čokolade v kuhariji ne znam uporabljati, sem bil v tem izzivu poražen. In niti na misel mi ni prišlo, da bi se še ubadal s pečenjem skute. Iz nje in kisle smetane sem si pripravil namaz, katerega recept vam bom zaupal enkrat naslednjič, tako kot vam bom poskusil opisati slastnost nedeljske telečje krače.
Nisem pa izgubil tega kuharskega izziva samo zaradi čokolade. Ob dveh slastnih zrezkih in še slajši krači sem čisto pozabil na lososa. Verjetno zato, ker ga ne maram preveč, in če bi Simona rekla losa, bi bil verjetno spet v igri. Mogoče gre pa čokolada z losom?
Niti ni več pomembno, ker je na koncu končala na sladoledu. Mljask.
Pa dober tek!
P. S.: Da se vrnem na začetek. V Sloveniji zaenkrat poznam samo Zapiske starega samskega gurmana, ki jih je zdravnik, gospod dr. Marjan Erjavec, zbral z vseh vetrov in nam jih zapustil v malem žepnem kuharskem priročniku. Duhovito in priporočljivo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 34, poletje 2009.
