Vsem oblikam sladkorne bolezni je skupno, da je raven glukoze v krvi previsoka, čemur pravimo hiperglikemija. Glukoza je potrebna za normalno delovanje naših celic. V naše telo pride s hrano, ki jo zaužijemo – včasih že v obliki glukoze, pogosto pa kot del sestavljenih hranilnih snovi (npr. škroba v krompirju, kruhu in testeninah, sladkorjev v sadju, slaščicah itn.), ki se po zaužitju pretvorijo v glukozo.
Problem nastane, ko je glukoze v krvi preveč. Takrat začne neugodno delovati na organizem. Vseh mehanizmov, zaradi katerih previsoka raven glukoze v krvi škoduje telesu, še ne poznamo. Vemo pa, da povzroča številne kronične, to je počasi razvijajoče se trajne okvare organov. Prizadene zlasti srce, žile, ledvice, oči in živce. Previsoka raven glukoze v krvi je pri sladkorni bolezni posledica nezadostnega izločanja inzulina, njegovega pomanjkljivega delovanja ali kombinacije obojega. Inzulin je hormon, ki ga beta celice trebušne slinavke izločajo v krvni obtok, po katerem nato potuje po telesu in deluje na celice v različnih tkivih. Omogoča prevzem glukoze iz krvi v celice. Tako znižuje raven glukoze v krvi, sodeluje pa tudi pri presnovi beljakovin in maščob.
Diabetes je glavni povzročitelj slepote med evropskim prebivalstvom srednjih let.
Zaradi nezadostnega delovanja inzulina glukoza ne more prestopati v celice, zato se začne kopičiti v krvi. Ko doseže določeni prag, se začne izločati skozi ledvice v urin. Ob obilnem uriniranju človek izgublja čezmerne količine vode, vodo pogosto odvaja tudi ponoči, vse to pa lahko vodi v izsušitev organizma (dehidracijo). Bolnik občuti povečano žejo in začne piti večje količine tekočin. Nekateri tako popijejo tudi po več litrov tekočine dnevno. Če pijejo sladke pijače ali kompote, lahko z njimi vnesejo še dodatno količino sladkorja, kar jim ponovno zviša raven glukoze v krvi in zato znova poveča žejo. Tudi tako imenovane »pijače brez dodanega sladkorja« lahko že same po sebi vsebujejo precej ogljikovih hidratov in tako zvišujejo krvni sladkor. Najbolj priporočljivo je zato pitje vode ali nesladkanih čajev.
Pogosto je zelo očiten znak sladkorne bolezni tudi pospešeno hujšanje. Kljub nespremenjenemu prehranjevanju lahko človek v nekaj tednih ali mesecih izgubi 10 kilogramov in več.
Zaužita hranila namreč zaradi pomanjkanja inzulina ne pridejo do svojega končnega cilja, to je v celice. Zato se presnova prilagodi in deluje tako, kot da bi človek stradal, kljub vsemu izobilju glukoze v krvi. Porabljati se začnejo zaloge maščob in beljakovine iz mišic. Tako hujšanje ni zdravo in je znak nastajajoče ali neurejene sladkorne bolezni. Bolniki navajajo še druge težave. Postajajo vse bolj utrujeni, vedno težje zmorejo vsakodnevne obveznosti. Občasno se pojavljajo motnje vida, človek slike ne vidi ostro. Zaradi nihanja količine sladke tekočine v očesni leči se namreč lahko spremeni njena lomnost in slika postane neostra.
Ker se pri zvišani ravni glukoze v krvi le- -ta začne izločati v urin, ta predstavlja zelo primerno okolje za razmnoževanje številnih bakterij in gliv. Okužbe sečil so zato precej pogoste in med drugim lahko povzročajo pekoče odvajanje vode, srbečico mokril in spolovil. Bolniki s sladkorno boleznijo so nagnjeni tudi k pogostejšemu razvoju drugih okužb pa tudi rane se celijo počasneje. Včasih se prav ob razvoju okužbe ali pojavu druge vrste stresa prvič razkrije do tedaj neugotovljena sladkorna bolezen.
Mnogokrat v začetnem obdobju razvoja sladkorne bolezni tipa 2 (včasih imenovane »starostni diabetes«) človek težav sploh nima in je previsok krvni sladkor ugotovljen naključno. Vendar pa se kljub »tihemu « poteku bolezni že takrat lahko razvijajo kronični zapleti bolezni na žilah, živčevju, očesnem ozadju, ledvicah in drugih organih. Neredko že ob postavitvi diagnoze pri teh bolnikih ugotovimo prisotnost kroničnih zapletov. Pri sladkorni bolezni tipa 1, ki je manj pogosta in se največkrat razvije že v otroštvu, pa so simptomi navadno burni in trajajo le nekaj dni ali tednov.
Trebušna slinavka je žleza, ki se nahaja globoko v trebušni votlini, med želodcem in hrbtenico. S tujko jo imenujemo pankreas. Ima izredno pomembno vlogo pri uravnavanju prebave. Obdajajo jo jetra, želodec, črevo in drugi organi. Dolga je približno 10 centimetrov in ima obliko ploščate hruške. Njen najširši del imenujemo glava, srednji del telo in najtanjši del rep.
Omeniti velja, da tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 poleg dedne nagnjenosti predstavljajo tudi prekomerna telesna teža, pogosto uživanje nezdrave hrane in nezadostna telesna aktivnost. Neprimerne prehranske navade in neaktiven življenjski slog navadno izvirajo že iz otroštva in mladostniškega obdobja. Z zdravim življenjskim slogom pa lahko razvoj sladkorne bolezni marsikdaj odložimo ali vsaj upočasnimo njen potek in preprečimo razvoj kroničnih zapletov.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.
