(nekaj misli o kriminalnem in detektivskem romanu)
Odprtje likovne razstave. Galerija polna obiskovalcev. Ženske v večernih toaletah. Zanj je kravata, če že ne metuljček, skoraj obvezna. Naokrog enkratne umetnine. Domače pecivo, vrhunsko vino. Kulturni dogodek par excellence.
Potem pa naenkrat ...
Na moškem stranišču odkrijejo truplo. Razkrečeno leži na vlažnih, golih, umazanih tleh. Glavo ima razbito. Mrtve oči bolščijo v strop. Povsod je polno krvi. Slavje kulture se spremeni v grozljivo banalnost nasilja. Naslednji dan. Prijazna starka pričakuje obisk. Za to priložnost je kupila dražje čokoladne piškote. A ta, ki je povabljen na piškote in čaj, ne pride na klepet. Raje pograbi okrasno, s čipko obrobljeno žametno blazino, jo povezne starki čez obraz in močno pritisne. Ženica nemočno pobrca s slabotnimi nogami, dokolenke ji zlezejo na gležnje, in umre.
Zakaj je bilo treba sedeminosemdesetletno starko prikrajšati za nekaj skromnih let življenja? Zakaj sploh umoriti človeka? Zakaj opisovati takšne grozote? In še posebej, zakaj bi kdor koli o tem sploh hotel brati?
Umor je hud zločin. Nasilen, premišljen odvzem življenja je barbarsko dejanje, vredno največjega obsojanja. Obenem pa je umor bistven del kriminalnih in detektivskih romanov, ki jih ljudje z navdušenjem prebiramo. In ne samo to, prebiramo jih za sprostitev, za zabavo. Na morje bom vzel cel kup krimičev, veš, sprostitev potrebujem, pravimo. Kako to? Zakaj so zgodbe, povezane s krvjo, nasiljem in umori tako privlačne? Ljudje s klasično izobrazbo bi pomislili, da gre za katarzo, za notranje očiščenje. Da je boljše, da se umor zgodi na straneh romana kot v resnici. To je sicer mogoče, a bi, bolj kot za bralce, lahko veljalo za pisce kriminalk. Ti so namreč tisti, ki pobijajo in se s tem čistijo. Bralec je le precej pasiven spremljevalec nasilja. Morda gre pri bralcu za škodoželjnost, privoščljivost? Za naslado nad tujo nesrečo v smislu slovenskega reka: naj sosedu koza crkne? Morda. Nerodno je le, da nismo samo Slovenci tisti, ki tako radi beremo kriminalke, ampak jih požira ves svet.
Umor je hud zločin. Nasilen, premišljen odvzem življenja je barbarsko dejanje, vredno največjega obsojanja. Obenem pa je umor bistven del kriminalnih in detektivskih romanov, ki jih ljudje z navdušenjem prebiramo.
V kriminalkah se skriva nekaj drugega. Najprej je to prijetno dejstvo, da nasilje in umor vedno doleti nekoga drugega. Grozljivost se ne dogaja meni, ne nam, ampak nekomu zunaj nas. Umirajo vedno tisti drugi. Najpomembnejše pa je naslednje: v kriminalkah sploh ne gre za umore! Dobra kriminalka oziroma detektivka ni le roman, ampak je prvenstveno spretno sestavljena uganka. Avtor detektivske zgodbe ni pisatelj, ki piše romane, ampak ugankar, ki sestavlja zapletene, zavite in prikrite, a venomer logične uganke. Detektivskih zgodb ne prebiramo, da bi se naslajali nad krvavimi umori, ampak nas vodijo precej manj okrutni vzgibi – razrešiti želimo uganko. Ali je okno v kuhinji previsoko? Zakaj se je treba peljati v Trst? Se krapi lovijo zgodaj zjutraj? S čim je bila uničena slika? Je pomembno, da je nekomu ime Jakob Aljaž? In tako dalje in tako naprej. Ali nam bo v nepovezanih ugankah uspelo odkriti indice in dokaze, s katerimi bomo skupaj z glavnim junakom, policijskim inšpektorjem ali premetenim zasebnim detektivom, odkrili morilca? Nam bo to morda uspelo celo pred njim? Ali pa nam bo treba na koncu vse skupaj razložiti?
Umor v detektivskem romanu je stava, vložek, za katerega igramo. Daje nam občutek, da gre zares. Razkritje neusmiljenega morilca je neprimerno resnejša zadeva kot razkritje koga, ki je, recimo, ukradel kozarec marmelade. Zato se sestavljavci kriminalk še vedno večinoma držimo že malo zaprašenega pravila, namreč, da vsaka detektivska zgodba potrebuje truplo.
Naslednji dokaz, da kriminalke niso okrutne, krvave zgodbe, ampak precej nedolžne uganke, nam ponujajo junaki, ki v njih nastopajo. V detektivskih zgodbah umore razrešuje glavni junak, policijski inšpektor ali zasebni detektiv. Ta junak je obdarjen s posebnimi sposobnostmi. Ponavadi je precej intuitiven, pronicljiv in ima pretanjen občutek za, recimo, podrobnosti ali kaj takega. To je razumljivo in potrebno, identifikacija bralca je verjetnejša, če ima junak romana nekaj nevsakdanjih sposobnosti.
Do sem vse lepo in prav, ampak zakaj mnoge sposobne inšpektorje in detektive spremljajo tako nesposobni pomočniki? Na primer: Herculu Poirotu je Agatha Christie namenila družbo precej omejenega stotnika Hastingsa. Sherlocka Holmesa spremlja njegov zvesti prijatelj in kronist doktor Watson, ki vedno sklepa popolnoma narobe. Oxfordski inšpektor Morse ima za družbo nenadarjenega narednika Lewisa, Tom Barnaby Gavina Troya in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko simpatičnega, a rahlo naivnega in v razmišljanju precej rigidnega pripravnika Marka Breznika. Razlog je preprost. Nerodni nevedni pomočniki so potrebni zaradi nas, bralcev. Znotraj izmišljenega sveta detektivskega romana mora obstajati nekdo, ki ne ve, za kaj gre.Premeteni inšpektor mora imeti nekoga, da mu pojasnjuje, kako je odkril morilca. Križanke, rebusi, sudoku in druge uganke imajo rešitve natisnjene na koncu, za kriminalni ali detektivski roman pa bi bilo to neprimerno. Če smo detektivsko uganko zavili v romaneskno obliko, je prav, da jo obdržimo do konca. Razkritje je pomemben del detektivskega romana. V sklepnem pogovoru nevedni pomočnik svojega inšpektorja ali detektiva povpraša vse tisto, kar zanima tudi bralca. Saj: odlika res dobre kriminalke je, da med branjem sicer osumimo cel kup oseb, pravega storilca pa nikakor ne moremo odkriti. To je čar detektivskih zgodb.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 20, marec 2008.
