dr. Marija Gregori, univ. dipl. ing. agronomije, Zavod za naravoslovje
Dandanes lahko ljudje le sanjamo o tem, da uživamo neoporečno hrano, pridelano s pravim odnosom in pristopom do narave na neonesnaženi zemlji, sredi idiličnega podeželja. To je bilo pred približno sto leti nekaj povsem vsakdanjega. V tistem času si je le redkokdo zamišljal probleme, ki jih bodo njegovi potomci v prihodnosti imeli s kvaliteto hrane.
Pred stotimi leti si skoraj nihče ni predstavljal, da bodo ljudje v industrijski revoluciji izumili tudi spojine, s katerimi naj bi si olajšali življenje, med drugim pa posledično z njihovo uporabo iz svojega naravnega okolja naredili pravo katastrofo, ki je tako rekoč nepopravljiva. Nihče si ni predstavljal, da bodo uporabljali strupe ter z njimi škropili polja in pridelke oziroma svojo lastno hrano zato, da bi je pridelali čim več; jih vmešavali v hrano, da bi izboljšali okus in druge njene lastnosti; z njimi hranili domače živali, da bi zrasle hitreje, večje in bolj »zdrave«; ter celo umetno spreminjali dedni material rastlin in živali, da bi »izboljšali« njihove lastnosti … Vsi so takrat ta dejanja smatrali za vrhunec razvoja v pridelavi hrane, ki bo človeku nedvomno omogočil mirno, brezskrbno in polno življenje, in nihče si ni upal niti pomisliti nasprotno.
Pesticidi in umetna gnojila so uničili tla
Danes, po nekaj desetletjih izvajanj teh najmodernejših ukrepov, se zaradi njihovih posledic srečujemo z mrtvimi tlemi, ki so jih uničili pesticidi in umetna gnojila in ki tako nepopravljivo degradirana ne podpirajo niti polovičnih donosov v primerjavi z nekdanjimi. Srečujemo se s kopičenjem pesticidov v hrani, ki uživalcu in njegovim potomcem lahko povzročijo rakava obolenja, neplodnost, alergije, dražijo kožo, negativno vplivajo na živčni in endokrini sistem ter celo povzročajo nepravilnosti v razvoju otrok. V hrano primešani aditivi povzročajo zasvojenosti, alergije, rakava obolenja. Genetsko modificirani organizmi kot ena od močno promoviranih novosti današnjega modernega sveta pa vsebujejo množico človeškemu telesu neznanih snovi, katerih vpliv na človeško telo in okolje je izredno pomanjkljivo raziskan.
Ker je hrana poglavitna za življenje in ima njena kvaliteta neposreden vpliv na zdravje tistega, ki jo uživa, njeno pridobivanje pa neposreden vpliv na naše okolje, jo lahko štejemo za najpomembnejši del našega življenja. Ker se pri konvencionalni pridelavi hrane srečujemo z najrazličnejšimi škodljivimi vplivi na okolje in zdravje uporabnika, je pridelava hrane na okolju in uporabniku prijazen način ena od poglavitnih prioritet današnjega časa. Enega od takih načinov pridelovanja predstavlja ekološko kmetijstvo.
V Sloveniji je treba kmetijske pridelke ekološke pridelave označevati kot »ekološko« oz. »iz ekološke pridelave«. Kmetijski pridelek je dovoljeno označevati z označbo »ekološki« in uporabiti določen znak, če je zanj izdan certifikat (v Sloveniji pravila za ekološko kmetijstvo določata Uredba (es) št. 834/2007 in slovenski Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oz. živil – Ur. l. rs št. 128/2006). Oznako bio smo k nam prinesli iz tujine (Avstrije, Italije in Nemčije), v zda pa uporabljajo izraz »organic«. Na trgu se pojavljajo tudi proizvajalci, ki zlorabljajo izraza bio in eko, zato je pri nakupu ekoloških živil pomembno, da smo pozorni na deklaracije. Označevanje ekoloških živil je točno določeno v pravilniku. Na deklaraciji izdelka mora biti obvezno prisoten enoten evropski znak – Evrolist (ta znak je nadomestil znak »Ekološki« s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano rs). Kadar pa je ekološki izdelek uvožen iz tretjih držav, mora uvoznik pridobiti certifikat v državi članici. Na označbi ekološkega živila mora biti navedena tudi šifra kontrolne (nadzorne) organizacije, ki je izvedla nadzor zadnje faze pridelave oziroma postopka priprave ekološkega živila. Dovoljene so tudi dodatne oznake, kot biološko ali biodinamično, pod pogojem, da je pridelava oziroma predelava v skladu s pravilnikom. Poleg osnovnega označevanja pa so na izdelku lahko prisotni še logotipi inštitutov za kontrol in certifikacijo, ki so tudi certificirali izdelek.
Varstvo rastlin pred škodljivci brez kemije
Ekološko kmetijstvo je način kmetovanja, ki ne potrebuje kemijskih pripravkov za varstvo rastlin pred škodljivci in boleznimi, temveč vzpostavlja lasten krogotok snovi brez zunanjih vložkov. Tak način kmetovanja zahteva dobro poznavanje naravnih procesov in njihovih medsebojnih interakcij, predvsem pa izkušenega kmetovalca z občutkom za naravo.
Kmetijski pridelek je dovoljeno označevati z označbo »ekološki« in uporabiti določen znak, če je zanj izdan ustrezen certifikat. »Bio« smo k nam prinesli iz tujine (Avstrije, Italije in Nemčije), v zda pa uporabljajo izraz »organic«.
Ekološki pridelovalci so za razliko od konvencionalnih vsaj enkrat letno kontrolirani s strani pooblaščenih certifikacijskih organov. Tisti, ki želi na svoji zemlji izvajati dejavnosti ekološkega kmetijstva, mora počakati določeno časovno obdobje, da se iz zemlje očistijo pesticidi in podobni kemijski pripravki, ki jih je na njej morda uporabljal v preteklosti. Po takem nekajletnem obdobju lahko pridelek s te zemlje, če je seveda pridelan v skladu z vsemi ostalimi smernicami ekološke pridelave, smatramo za ekološkega. V rastlinah, pridelanih na tak način, je praktično nemogoče zaslediti ostanke fitofarmacevtskih sredstev (ki so skoraj vedno prisotni v konvencionalnih pridelkih). Zaradi tega ekološke pridelke avtomatično uvrščamo v višje kakovostne, na žalost pa tudi cenovne razrede. Na tak način pridelane rastline vsebujejo tudi veliko več vitaminov, mineralov in celo kopico drugih blagodejnih učinkovin ter so veliko bolj polnega okusa, saj so se za razliko od njihovih konvencionalno pridelanih sorodnic morale »boriti« za obstoj in jih ni nihče »razvajal« s kemijskimi pripravki. Tak boj za obstoj ekološkim rastlinam omogoča razvoj edinstvenih lastnosti, med katerimi je tudi odpornost na najrazličnejše okoljske dejavnike, ki se s semeni prenaša na njihove potomce. Na tak način pridobljeno seme kmetu omogoča neodvisnost ter konstantno kvaliteto njegovega pridelka. Medtem ko je v konvencionalnem kmetijstvu ponekod dovoljena uporaba genetsko spremenjenih organizmov, je le-ta zaradi njenega nenaravnega izvora v ekološkem kmetovanju popolnoma prepovedana. Prav tako med ekološke pridelke ne spadajo gensko spremenjeni organizmi. Skladiščenje, transport in predelava ekoloških pridelkov morajo potekati časovno ali prostorsko ločeno od konvencionalnih pridelkov, da preprečimo mešanje. Pri predelavi ekoloških izdelkov ni dovoljena uporaba ionizirajočega sevanja, za katero je znano, da povzroča tvorbo prostih radikalov v živilih, ti pa po zaužitju lahko poškodujejo dedni zapis tistega, ki jih zaužije. V Evropi se trenutno še vedno veliko več vlaga v konvencionalno pridelavo kot v ekološko. Primeri iz Švice pa nam kažejo, da lahko zgolj z ekološkim načinom kmetovanja dosegamo 80% donose v primerjavi s konvencionalnim pridelovanjem, ob zgolj polovičnem vnosu energije.
Potencial ekološke proizvodnje je večji, kot si mislimo
Tehnološki razvoj nam omogoča vse obilnejše pridelke, stroji nadomeščajo roke in učinkovitost pridelave je vse večja. Cena za to pa so izpusti okolju in zdravju škodljivih snovi. Njihovih negativnih učinkov smo se začeli zavedati šele nedavno, teže posledic pa niti še ne poznamo.
Tako kot za pridelavo rastlin tudi za vzrejo domačih živali v ekološkem kmetijstvu veljajo strogi predpisi. Domače živali iz ekološke reje morajo biti krmljene s krmo ekološkega porekla, če ni drugače dovoljeno s strani certifikacijskega organa. Prav tako je pri takih živalih omejena uporaba zdravil in najrazličnejših pripravkov, ki se prav pri živalih pogosto kopičijo v organizmu. Pri reji živali pa je velik poudarek tudi na njihovem življenjskem prostoru, kar pomeni, da jim je treba zagotoviti izpust na prosto in jih ni dovoljeno zapirati v tesne hleve, kjer tudi v nekaj letih svojega življenja ne ugledajo dnevne svetlobe.
Trenutne študije v svetu kažejo, da je potencial ekološke proizvodnje – ob manjšem vložku energije – veliko večji, kot si trenutno predstavljamo. Pomembno je tudi zavedanje potrošnika, da sama količina hrane ni toliko pomembna, kot pa je pomembna njena kvaliteta. Pridelki, pridelani na ekološki način, so nedvomno kvalitetni in zaradi tega še vedno (oziroma ponovno) predstavljajo najboljšo izbiro.
Delo na vrtu je sprostitev za telo in denarnico. Poleg tega pa si lahko med sproščujočimi opravili priskrbite zdravo ozimnico.
In tako se ponovno vedno več ljudi zaveda, da se je, če sebi in okolju želijo dobro, najbolje vrniti k stari dobri, predvsem pa zanesljivi materi naravi …
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 51, marec 2011.
