Če vas naslov ne prepriča, morate brati dalje. Vsaj tisti, ki v kuhinji radi kaj tudi dlje časa mučkate. Čeravno sem jed, ki vam jo bom opisal, poimenoval solata, je to zgolj zato, ker je več vrst zelenjave in sadežev zmešano v isti skledi. In še vsi plodovi so jesenski in jih v tem letnem času dobimo vsepovsod v izobilju.
Če ste do sedaj še vedno mislili, da lahko kostanj pečete izključno samo v preluknjanih železnih ponvah oziroma v bobnih starih pralnih strojev, boste kmalu spregledali. Kostanj se odlično speče v pečici na maksimalni temperaturi. Če želite še efekt zažganega, potem vklopite ventilator in žar program. Seveda je treba kostanje pred peko prav tako prerezati čez trebušček oziroma hrbet. Lahko oboje za lažje luščenje.
Ko boste pol kile kostanja spekli in olupili v veliko solatno skledo, potem se lotite zelenjave.
To, da je pečena rdeča pesa odlična priloga, smo že nekajkrat obdelali. Torej: dve srednje veliki ali pa eno ogromno rdečo peso lepo olupite in narežite na centimeter in pol krat centimeter in pol velike kockice. Malo posolite in »popoprajte« s kumino v prahu.
Kostanj lahko zraste do višine več kot 30 metrov.
Vsi vemo, da je kumina na rdeči pesi normalna, ker če se je komu kdaj kumina zagabila, je bilo to takrat, ko je bila kumina še tisti nesrečno pregriznjeni polmesec. Kumini se prava pesa pač ne more izogniti. Takojšen vonj iz pečice je za ljudi s predsodki do kumine sicer strašljiv, vendar je okus na koncu božanski. Ljudi s predsodki do kumine skušam vedno potolažiti, da je to le kumina v prahu. Načeloma tu ljudem ni pomoči. »Js tega ne jem,« ta izgovor poznam od zelo blizu …
Na drugo polovico pekača naložimo nekaj na trakove narezanega korenja in ga nič ne začinjamo. Peso od korenja ločimo zato, da se ne že med pečenjem vsa zelenjava obarva na rdeče, ker potem končna solata izgleda kot poc rdečega ribanega zelja z roza kostanji. Pekač damo v pečico, še vedno na najvišjo možno temperaturo, lahko proti koncu dodajamo efekt žara, opisan zgoraj.
Kostanji vsebujejo zelo malo maščob, a veliko mineralov (železa, kalcija, magnezija …), vitaminov (predvsem vitamina C) in vlaknin. Ne vsebujejo glutena.
Po petnajstih minutah pečenja najprej narežemo en koromač tako kot režemo čebulo in ga vmešamo tako v rdečo peso kot tudi v korenje. Pečen koromač ima čisto drugačen okus kot surov, ko se ti zdi, da ne veš, a piješ mastiko al’ metakso. Mogoče sam koromač niti ni toliko nujen. Sem not sem ga pač stisnil, ker mi ga je dal prijazni Dovč s tržnice, da ga stisnem v sok, pa se kar vrima. Sicer s koromačem ne kuham in ne pripravljam veliko jedi, ker je pri nas doma vse, kar je na janež, podobno kot česen za drakule.
Potem samo h korenju narežemo centimeter krat centimeter velike kocke enega jabolka in pol, ali pa je celo bolje, če ga narežemo na krhlje, v tem primeru jabolka sploh ne lupimo.
Ogrizka obeh jabolk v stilu Džemija Oliverija damo zraven v pečico, da bomo potem na koncu s preostankom pečenega jabolčnega mesa z ogrizka napravili prečudovit čežana zos. Se pravi, z vilicami poberemo preostanek mesa, ga stisnemo in čezenj polijemo pol deci vode. Zmešamo in dodamo tri do štiri konkretne šprice gostega balzamičnega kisa. Predpostavljam, da lahko kisate tudi z navadnim balzamičnim kisom, vendar ne pretiravajte s količino – ne naredite solate, če me razumete.
Ko je po nekje štiridesetih minutah vse skupaj lepo pečeno, lahko zmešate v skledi s kostanjem še pečen korenček in jabolka, dodaste še za deset orehov orehovih jedrc, vse skupaj še dobesedno rahlo poprajte, zalijte s tisto balzamično čežano in zmešajte. Pazite, da rdečo peso vmešate čisto na koncu, da je čim dlje korenček pečeno oranžen, kostanj bel, orehi rjavi in tako dalje. Ko servirate solato na krožnike, potresite s kakšnim od trdejših, mogoče staranih sirov, narezanih na srednje velike koščke.
Ker je ta solata praktično polnovredna v celem pomenu besede, se je boste najedli in kruha ne rabite zraven, lahko pa se pocarkljate s kakšno čebato, ki jo ob vseh teh pripravah raje poiščite v eni izmed bolj resnih pekarn.
Uživajte plodove jeseni s polno žlico, ker na vrata že trka mraz, za vogalom pa že čaka zima, pozimi pa koline … mljask!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.
