Hujšanje se začne v glavi

Svetovna zdravstvena organizacija že nekaj let opozarja, da postaja debelost eden najpogostejπih vzrokov številnih kroničnih obolenj in posledično tudi prezgodnjih smrti. Kljub temu na ulicah srečujemo vedno več debelih ljudi in tudi Slovenija ni več izjema. Glede na številne negativne posledice, ki jih prinaša povečana telesna teža, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bosta svoj prispevek k reševanju težave podali farmacija in medicina. Zdi se, da jima uspeva. O tem, kako s pomočjo zdravil uspešno hujšati, smo se pogovarjali z diabetologom, doc. dr. Andrejem Janežem. Zdravnik, ki se vsak dan srečuje z bolniki s preveliko telesno težo, poudarja, da zdravila sicer pomagajo, toda za uspeh je treba temeljito spremeniti življenjske navade ter imeti trdno voljo in disciplino.

Koga danes medicinska stroka označuje kot osebo s prekomerno telesno težo?

Stroka je pri tem zelo jasna. Debelost ali čezmerna telesna teža se ugotavlja z indeksom telesne mase (itm), ki temelji na vnosu podatkov o teži in višini posameznika1. Indeks normalne telesne teže je med 20 in 25, od 25 do 30 je povečana telesna teža, nad 30 govorimo o debelosti, nad 40 pa že o ekstremni debelosti. Na primer, moški, ki tehta 100 kg in je visok 180 cm, je debel. Žal je debelih ljudi vse več, kar seveda pomeni vse več bolnikov s sladkorno boleznijo, koronarnimi obolenji, vse več je srčnih in možganskih kapi. Številne bolezni so med seboj močno povezane. Diabetes, denimo, je kronična bolezen in dviguje tveganje za srčno in možgansko kap.

Omenili ste bolnike s sladkorno boleznijo, s katerimi kot diabetolog tudi največ delate. Kako je s telesno težo pri njih, saj je znano, da prav ta močno pripomore k nastanku in razvoju bolezni?

V naši ambulanti vodimo dve populaciji sladkornih bolnikov, to sta tip 1 in tip 2. Pri tipu 2 govorimo o starostnem tipu sladkorne bolezni. Ti bolniki imajo pogosto povečano telesno težo, z itm največkrat med 32 in 35. Ti bolniku bi morali nujno shujšati, a jim žal le redko uspe. Gre namreč za bolnike, ki imajo 50 in več let in težko spreminjajo utečen življenjski slog. To pa je bistveno za izgubo odvečnih kilogramov. Poleg gibanja, ki ga je treba vpeljati v vsakdan, je nujno potrebna in tudi najpomembnejša sprememba prehranskih navad. To je ljudem, kakor ugotavljam pri svojem delu, najtežje. Poudaril bi rad, da so v tem življenjskem obdobju presnovne potrebe izredno nizke; ljudje bi morali nujno zmanjšati obroke, pa tega ne storijo. Pri ljudeh, ki so še slabše mobilni, torej se zelo malo gibljejo, pa so potrebe po hrani sploh majhne.

Kaj kot diabetolog svetujete bolnikom s sladkorno boleznijo s preveliko telesno težo?

Nasveti bolnikom s sladkorno boleznijo so pravzaprav nasveti za vsakogar, ki želi zmanjšati telesno težo in sploh zdravo živeti. Nujno je uživanje zdrave prehrane, kar pomeni zlasti močno zmanjšanje uživanja maščob in ogljikovih hidratov. Neizkoriščeni ogljikovi hidrati se v telesu namreč spremenijo v maščevje, ki močno obremenjuje organizem. Nujno je zmanjšanje velikosti obrokov, zato pa jih je treba uživati večkrat na dan, začenši z zajtrkom. Poleg zdrave prehrane uvedimo še gibanje, pa četudi samo vsakodnevni sprehod, in rezultat bo zagotovo opazen. O zdravem prehranjevanju se bolniki s sladkorno boleznijo poučijo na posebej zanje pripravljenih šolanjih, ki jih izvajajo strokovno usposobljene medicinske sestre. Te vodijo tudi razne skupine, kjer se srečujejo bolniki, in opažamo, da imajo ti večji uspeh pri hujšanju in posledično bolje urejeno sladkorno bolezen. To, da nekomu poročaš o novih kilogramih, ki si se jih znebil, je očitno dobra motivacija.

Če govoriva o bolnikih s sladkorno boleznijo, lahko torej rečemo, da nižja telesna teža zagotavlja bolje urejeno bolezen?

Seveda, to zagotovo drži. Omenil bi še, da imajo bolniki z diabetesom še eno smolo. To je zdravljenje same bolezni z inzulinom. Inzulin je hormon in je pogosto krivec za približno dva do štiri kilograme, ki jih bolnik pridobi na njegov račun. Danes imamo že nove, boljše inzuline, ki tega neželenega učinka nimajo več, vendar zdravnik diabetolog pri vsakem bolniku presodi, ali mu bo zamenjal inzulin ali ne. Kar nekaj dejavnikov vpliva na to, kateri inzulin mu bo predpisal.

Se vaši bolniki zavedajo, kako pomembna je zanje urejena telesna teža in s tem seveda tudi bolezen? Kaj so sami pripravljeni narediti za to?

Zavedajo se, je pa največkrat težava z voljo ali, če hočete, z disciplino. Nenehno so neki razlogi ali, natančneje, izgovori, zaradi česar mnogi ne morejo na dieto – praznovanja, pikniki, počitnice … Hujšanje oziroma sprememba življenjskega sloga pa je dolgotrajen, celo večen proces in prekrški se hitro poznajo. Brez trdne volje in samodiscipline ni uspeha. Kot sem omenil, so uspešnejši bolniki v skupinah. V skupinah smo tudi testirali zdravila za pomoč pri hujšanju in lahko rečem, da imamo odlične rezultate.

O katerih zdravilih za hujšanje govorite in komu so namenjena?

Na trgu trenutno obstajata dve zdravili za pomoč pri izgubi odvečne telesne teže. Gre za sibutramin (reductil) in orlistat (xenical). Tako kot vsa druga zdravila tudi ta predpiše zdravnik po temeljitem pogovoru in pregledu bolnika oz. osebe s povečano telesno težo. Zdravnik se odloči, katero zdravilo mu bo svetoval ali odsvetoval. Ni vsako zdravilo za vsakogar in tudi pri teh ni nič drugače.

Vsekakor je treba vedeti, da je zdravilo pri hujšanju samo v pomoč, nikakor pa ne more nadomestiti zdravega prehranjevanja in gibanja, brez katerega, kot sem že nekajkrat poudaril ne gre. S pomočjo zdravila bolnik hitreje in lažje izgublja telesno težo, nič pa se ne zgodi čez noč. Vidni rezultati se pokažejo v času od treh do šestih mesecev.

Zdravila so namenjena ljudem, ki so zaradi debelosti izpostavljeni tveganju za različna obolenja ali kljub trudu ne morejo shujšati. Nikakor ga ne priporočamo osebam, mlajšim od 18 let, saj na tej skupini niso bila narejena testiranja. Sicer pa raziskave, narejene na odraslih, tako v Evropi kot pri nas, kažejo dobre rezultate.

Bolniki s kroničnimi boleznimi imajo pogosto pomislek, da že tako pojedo veliko zdravil in se poskušajo zdravilom, ki niso nujna, izogniti. Ali po vašem mnenju ravnajo prav ali bi prav zdravilo za pomoč pri hujšanju zmanjšalo število drugih zdravil?

Kot diabetolog lahko rečem, da pri debelem bolniku s sladkorno boleznijo, ki ima urejen krvni tlak, nima jetrnih obolenj in ne jemlje antidepresivov, ne vidim razloga, da ne bi jemal zdravil za pomoč pri hujšanju. Gre za kratkotrajno, nekajmesečno zdravljenje in ko je dosežena želena telesna teža, bolnik ta zdravila opusti. Potem je seveda bolnikova naloga, da novo težo vzdržuje. Pri navedenih težavah pa ta zdravila odsvetujemo.

Kako pa omenjena zdravila za hujšanje delujejo?

Reductil deluje tako, da v možgane pošlje impulz o hitrejši sitosti. Tako bolnik poje manj in presledki med obroki so daljši. Občutek sitosti ostane tudi še več mesecev po končani terapiji, kar je spodbudno. Žal začnejo mnogi bolniki kljub doseženemu uspehu spet živeti po starem in izgubljeni kilogrami se hitro spet nabirajo. Seveda lahko farmakološko terapijo ponovijo, a bistvo je v novih navadah, ne v ponavljanju terapij.

Xenical pa deluje lokalno, tako da v črevesju preprečuje absorpcijo maščob. Odvečne maščobe se izločijo z blatom. To največkrat postane tekoče in odvajanje je pogostejše, pri ljudeh, ki jedo veliko mastne hrane, celo takoj po zaužitem obroku. To je lahko dobra spodbuda za uživanje bolj zdrave prehrane, saj je pogosto odvajanje za marsikoga nadležno.

Kako pa je z dosegljivostjo zdravil za pomoč pri hujšanju?

Kot rečeno, zdravilo predpiše zdravnik. Žal so zdravila za pomoč pri hujšanju v celoti samoplačniška. Za marsikoga je to lahko težava, čeprav gre dolgoročno zagotovo za investicijo, saj investiramo v svoje zdravje. Prepričan sem, da bi morala biti ta zdravila, vsaj za ljudi, ki so zelo debeli, brezplačna. Ti so zaradi debelosti zdravstveno tako zelo ogroženi, da zaradi drugih bolezni v finančnem smislu državo zagotovo stanejo še več.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 22, maj 2008.