Genialno, za kaj vse se da uporabiti Shakespeara. Ne vem, ali si je on kdaj resno postavljal takšna vprašanja, jaz si jih zanesljivo nisem. Kot vsak odvisnik sem vedela samo, da v kajenju uživam, da je to ena redkih razvad, ki si jih »pa menda ja lahko privoščim«, če cele dneve delam in nimam časa za kar koli drugega. Sicer sem ugotovila, da bi z denarjem, ki sem ga porabila za poprečno 50 cigaret dnevno, lahko plačala najemnino za sinovo stanovanje v času študija, ampak da bi človek nehal kaditi zaradi denarja – nikakor!
Visok krvni tlak, slabosti, neurejena prebava, nejevolja in zdravnik, ki za težave ne najde nobenega fizičnega razloga, ampak ti pove, da je to stres. Uf, kako so pametni, kakšen stres neki, jaz imam vendar dela in skrbi vedno premalo, ukvarjati se moram vsaj s štirimi, petimi problemih hkrati, da se dobro počutim! Nato mi zdravnik predlaga, da bi nehala kaditi. Človek se mora prav res razjeziti. In moja jeza se je izrazila tako, da sem sklenila: »Prav, nehala bom, da ti dokažem, da to zmorem. Če mi lahko to kako olajšaš, mi, prosim, pomagaj.«
In dobila sem beli recept za Champix in tri strani navodil o načinu uporabe, učinkih in neželenih učinkih, v lekarni pa še račun, ki sem ga pokomentirala: »No ja, za ta denar bi lahko kadila vsaj pol meseca.«
Mlado dekle za pultom me je zgroženo pogledalo: »Gospa, kaj pa vaše zdravje? Raje bi dali ta denar za strup kot za zdravilo?« Pogledala sem dekle, ki gotovo še ni imelo dvajset let, pomislila na dvojno moralo, ko svojim otrokom prepovedujem kajenje, predvsem pa na to, da sem želela biti s svojo pripombo duhovita, a očitno je to neprimerna duhovitost za ljudi, ki se vsak dan srečujejo z zasvojenci.
Deset dni sem natanko po navodilih jemala tablete in kadila kot nora, samo da še užijem to slast, dokler jo lahko. Zadnji dan, na sestrinem rojstnem dnevu, mi je bilo občasno že slabo, ker sem kadila več, kot bi mi prijalo. A vedenje, da bodo od naslednjega jutra samo še tablete, nič več cigarete, me je vedno znova prisililo prižgati novo cigareto.
In naslednje jutro se je začelo – ne kave, ampak čaj za zajtrk, počistiti avto, odstraniti pepelnik, ne kupiti cigaret … Nasveti otrok: ko ti bo skrajna sila, pojdi teč ali se vozit s kolesom, da boš pozabila.
Še danes se čudim, kako preprosto je bilo opustiti kajenje. Seveda sem ob vsakih reklamah med filmi na televiziji vstala in odšla v kuhinjo. Zakaj? Ja, to sem vedno počela, zato da sem v tistem času eno pokadila. Tokrat pa sem se obrnila in si mislila: Zakaj sem šla sem, če pa ne kadim?
Še danes se čudim, kako preprosto je bilo opustiti kajenje.
Ničesar od vsega, kar govorijo ljudje, ki so nehali kaditi, nisem spoznala. Nisem čutila potrebe po nikotinu, nisem bila razdražljiva, nisem se slabo počutila. Samo ena stvar je bila grozljiva – naenkrat sem imela preveč časa. Nisem mogla več sedeti pol ure pri kavi z možem, če sem jo pa spila v petih minutah in sem lahko šla naprej. Ni mi bilo treba prekiniti določenega dela vsakih petnajst minut, ampak sem ga nepretrgano in zbrano opravila do konca. In koliko časa mi ostaja!
Seveda ostaja tvoja družba ista, četudi se sam nekoliko spreminjaš. In po dveh mesecih, na prvem daljšem službenem potovanju, sem zvečer sedela s kolegi in sodelavci v hotelski avli, kajpak samimi kadilci, in prosila enega izmed njih, da mi da »en dim«, ker da cele cigarete ne bom. Vsi so soglasno zatulili: »Ne, ti si nehala kaditi!« Hvala, kolegi za podporo. Seveda pa so oni pridno kadili naprej.
Toda zaradi kadilcev okoli mene, predvsem pa zato, ker se je doma kadilo naprej, in še zaradi protikadilskega zakona, ki mi je začel jemati veselje do tega, da sem se odločila postati nekadilec, saj mi je bilo to zdaj bolj ali manj predpisano …, zaradi vsega tega je morala po šestih mesecih kar precej padla. In službeno smo odšli v kraljestvo tobaka. Tridnevno potovanje po Srbiji sem izkoristila za to, da sem kupila škatlo cigaret in jih v tistih treh dneh tudi pokadila, čeprav mi je bilo na smrt slabo. Vsi so me čudno gledali, kakor da sem gobava, kajti najprej nihče ni verjel, da bom kdaj nehala kaditi, ko pa so mi že zaupali, sem jih razočarala.
Sklenila sem, da naredim čez cigarete križ, ko prestopimo slovensko mejo – bilo je samo imenitno delovati proti nekemu zakonu, biti upornik, pa četudi za ceno lastnega zdravja, ker pač na prepovedi vedno tako reagiram.
Potem ko sem teden dni »trpela« in hodila v kuhinjo možu krast cigarete, ker jih nisem bila pripravljena popolnoma opustiti – z utemeljitvijo odvisnika, češ, kaj pa sta dve ali tri cigarete dnevno –, sem se morala znova odločiti za kemijo. Spet sem stala v lekarni z belim receptom in razlagala, da ne potrebujem navodil za uporabo, ampak samo Champix v zelenih škatlicah. In naslednje pol leta je za mano. Toda danes vem: če nastane nikotinska kriza, ki jo zdaj zaznam, takrat pa je nisem, odidem v lekarno in tabletke mi pomagajo, da je ne čutim (enkrat sem to v tem času že naredila). Zanesljivo je torej, da sem se s takšno lahkoto odvadila kaditi, da je bilo to skoraj nevarno, kajti glava odvisnika se ni tako hitro uredila, kot je zdravilo pomagalo telesu.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 22, maj 2008.
