Pogostnost in (ne)varnost KAM
Kar 40-70 % bolnikov z alergijami skuša reševati svoj alergijski problem z metodami KAM. Največkrat so to različni naravni izdelki, dihalne in razgibalne vaje ter nepreverjene fizikalne metode. Alergologi smo najbolj zaskrbljeni nad metodami diagnostike s KAM, saj tako nastajajo napačne diagnoze, spregledajo se nevarna stanja, ki brez klinične obravnave in specifičnega zdravljenja lahko ogrožajo življenje. Določene metode alergika celo senzibilizirajo za nove alergije, vnemar pa puščajo kritičen problem anafilaktičnega šoka, ki lahko nastane zaradi same metode KAM ali pa zaradi neodkritega dejanskega kritičnega alergena za bolnika.
V klinične ambulante za alergijske bolezni se javljajo tudi bolniki, ki so določeno obdobje že izvajali metode KAM, potrošili nemalo denarja, alergijska bolezen pa še kar naprej kaže neprijeten obraz z aktivnimi težavami in nevarnimi zapleti. Klinična alergologija skuša izobraževati, ponujati strokovno obravnavo, pri čemer se ne zoperstavlja uporabi nekaterih dopolnilnih metod v manj intenzivnih primerih alergij.
Elementi obravnave alergijskega problema
V klinični alergološki praksi neredko zmanjkuje časa za dosledno izpolnitev nujnih 10 stopenj obravnave alergijskega bolnika. Te stopnje so:
- pogovor – anamneza o bolnikovih težavah, dogodkih, tudi o morebitni rabi KAM, o alergoloških testih v preteklosti,
- dokumentiranje težav in simptomov po kliničnem pregledu,
- zapis sedanjega zdravstvenega stanja, alergijskih znakov,
- zapis bolnikovih pričakovanj, predlogov, razpoznava problema,
- analiza dosedanjih medicinskih obravnav, terapije, 6. določitev načrta prihodnjih pregledov,
- predstavitev možnosti prihodnjih posvetov,
- pričakovanje rezultatov obravnave,
- napoved bodočih posvetov, dopolnitev obravnave,
- seznanitev s svetovnimi novostmi za to strokovno področje.
Ker smo alergologi časovno utesnjeni, te postavke premalo poudarjamo. Tako bolnik ni poučen in išče rešitve v KAM, ki so le redko lahko dopolnilne, vzročno odrešilne za dani problem pa ne morejo biti. Alergološka diagnostika vključuje alergološke vbodne kožne teste, katerih izbor je v kontekstu predhodnega pogovora in ob predpostavki o specifični vrsti preobčutljivosti, laboratorijske metode iskanja kritičnega alergena, provokacijske teste in vivo, specifične provokacijske teste in vitro, metode za opredelitev navzkrižnih alergij, ob domnevi kontaktne alergije in atopijske alergije kasnejšega tipa tudi epikutane krpične teste.
Po razpoznavi kritičnega alergena se prične terapija, usmerjena v odpravo vzroka. Zelo velikega pomena je najdba alergena z eno izmed doktrinarnih metod. Nepravilno pa je vzdrževati nejasnost o vzroku z izjavami, kot je »vse vam škoduje«, kakor tudi z naštevanjem široke palete vzročnih alergenov npr. v hrani, po čemer oseba razvije simptome deficitarne prehrane, saj se premnogim hranilom izogiba. V gojenju take sive nejasnosti se spregleda tudi histaminska intoleranca, laktozna intoleranca, splošna intoleranca za aditive in konzervanse, kar je ob ustrezni razpoznavi zelo preprosto rešljiv problem.
Smiselne dopolnilne metode
Nekatere metode morejo dopolnjevati doktrinarne alergološke metode, nikakor pa jih ne morejo nadomestiti. Med dopustne dopolnilne metode spadajo: - dihalne vaje, - z omejeno indikacijo akupunktura, - avtogeni trening, - balneoterapija - funkcionalna relaksacija, - klimatsko zdravljenje, - kneippove metode, - utemeljena alergološka dietetika, - psihoterapija, - fizioterapija in - fitoterapija.
Dihalne vaje in fizioterapija so koristne pri alergijah v dihalih, zlasti pri obstruktivnih boleznih dihalnih poti.
Kneippove metode in balneoterapija so dopolnilne metode z dokazano koristnostjo. Savna, menjajoče se tuširanje in druge kneippove metode odvračajo infekcije zgornjih dihal.
Relaksacija in avtogeni trening koristijo otrokom z ekcemom in astmo ob izvajanju doktrinarne farmakoterapije.
Fitoterapija naj bo dopolnilni del farmakoterapije. Fitofarmaki se svetujejo le, če so v prometu pod enakimi predhodnimi pogoji pridobitve dovoljenja za zdravljenje kot sintetična zdravila. V ljudski modrosti so podatki o koristnih čajih, ki delujejo bodisi blago antihistaminsko bodisi protivnetno in bronhodilatatorno.
Izogibanje alergenu je za alergika nujno. Resno dietetiko pa moramo ločiti od nesmiselnih, nejasnih in neodgovornih omejitev v hrani za preveliko število hranil.
Psihoterapija in spremljanje načina življenja, družinskih in socialnih razmer je koristna zlasti pri astmi in atopijskem dermatitisu. Vrednost klimatskega zdravljenja je nedvoumno pozitivna.
Učinke akupunkture na potek astme so opazovali v več študijah in le pri blagih oblikah astme se je pokazalo zelo blago olajšanje obstruktivnih motenj dihanja ter subjektivnega počutja, kar pa ni imelo dolgotrajnega učinka.
Metode KAM, ki jih ne priporočamo
Nobene dokazljive učinkovitosti v diagnostiki in terapiji alergij ne obstajajo za naslednje metode:
- avtohomologna imunoterapija,
- kineziologija in tehnike z nihali,
- bioresonanca,
- zdravljenje z lastno krvjo ali urinom,
- elektroakupunktura,
- analiza mineralov v laseh in barv šarenice,
- kineziologija,
- homeopatija,
- aromaterapija.
Predpostavke v kineziologiji, da dotik z alergenom sproži spremembe mišične napetosti, kar zazna kineziolog, niso dokazane.
Bioresonanca sloni na trditvi, da človeka obdajajo elektromagnetna valovanja, ki so okrog alergika drugačna, kar lahko dokažemo. Ta valovanja registriramo z ustreznimi aparati. Tako alergije odkrijemo in jih zatem zdravimo. V priznanih alergoloških ustanovah temu niso pritrdili. Tudi mi v praksi ne srečamo primera, kjer bi se izvid bioresonance ujemal z metodami medicinske alergološke diagnostike. Podobno velja tudi za ostale nepriznane metode. Nekatere med njimi bazirajo na avtosugestiji, ki ne more biti eksaktna metoda za alergije. Homeopatija je za astmo neučinkovita in celo nevarna. Različne oblike homeopatije vključujejo pripravke rastlinskih ekstraktov, ki so neredko premalo ali sploh neučinkoviti. Manjkajo natančne informacije o vrsti in količini učinkovine. V alergiji je namreč le nekaj molekul kritične snovi lahko vzrok nesrečnega dogodka ali pa neučinkovitosti. Astma je prenevarna bolezen, da bi ob njej »krmarili v kalnem«, sploh ker imamo na voljo zanesljive farmakološke pripravke za umiritev astmatske krize. Ni pa izključeno, da bi se homeopatski pripravki v prihodnosti analitično proučili in po standardiziranih postopkih ponudili možnosti objektivnega preverjanja učinkovitosti.
Histamin je biološki amin – hormon, ki se nahaja v vseh živalskih celicah. Vključen je v lokalni imunski odziv na patogene tujke, ki se kaže kot vnetje. Deluje kot nevrotransmitor (prenašalec signalov med živčnimi celicami), največjo vlogo pa ima pri alergijskih reakcijah.
Danes v diagnostiki alergij uporabljamo metode, ki dokažejo sproščanje histamina v alergijskem procesu, ali pa tiste, ki prikažejo vzburljivost limfocitov ob stiku z alergenom. V terapiji pa delujemo proti učinkom histamina v vsem telesu, proti zoženju bronhijev pri astmi, proti s histaminom sproženim oteklinam in proti sistemski alergijski reakciji, kot je anafilaksija. Za vse to imamo preizkušene metode in pripravke ter izdelane smernice uporabe. Najbolj dolgoročno uspešna metoda zdravljenja je specifična imunoterapija, ko ob dokazanem nevarnem alergenu v telesu dosegamo neodzivnost nanj, organizem postane toleranten. Samo če preučimo potrebno natančnost tega postopka, vidimo, da nič, kar je manj jasnega in kar se v praksi ne da dokumentirati, ne more predstavljati priporočene metode sodobnega zdravljenja alergij.
