Naglavne uši najverjetneje nikomur niso popolnoma neznane. Predvsem starši so tisti, ki se z nadlogo uši pri svojih otrocih srečajo vsaj enkrat v življenju. So namreč obdobja, ko uši povzročajo prave epidemije, in težko se jim je izogniti. Razposajeno idilo, ko otrok vesel in poln novih doživetij priteče iz vrtca ali šole domov, skali čudno srbenje in nenehno praskanje po lasišču. Idilo v trenutku zamenja panika staršev – oh, ne, pojavile so se uši!
V znak razmišljanja se popraskamo po glavi še sami in tuhtamo, kaj nam je storiti. Ponujam nekaj namigov in nasvetov:
Kakšne so uši?
Naglavna uš je 3 milimetre velik insekt brez kril. Odrasla uš izleže približno osem belih jajčec (gnid) na noč, ki jih prilepi na začetek lasu. Po približno 7 do 9 dneh se izleže mlada uš. Po desetih dneh se je že sposobna razmnoževati. Življenjska doba odrasle uši je 6 do 8 tednov in v tem času samica izleže 100 do 300 jajčec. Telo uši je prosojno, ko pa se nahrani s krvjo, se obarva rdečerjavo.
Ko se pojavijo uši, je treba pod močno svetlobo pregledati lasišče vseh oseb, ki so bile v stiku z okuženo osebo. Pregled razkrije drobne sivkastorjave pikice, ki jih je težko opaziti.
Kako se uši prenašajo?
Naselitev uši na laseh otrok in odraslih je kot vsaka druga okužba, le da so uši večje ter zato vidne, drugih povzročiteljev, bakterij in virusov, pa ne moremo videti, ker so premajhni. Zmotno je prepričanje, da so uši znak pomanjkljive osebne higiene, na kar še vedno pomislijo mnogi! Proti temu stereotipu govori tudi dejstvo, da se uši zelo dobro počutijo na čisti glavi. Zato smo za uši dovzetni vsi, ne glede na starost, spol, raso ali družbeno-ekonomski status!
Najpogosteje se ušivost pojavlja pri predšolskih in šolskih otrocih (od 5 do 11 let), takoj po začetku šolskega leta ter po vrnitvi z različnih obšolskih dejavnosti, kjer so otroci v tesnejšem stiku. Ker uši nimajo kril, ne poskakujejo, ne skačejo in ne letajo. Z njimi se okužimo predvsem z direktnim dotikom (glava-glava). Prenašajo pa se tudi posredno preko kap, rut, brisač, oblačil, glavnikov, slušalk ali posteljnine. Zelo zanimivo je, da uši odlično plavajo, zato je okužba možna tudi v bazenu, vendar brez človeškega gostitelja preživijo zgolj nekaj dni.
Kako ugotovimo, da so prisotne uši?
Prvi znak, ki govori o nadlogi uši, je srbenje, ki se pojavi predvsem na sencih, za ušesi in na tilniku, kamor uši najpogosteje odlagajo svoja jajčeca. Vendar pa se srbenje ne pojavi takoj po naselitvi uši na lasišče, pač pa kot imunski odziv kože na snovi, ki jih uši s slino izločajo.
Srbenje posledično izzove praskanje, kar lahko vodi v nastanek ran in možnost okužbe. Zaradi majhnosti in njihovega hitrega gibanja je uši težko opaziti, zato sta srbenje in rdečina lasišča poglavitna znaka ušivosti.
Higienski ukrepi za preprečevanje širjenja uši
Za uspešnost učinkovitega odstranjevanja uši je treba zamejiti tudi širjenje in prenašanje uši. K temu lahko največ pripomoremo sami.
- Posteljnino, vzglavnike, brisače in pokrivala moramo nujno prekuhati ali vsaj oprati pri temperaturi 60 ºC.
- Tudi osebne predmete, kot so glavniki, krtače in igrače, je treba oprati in umiti v vroči vodi.
- Prostore pogosto posesajmo in nikar ne pozabimo na oblazinjeno pohištvo, naslonjala, preproge, sedeže v avtomobilih in odeje.
- Izogibajmo se uporabi skupnih glavnikov, brisač in pokrival.
- Za plišaste igračke in nepralne materiale se poslužimo recepta naših babic, ki so takšne stvari zavile v vrečo in za 48 ur dale v zamrzovalno skrinjo, ali posezimo po pripravku v obliki pršila, ki je novost na našem tržišču in je namenjen razuševanju prostorov, kotičkov in nepralnih materialov.
Kaj storiti?
Ko se pojavijo uši, je treba pod močno svetlobo pregledati lasišče vseh oseb, ki so bile v stiku z okuženo osebo. Pregled razkrije drobne sivkastorjave pikice, ki jih je težko opaziti. Ko se napijejo krvi, postanejo bolj vidne, saj so rdečerjave barve. Najlažje je, da lase prečešemo z gostim glavnikom nad umivalnikom. S tem lahko odstranimo uši, nikakor pa ne jajčec. Teh ne moremo izčesati, saj so obdane z lepljivo snovjo, s katero se močno držijo na lasu. Žive gnide so rjave barve in če jih stisnemo med nohti, za razliko od mrtvih gnid, počijo.
Po prečesavanju in pregledu lasišča sledi umivanje las s preparati za razuševanje, ki se dobijo v lekarni brez recepta.
Kaj nam ponujajo lekarne?
V lekarni je na voljo kopica pripravkov, s katerimi se lahko uspešno spopademo z ušmi. Delimo jih v dve skupini:
- Sredstva, ki vsebujejo kemične insekticide (permetrin – Nix šampon), delujejo tako, da prehajajo preko vrhnjice žuželk in povzročijo motnje na celičnih membranah, kar vodi do propada uši. Slabost pripravkov je pojav odpornosti uši in s tem zmanjšana učinkovitost razuševanja.
- Sredstva, ki delujejo na uši in gnide mehansko (Paranit šampon, Parasidose losion, Aesculo gel): vsebujejo olja, ki delujejo tako, da obdajo uši z ovojem, zaradi česar se zadušijo in odmrejo. Prav tako ti pripravki delujejo na gnide, ki jim olje raztopi vezivo, s katerim so pritrjene na lase. Zato tudi gnide propadejo. Odpornost na pripravke ni mogoča!
Po umivanju z omenjenimi pripravki ne pozabimo na prečesavanje las z gostim glavnikom. Uporabljajmo tudi balzam za lase, ki bo prečesavanje olajšal, hkrati pa bo naredil lase bolj gladke in mehke, kar otežuje oprijemljivost jajčec. K vodi za zadnje izpiranje lasišča dodajmo nekaj kisa, ki so se ga posluževale že naše babice.
Uši živijo v lasišču do 30 dni, a poginejo v 48 urah, če lasišče zapustijo. Imajo pa neverjetno zmožnost, da preživijo pod vodo tudi do 24 ur.
V lekarni so na voljo tudi elektronski glavniki, ki ob prečesavanju zaznajo uš ter jo uničijo.
Veliko ljudi povprašuje tudi po sredstvih, s katerimi bi lahko zaščitili svojo družino pred okužbo. Obstaja zaščitno pršilo Paranit, s katerim preventivno popršimo lase in postopek ponavljamo vsak drugi dan.
Za popolno učinkovitost je potrebno dosledno upoštevanje navodil posameznih pripravkov, hkrati pa moramo pozornost nameniti tudi razušitvi predmetov in prostorov, s katerimi prihaja okuženi v stik. Verjamem, da bomo s pomočjo teh nasvetov ušem zlahka kos. Ne bodo nas spravljale v obup in tako nas k praskanju po lasišču naslednjič ne bodo prisilile uši, ampak bolj tehten razlog razmišljanja.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 57, november 2011.
