Če boste v kakšnega od slovenskih spletnih brskalnikov vnesli geslo »imunski sistem«, boste dobili skoraj 30.000 zadetkov. Številni televizijski in tiskani oglasi, ki so zlasti v zimskih dneh nepogrešljivi, vam ponujajo celo vrsto prehranskih dodatkov za krepitev imunskega sistema. Gre predvsem za vitamine in minerale, vse pogosteje pa se jim pridružujejo tudi različni prehranski izdelki in pijače.
Da bi bolje razumeli, kaj nam vsi ti oglasi sporočajo, smo za razlago, kaj v resnici je imunski sistem, kako deluje in zakaj moramo skrbno paziti nanj, povprašali prof. dr. Alojza Ihana, dr. med., specialista klinične mikrobiologije. Dr. Ihan je v Sloveniji zagotovo eden največjih, če ne kar največji poznavalec delovanja telesa v povezavi z uživanjem hranil. Pogovor z njim se je kazal kot nikoli končana zgodba, saj je vsak njegov odgovor spodbudil novo vprašanje – približno tako, kot deluje zapleteno človeško telo in še zapletenejši psihosocialni svet posameznika, za katerega dr. Ihan pravi, da je za zdravje vsaj tako pomemben kot zdrav življenjski slog.
Pogovor z dr. Alojzom Ihanom
Kaj je imunski sistem?
Imunski sistem sestavljajo imunske celice, ki jih v krvi imenujemo bele krvne celice ali levkociti. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc. Imunske celice znajo učinkovito prepoznavati in uničevati bolezenske mikrobe – bakterije, viruse, parazite, glive –, ki vdrejo v organizem. Tako nas imunski sistem zaščiti pred okužbami.
Pri dobro uravnanem imunskem sistemu so okužbe razmeroma redke, odzivi nanje so intenzivni (vročina je znak živahnega imunskega sistema), v vmesnem obdobju pa v organizmu ni znakov vnetja (npr. kronične rahlo povečane temperature, povečanih bezgavk, povečanih krvnih ravni beljakovin, ki so značilne za vnetje, npr. CRP). Pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb (reaktivacije virusov, prodori bakterij s sluznic v organizem) in napačno uravnanih imunskih odzivov (alergije in druge preobčutljivosti, avtoimunost). Kronična vnetja pa dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki tako ali drugače kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje beljakovin vnetja v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni, npr. revmatske bolezni, diabetes). Beljakovine vnetja, ki nastajajo in se kopičijo iz različnih vzrokov, se glede škodljivega delovanja »seštevajo«, zato moramo biti ob neizogibni navzočnosti nekaterih vrst vnetij (npr. alergij ali okužb) zelo pozorni, da odstranimo tiste vzroke, na katere lahko vplivamo (debelost, stres, kajenje, primerna količina dela). Vsekakor pa škodljiva vnetja preprečujemo s tem, da se s primerno higieno in z načinom življenja izogibamo okužb, ki nam v nobenem primeru ne koristijo.
Zakaj več zbolevamo pozimi kot poleti?
Pozimi se pogosteje zadržujemo v zaprtih prostorih, zato nastane več »kritičnih stikov« z okuženimi ljudmi. Največ jih je prek rok: recimo, da si obrišemo nos, nato pa se naša roka oprime avtobusnega držaja in preda mikrobe nekaj deset ali sto drugim rokam, ki primejo za isti držaj. Umivanje rok in navada, da jih ne vtikamo v usta, pri izogibanju okužbam veliko pomagata. Pozimi smo tudi večkrat v manjši razdalji do ljudi, ki s kašljanjem in kihanjem širijo okužbo po zraku; varno območje je približno 1,5 metra. K zbolevanju dodatno pripomore tudi okrnjena odpornost, ki je pozimi na preizkušnji zaradi zimskih stresogenih dejavnikov (mraz, utesnjenost, neugodno hormonsko stanje zaradi kratkega dneva, poslabšanje telesne zmogljivosti zaradi manj gibanja, slabša prehranjenost z vitamini).
Kaj se dogaja s telesom, kadar smo bolni?
Okužba je velik napor za organizem, podoben intenzivnemu fizičnemu naporu. Žile na mestu okužbe so razširjene, potrebno je intenzivno delovanje srca, zato je pomembno, da imamo dobro telesno kondicijo, sicer nas okužba zelo prizadene, podobno kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije. Vsak dodaten napor med okužbo, če jo na primer hočemo preživeti na nogah, je še dodatno breme za fizično zmogljivost. Okužba zahteva aktivacijo imunskega sistema, kar pomeni nastanek milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil, zlasti beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se vleče. Okužba povzroči nastanek posebnega hormonskega stanja, ki je podoben ekstremnemu stresu. To stanje nas psihološko motivira, da se počutimo šibke, zaspane, željne doma in domačih, potrebne pomoči, hkrati pa imamo utišane potrebe po hrani, pijači, spolnosti, gibanju, družabnih stikih. Vse skupaj je namenjeno temu, da med boleznijo počivamo in s tem pomagamo organizmu in imunskemu sistemu. Če pa je okužba bolj izražena ali smo izpostavljeni dodatnim stresom (mrazu, naporu, psihičnim stiskam), pa se tako »bolniško stanje« lahko stopnjuje tudi v manj zdrave pojave – v depresivnost, popolno neješčnost in oslabelost, kar še dodatno poslabša bolezen in zahteva odločnejše in s stroko podprte negovalne in zdravstvene ukrepe.
Katere so najpogostejše bolezni zaradi oslabitve imunskega sistema?
Okužbe, nenavadno pogoste, dolge, ponavljajoče se, s slabim odzivanjem na zdravljenje in s povzročitelji, ki sicer redko povzročajo okužbe, na primer z glivicami.
Kako se jih obraniti, če nas že "napadajo"?
Ob okužbi je treba vedno najprej poskrbeti za pomoč organizmu pri uničevanju konkretnega povzročitelja bolezni; pri tem so ciljana zdravila proti mikrobom, od antibiotikov naprej, v veliko pomoč. Pomembna so zdravila, ki preprečijo škodo, ki bi jo pretiran vnetni in imunski odziv povzročil organizmu, na primer aspirin. Ob okužbi je treba tudi preudariti, ali ima bolnik dovolj hranilnih zalog ali potrebuje prehranske dodatke in določene ukrepe za lažje prestajanje težav. In na koncu moramo premisliti, ali je okužba samo naključna smola ali pa je iz zgodovine bolnikovih okužb očitno, da je nekaj narobe z imunskim sistemom, bodisi da gre za genetsko, prirojeno motnjo (taki bolniki so veliko zbolevali že v otroštvu) ali pa za vzrok, ki je nastal šele pozneje – od škodljivih vplivov okolja do še neodkritih bolezni (npr. levkemija) pa seveda prevelikih naprezanj, stresov in podobno.
Kako naj skrbimo za svoj imunski sistem?
Človek ohranja svoje zdravje, če v organizmu skladno in pravilno odmerjeno poteka več sto telesnih funkcij, od biokemijskih do socialnih. Skladnost vseh telesnih funkcij občutimo kot dobro počutje, energičnost, zadovoljstvo, zdravje. Kadar teh dobrih občutkov ni, se mora človek vprašati, katere od funkcij, ki jih mora opravljati za vzdrževanje zdravja, niso pravočasno in zadosti opravljene. Slabo počutje je opozorilni znak za biokemijska neskladja v našem organizmu. Če v kratkem ne pride do izboljšanja počutja, smo na poti k razvoju te ali one bolezni. Imunski sistem je med prvimi sistemi, ki se takrat začnejo rušiti. V osnovi bi torej morali skrbeti za svoje dobro počutje in energičnost, po drugi strani pa ob ponavljajočih se okužbah vedeti, da moramo nekaj ukreniti – se posvetovati z zdravnikom, opraviti kakšno preiskavo, ugotoviti vzrok, izdelati načrt za izboljšanje.
Ali preveč telovadbe res lahko poruši imunski sistem?
Telesna dejavnost je ugodna, dokler vsestransko izboljšuje počutje in zmogljivost – fizično, psihično, delovno, socialno, ne nazadnje tudi spolno. Po obdobju mladosti je to najbrž ura intenzivnejše dejavnosti najmanj trikrat tedensko, vse do vsakodnevne vadbe, kdor si jo lahko časovno privošči. Za več pa je treba razmisliti o motivaciji, kajti jasno je, da tekmovalni treningi, zlasti v poznejših letih, močno povečujejo tveganje za okužbe in druge bolezni.
Kako vem, da ne pretiravam?
Pogostnost okužb je pomembno merilo, stopnja zadovoljstva z vsemi vidiki našega življenja pa tudi. Dokler se povečuje, je v redu, ko nas začne šport zoževati, je kriza. Če je pri profesionalnih športnikih razumljivo, da se morajo natančno ukvarjati z načrtovanjem prehrane, prehranskih dodatkov, regeneracijskih časov, pa je pri amaterjih potreba po »optimizaciji organizma« že resen opozorilni znak – vsaj za razmislek o širšem smislu in življenjskem okvirju takega početja.
Veliko se govori o stresu in odpornosti. Koliko sta v resnici povezana?
Med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema je kronični stres, ki deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. Toda obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni je razmeroma težavno, za obvladovanje stresnega stanja pa je na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; zlasti učinkovita je primerna fizična dejavnost. Stresno stanje je škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije – zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne (“odplakne”) v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti. Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem antistresnem mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost; njene meje le postopoma lahko pomikamo navzgor. Uporaba telesnega napora prek meja zmogljivosti pa namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi na druge, lenobnejše načine (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja – primerna telesna dejavnost. Vsekakor pa je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije. Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, tako začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo. Če znamo upravljati svojo telesno dejavnostjo, zmogljivost in kondicijo, če znamo v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se znamo med na videz neskončnimi življenjskimi možnostmi osredotočiti na tiste, ki nam prinašajo dober občutek, če nam torej v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje našega imunskega sistema približalo optimalnemu.
Nadaljevanje intervjuja Imunski sistem. Pogovor z dr. Alojzom Ihanom - 2.del
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 18, januar 2008.
