Že dolgo vemo, da se organizem na bolezni in druge poškodbe telesa odzove z vnetjem. To reakcijo našega organizma na škodljivosti imenujemo odziv akutne faze. V osnovi gre za »preživetveni« odziv, s katerim hoče telo obvladati škodljivosti vseh vrst. Glavni igralci vnetnega odziva so ob sodelovanju s stresnimi hormoni mehanizmi prirojenega imunskega sistema. Vnetne in hormonske spremembe povzročajo serijo fizioloških in presnovnih sprememb ter vodijo v stanje stresne presnove. Stresne presnovne spremembe so uniformne ne glede na vir poškodbe telesa, razlikujejo se predvsem v jakosti.
Moč ali sposobnost posameznika, kako se bo odzval na poškodbo telesa, je v veliki meri pogojena z genetskimi lastnostmi posameznika ter seveda s stopnjo poškodbe organizma in njegovim splošnim stanjem. Pri tem nespecifičnem in generaliziranem odzivu prirojenega imunskega sistema se aktivira več kot 40 genov. Aktivnost nekaterih se poveča tudi do več tisočkrat.
Na samo genetsko odzivnost organizma danes sicer še nimamo pomembnega vpliva, a sodobna spoznanja o presnovnih spremembah, ki spremljajo ta vnetna dogajanja, nam dajejo v roke močna orožja, s katerimi potencialno lahko reguliramo, moduliramo in tako zdravimo presnovne spremembe, ki se razvijejo v telesu ob presnovnem stresu. Pa ne samo to. S pravočasnim in ustreznim ukrepanjem lahko celo vplivamo na nastanek vnetnih molekul, ki nastajajo pod vplivom genov, ki se aktivirajo pri poškodbah. Na ta način lahko zmanjšamo vpliv poškodb vseh vrst na naše telo. Pomembno vlogo pri regulaciji teh presnovnih sprememb igrajo tudi posamezna hranila. Njihova naloga je celo tako pomembna, da pridobivajo vlogo zdravil.
Teorija v praksi
Prenos znanja o možnem zdravljenju stresne presnove s hranili predstavlja pravzaprav praktično uresničitev Hipokratovega reka, da so hranila zdravila. Spoznanja sodobne znanosti nam omogočajo, da že (in bomo v bližnji prihodnosti še bolj) posegamo v mehanizme presnovnih sprememb, ki nastanejo v telesu ob kakršnikoli poškodbi. Literarno bi lahko rekli, da si s hranili lahko pomagamo, če nas ugrizne tiger, če se okužimo s hudim virusom ali bakterijo in tudi, ko nas napadejo rakaste celice.
Hranila, ki so trenutno na vrhu liste raziskav o farmakonutriciji pri stanjih presnovnega stresa, so predvsem glutamin, arginin, omega-3 maščobne kisline, selen, nukleotidi in kurkumin.
Hranila lahko v določenem odmerku in uporabljena v pravem času delujejo kot zdravila – z vsemi zakonitostmi in lastnostmi, ki jih poznamo pri delovanju in uporabi zdravil. Če smo še pred nedavnim o možnostih imunomodulacije ali vplivih hranil na imunski sistem govorili predvsem na osnovi teoretičnih izhodišč in poskusov, ki so bili omejeni na celične kulture, danes v prvo vrsto prihaja koncept zdravljenja s posameznimi hranili ali farmakonutricija. Nova znanja o presnovnih spremembah pri stresni presnovi so pokazala možna prijemališča uporabe posameznih hranil.
Številna hranila se intenzivno raziskujejo z enakimi metodami, kot raziskujemo delovanje zdravil, in – kar je bistveno – tudi uporabljajo na enak način in za posamezna bolezenska stanja. Na osnovi trdnih znanstvenih študij na skupinah bolnikov, in ne le na osnovi teoretičnih predpostavk, kar je zelo pogost način uporabe prehranoperacija skih dopolnil.
Farmakonutricija ni prehrana
Uporaba hranil kot zdravil se ločuje od uporabe hranil za navadno prehrano. A ravno v tem se skriva tudi huda past za uporabo farmakonutricije. Če organizem ni ustrezno energetsko, beljakovinsko in drugače hranilno podprt, torej če je podhranjen, je učinek farmakonutrientov slabši ali pa ga sploh ni. V primeru slabe osnovne prehranske podpore začne telo hranila, ki jih bodisi po žili, kot to počnemo v enotah intenzivne terapije, ali skozi usta dajemo kot zdravila, enostavno uporabljati kot 
hranila. Energetska presnova je pač prioriteta bioloških sistemov, in če telo ne dobi zadosti glukoze v obliki sladkorjev, bo za energijo uporabilo glutamin, ki smo ga želeli uporabiti kot zdravilo. Stradanje in hkratna uporaba posameznih hranil v zdravilne namene je nesmisel. Nekatera hranila, kot je na primer glutamin, sicer lahko uporabimo kot potencialna zdravila, ki zmanjšujejo stresno presnovo v stanju šoka, a v večini bolezenskih stanj in tudi pri zdravih je za optimalno delovanje presnove najprej potrebna ustrezna presnovna podpora z normalno prehrano in šele nato lahko pričakujemo učinek delovanja posameznih hranil zdravil. Še posebej na imunski sistem.
Imunski sistem spada namreč med prve žrtve slabe splošne prehranjenosti in neumnost je pričakovati, da bomo lahko pomagali imunskim celicam, če na primer ne bodo imele zadosti »bencina« za delovanje v obliki sladkorjev. Enako velja tudi za zdravila. Pri podhranjenih bolnikih tkiva in organi popuščajo že zaradi slabe energetske podpore, zato slabše delujejo tudi klasična zdravila.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 58, december 2011.
Viri:
Dupertuis YM, Meguid MM, Pichard C. Advancing from immunonutrition to a pharmaconutrition: a gigantic challenge. Curr Opin Crit Care. 2008;14: 690–5. Jones NE, Heyland DK. Pharmaconutrition: a new emerging paradigm. Curr Opin Clin Nutr Metab Care. 2009 Jul;12(4):398–403. Santora R, Kozar RA. Molecular mechanisms of pharmaconutrients. J Surg Res 2010, 15; 161: 288–294. Todd SR, Gonzalez EA, Turner K, Kozar RA. Update on postinjury nutrition.
