dr. Luka Krušič in dr. Ana Krušič - Kaplja
Raziskave kažejo, da je porušeno kislinsko-bazično ravnotežje najpogosteje posledica obremenitve organizma s prehrano, ki povzroča povečano tvorbo kislin v telesu. Telo ima sicer na razpolago lastne mehanizme nevtralizacije odvečnih kislin, vendar je njihova sposobnost omejena glede na količine zaužite beljakovinske in ogljikohidratne hrane.
Naši predniki so dobro vedeli, kako zelo način življenja in prehrana vplivata na zdravje človeka. Iz antičnih časov se je ohranil pregovor: »Človek je to, kar jé.« Žal je veliko tega znanja iz starih časov v moderni dobi visoke tehnologije šlo v pozabo.
Lestvica pH-vrednosti: od 1 do 14
Kisline in baze je leta 1923 definiral danski kemik Brönstedt: kisline so snovi, ki oddajajo protone, baze pa jih sprejemajo. Enota za kisline ali baze je pH-vrednost, ki znaša od 1 do 14; najmočnejša kislina ima pH-vrednost 1, najmočnejša baza pa 14. Nevtralna tekočina ima vrednost 7, kar pomeni, da pri tej vrednosti ni ne presežka bazične in ne kisle spojine.
Pri normalno zdravem organizmu je stanje rahlo v bazičnem področju. V različnih delih telesa oz. organih je vrednost pH različna, ker je v vsaki fazi presnove v posameznem organu potrebna različna koncentracija kislin za optimalen potek funkcije posameznih organov. Tako imamo v želodcu skrajno kisle pogoje, medtem ko ima kri zdravega človeka pH-vrednost med 7,35 in 7,45. Če je pH vrednost pod 7,0 ali nad 7,8, to vodi v smrt organizma.
Kislinsko-bazično ravnotežje za dobro presnovo
Za vse presnovne procese v telesu je izredno pomembno razmerje med kislinami in bazami. Za normalno delovanje presnove je neobhodno potrebno uravnano kislinsko-bazično ravnotežje, ki je odgovorno za normalno strukturo in funkcijo beljakovin, prepustnost celične membrane, porazdelitev elektrolitov ter nemoteno delovanje medceličnine ali vezivnega tkiva.
Medceličnina ali vezivno tkivo je največji organski sistem, ki ima značilnosti enakovrednega telesnega organa, saj ima vse sestavine organa (od celic, krvnega in limfnega ožilja do živcev). Ima številne naloge, kot so začasno odlagališče odpadnih snovi presnove, odvečnih kislin, telesu tujih škodljivih snovi in mesto nastajanja limfe. Medcelični prostor ima tako važno nalogo nevtralizacije kislin in vzdrževanja kislinsko-bazičnega ravnotežja.
PH-vrednost mora ostati malo nad 7
Za pravilno delovanje vseh procesov presnove v telesu mora ostati pH-vrednost krvi, medcelične in celične tekočine ob vsakih pogojih v ozkem območju nad vrednostjo 7,0 – torej v bazičnem področju. V telesu za to poskrbijo regulacijski mehanizmi, imenovani puferski sistemi, s katerimi se lahko nevtralizirajo odvečne kisline.
Najpomembnejši organi, ki regulirajo kislinsko-bazično ravnotežje, so ledvice in pljuča. Ledvice so edini organ, ki lahko neposredno izloča kislino iz telesa. Pljuča pa kratkoročno skrbijo za stabilno pH vrednost krvi z dihanjem.
Epitelne celice želodčne sluznice igrajo pomembno vlogo pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja. Ne proizvajajo samo solne kisline za prebavo beljakovin, temveč tudi bazične snovi, kot je natrijev bikarbonat. Natrijev bikarbonat je najmočnejša bazična snov, ki služi za nevtralizacijo odvečnih kislin in za nastanek vseh prebavnih sokov t. i. bazofilnih organov – jeter, žolčnega mehurja, žleze slinavke in prebavnih žlez tankega ter debelega črevesja. Izločanje želodčne kisline je istočasno povezano z izločanjem bazičnih snovi v krvni obtok in medcelično tkivo.
Posledice kronične zakisanosti ali acidoze
Če se kislinsko-bazično ravnotežje poruši, pride do kronične zakisanosti ali acidoze organizma. Kako se zakisanost izraža? Zaradi omejene puferske ali nevtralizacijske sposobnosti krvi in medcelične ter celične tekočine organizem ni sposoben izločiti vseh začasno odloženih kislin v medceličnem prostoru. 
To pa vodi do obremenitve tkiv in organov z odvečnimi kislinami. Po določenem času se stanje zakisanosti organizma negativno odraža na presnovo kalcija in izgubo bazičnih mineralov, najprej iz mehkih tkiv in kasneje iz kostnega tkiva skeleta. Prav tako skuša telo odvečne količine kisline in strupene snovi začasno odložiti v medceličnem tkivu in sklepih.
Medcelični prostor se zaradi preobremenjenosti z odlaganjem odvečnih kislin spremeni v trajno odlagališče kislin in odpadnih snovi. Posledica so številne bolezenske težave, h katerim spadajo danes vse civilizacijske bolezni, kot so putika, revma, obolenja vezivnega tkiva, celulit, vnetno- -degenerativne spremembe gibalnega aparata, razne oblike bolečin, migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap, motnje v prekrvavitvi organov in tkiv, prebavne težave, disbioza črevesja (črevesna glivična obolenja), obolenja zob oz. poškodbe dentina, kronični vnetni procesi na črevesju in alergije. Omenjene bolezenske simptome spremljajo nespecifični znaki kronične utrujenosti (»burn-out sindrom«), slabo razpoloženje, motnje pri spanju, živčnost, zmanjšana sposobnost koncentracije in umskega dela, zmanjšana volja do dela, zmanjšana fizična sposobnost, bolečine v mišicah in sklepih in spremembe kože, las ter nohtov.
Ker so telesne tekočine in tkiva zakisani, se spremenijo tudi rdeče krvne celice: postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar, lepijo se v gruče in tvorijo zamaške v obliki zlepljenih kovancev. Zmanjšana je viskoznost krvi in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Najbolj zaskrbljujoča pa je zmanjšana oskrba kisika vitalnih organov, kot so srce in možgani.
Kronična zakisanost poteka brez specifičnih kliničnih simptomov, kar pomeni, da na začetku ne čutimo telesnih sprememb.
Kronična zakisanost torej povzroči porušeno ravnotežje avtonomnega živčnega sistema, ki vodi ne samo do spremenjenega psihičnega obnašanja človeka, temveč tudi do motenj delovanja vseh organov, ki jih nadzoruje avtonomni živčni sistem.
Več na www.basica.si.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 73, maj 2013.
